Prebrano

Tone Peršak: Avtoštop. Potovanje na začetek poti  * če že, ocena 1/10..... Preprosto prozaično o štoparskih logističnih peripetijah konec 60. let po Evropi, razni vozniki, parkirišča, bencinske črpalke in hiter ogled kakšnega mesta.  Malo turizma in nekaj površnih pogovorov z ljudmi, močno obarvanih z yugo temami, razlaganjem in branjenjem socializma in samoupravljanja. Velika naivnost in premočrtnost in trpežnost takratnega nadobudnega dvajsetletnika pa tudi sedanjega pisatelja, ki je dokazano sposoben dati kaj precej boljšega od sebe.  Morda bi bilo tole zanimivo v tistem obdobju, morda . A je pisal tako natančne zapiske takrat, da po 55 letih ve, na kateri črpalki si je kakšen sendvič nabavil, ali pa se mu zdi to zabavno izmišljati se? In kako to, da se mu zdi to vredno zapisat in tiskat in poslat med ljudi?! Vse skupaj zapakira v uvod, češ da  naj bi ga študijski kolega "Tone" prosil, da poskrbi za njegove zapise o avtoštoparskih podvigih, čez dva tedna pa itak ...

Gregor von Rezzori: Spomini antisemita. Roman v petih zgodbah * če že, ocena 9/10..... V ečplastna kompleksna  (ne)naklonjenost Judom veže pet polavtobiografs kih zgodb od otroštva do staros ti avtorja  (1914-1998) .   Judje so zanimivi, razgledani, globoki , prevzetni, ponižni, zahrbtni, porogljivi, iznajdljivi, vseprisotni ... Inteligenten satiričen ciničen stil, ki od bralca pričakuje in nudi veliko, tako po vsebini kot po besednem zakladu... Gostobesedno bruhanje duhovitosti v dolgih zapletenih stavkih , za katere m oraš biti dobro podkovan v zgodovini in splošni razgledanosti, da jih zastopiš v vsej svoji gloriji (meni ni vedno uspelo)... Presenetljivo luksuzno življenje na materialni in inteligentni ravni, pa globoko senzibilno doživljanje, živahen in pisan spomin poln detajlov in istočasno širše uokvirjanje, premetena struktura zgodbe in mojstrsko ubesedovanje.    1. zgodba:  opis p očitnic nekje na vzhodu Romunije pri velikonemškemu stricu in t...

  Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku * če že, ocena 4/10..... Najbolj prevajan japonski pisatelj (1947), dolgoletni kandidat za Nobelovo nagrado. Zaprisežen samotar, poročen sicer, živi asketsko in tek je del njegove vsakodnevne rutine , vsako leto opravi vsaj en maraton,  do konca tele knjige skoraj trideset,  tudi najbolj  slovite po vseh celinah.  Na svojem grobu  želi napis " pisatelj (in tekač) "  - ah, oklepaje res zelo rad uporablja. Tole je bila pred desetletjem zelo popularna knjiga med tekači in, presenetljivo, menda tudi med netekači, a me ni zamikala. Potem pa sem zasledila, da naj bi bil tek samo okvir njegovi avtobiografiji. To ne drži. Nekaj maaalega o njegovem pisateljevanju zelooo obrobno, a popolnoma pričakovana ozka tekaška literatura in se niti ne čuti, da je tale tekač sloviti pisatelj ali tenkočutni opazovec sebe ali sveta. Ponosen na lastno tekaško rutino in filozofijo in dosežke, izjemna pozornost na raznorazne s...

  Tone Peršak: Preobrazbe * če že, ocena 9/10..... Gre za nadaljevanje avtobiografijskih  Usedlin , ki so se končale z resigniranim odhodom iz kraja, kjer je začel poganjati korenine. V tej knjigi pa pripoveduje kot štiri leta starejši fant, ki na klopi v parku  več ur   čaka in odlaša s prvim šolskim dnem na srednji šoli. Pretežno molče sedi skupaj z mamo in se spominja, kako ga tudi v zadnjem kraju niso sprejeli, kako ni imel prav nobenih možnosti biti sprejet kljub silni želji in prizadevanjem . Na prelomnici svojega mladega življenja skuša rekonstruirati svoje preobrazbe in razmišljanja tistega prejšnjega fanta, kot je bil v teh zadnjih letih, v obdobju, ki se nepreklicno zaključuje, čeprav si je želel njegov konec vsaj še malo odložiti. Govori o fantu, ki se je vmes dodobra preobrazil in ga ni več. Gostobesedno premlevanje, precej organskega ponavljanja istih zadev. Branje ni enostavno, a se splača potruditi, zelo dobro in iskreno se analizira.  Ni simpati...

  Maya Angelou: I know why the caged bird sings * če že, ocena 8/10.....   O otroštvu črnske deklice, ki je kasneje postala ikonična pesnica, pisateljica, aktivistka. Ena najbolj slavnih avtobiografij . Otroštvo pred WWII je večinoma preživela na ruralnem segregacijskem jugu pri babici. Pri osmih jo je posilil mamin partner, takrat je za več let prenehala govoriti (razen z bratom). Kot najstnica je bila precej gajstna, takoj po srednji šoli je pri sedemnajstih rodila in s tem se knjiga konča - ji pa sledi še šest avtobiografij. Maya izvira iz My sister, kot jo je klical leto starejši brat, na katerega je bila močno navezana. Po ločitvi staršev, ko je imela tri leta, sta živela pri očetovi mami, ki je bila zelo stroga in gospodarna in verna ženska, npr zelo ju je kaznovala in pretepla zaradi izraza "by the way", edina prava pot je namreč Gospodova... Babica je bila tako podjetna trgovka, da so si med depresijo pri njej izposojali denar celo beli zobozdravniki. Po štirih letih ...

  Erich Kästner: Ko sem še majhen bil * če že, ocena 9/10..... Mojstrsko zavito o svojem otroštvu z začetka XX. stoletja v Dresdnu , začne z rodbinsko predzgodovino, konča pa z razglasitvijo mobilizacije 1914.  Piše pretanjeno, duhovito, sicer zelo preprosto in v stilu mladinske literature, a spošljivo in brez jasnega podcenjevanja.  Z nostalgijo, humorjem, a tudi globoko resnostjo .  Oče po neuspehu lastnega sedlarstva dela v tovarni kovčkov in postransko čevljari doma, mama pa se je priučila frizerstva sredi svojih trideset let. Oddajajo sobo učiteljem (kar si želi postati tudi sam) in živijo skromno, sploh v primerjavi z mnogo bogatejšimi sorodniki. Sina edinca so vsestransko podpirali in on je bil staršem v oporo in veselje , sploh mama je hodila z njim na večdnevne izlete in bila ponosna na njegovo pridnost v šoli in druge talente, on pa ji je asistiral pri friziranju, pomagal pri nakupih in gospodinjstvu. Skrbno zapeljana zgodba o odraščanju z družinskim in dr...

  Polde Bibič: Spominjarije * če že, ocena 4/10..... Legendarni slovenski dramski in filmski igralec in pedagog (1933-2012) predstavlja svoje odraščanje do vključno študija na akademiji.  Imel je zanimivo mladost v zanimivih časih, zanimive sorodnike in družbo. Oče je naredil samomor v njegovi prisotnosti, ko je imel le nekaj mesecev. Mama je bila ljubeča, živela sta večinoma pri njenih starših, imel je stike tudi z očetovimi sorodniki, bil je radoveden in radoživ otrok. Imeli so ga radi in skrbeli zanj. Bila je precej nemškogovoreče obarvana širša štajerska družina, znali so se znajti pred in med in po vojni, precej enih zanimivih likov, a nobenemu ni pogledal kaj dosti pod kožo, niti sebi ne .  Vključenih je precej osebnih fotk. Piše tekoče pripovedovalsko, čisto korektno, a brez drame niti o dramatičnih zadevah. Nič ne premleva, se ne sprašuje, brez travm. Ne samo da je pomirjen, zdi se, da se mu ni bilo niti treba nikoli pomirjati z ničemer in nikomer . Precej jasno m...

Ernest Hemingway: Pariz - premični praznik * če že, ocena 7/10..... Zbirka dvajsetih zgodb iz obdobja  1921-26 , ko je Hemingway  (1899-1961)  živel v Parizu, postopoma opušča novinarsko poročanje in se posveča pisateljevanju. Čuti se njegov sproščen in odprt duh, zvišenost nad nebistvenostmi sveta, navdušenje nad iskrenimi ljudmi, naravo, preprosto avtentično hrano in alkoholom. Živi zelo skromno  s svojo prvo ženo Hadley in sinom Jackom (1923),  zaradi pomanjkanja občasno potrpi tudi mraz in lakoto, a vseeno veliko potuje in počitnikuje, mikajo ga stave na konjskih dirkah, trudi se biti discipliniran pri pisanju in zvest samemu sebi pri iskanju svojega pisateljskega kruha . Srečuje marsikatere znamenite ljudi iz sveta literature in umetnosti, do marsikoga je tudi zelo piker. Prva tretjina mi je bila čist ok, kar zanimivo o načinu življenja tujih umetnikov v medvojnem Parizu, prijeten enostaven Hemingwayski slog, ampak vse skupaj precej mlačno. Druga tretjina ...

Javier Marías: Zaljubljenosti * če že, ocena 8/10..... Napisano z vidika sodobne mlade ženske (tehnično, a kar prepričljivo), ki redno srečuje in opazuje srečna zakonca v bistroju, kamor hodi vsak dan pred službo. Nekoč pa par neha prihajati. Sledi razjasnjevanje umora, a bolj razglabljajoča psihološka analiza kakor kriminalka. Kako težko, a nujno je sprejeti smrt ljubljenega človeka. In kako včasih samo smrt omogoči uresničitev ljubezni.   D robnjakarsko premišljanje o premišljanju in razčlenjevanje besed.  Razpredanje je občasno zelo dolgovezno, stavki pa komplicirano strukturirani. Zgodba poteka zelo počasi. Dolgi monologi, celo alternative dejansko izrečenemu ali pa potencialne izjave mrtvih. L iterarni esejistični vložki zlasti o Dumasu, Shakespearu, Balzacu ( Trije muškatirji,  Macbeth, Polkovnik Chabert ) o smrti, mrtvih in umorih, žalovanju, zaljubljenosti . Z elo pretanjeno rahločutno pisanje, brati je potrebno precej zbrano in umirjeno in se za marsikateri ...

  Herman Hesse: Stepni volk * če že, ocena 1/10..... Harry Haller je avtorjev alter ego pri petdesetih letih.  Stepni volk je samotnež, ki prenaša prekletstvo svoje razklanosti (človek - volk, individium - družba, razum - magičnost). Samoten je po svoji volji, si domišlja . Nosi breme zavoženosti in nezadovoljstva, da ni izkoristil svojih življenjskih potencialov. Razmišlja o sebi in svetu, v povod pa mu je dobrih dvajset strani dolg esej Razprava o stepnem volku, Samo za trčene!, ki pa je izven celotnega oštevičenja strani. Hesse  (1877-1962)   piše preprosto in skrajno uglajeno - kar so nekateri pripisovali zgodnji zrelosti, drugi pa njegovim omejenim razvojnim možnostim - kar se mi zdi super zabavno bizarno kontradiktorno .  Mladostna kriza identitete je sicer bolj romantična kot kriza srednjih let, a prav mladi so bili najbolj navdušeni nad njegovo sliko starajočega se samotarja (Harry Haller mi je mentalno deloval kot starec, ne pa petdesetletnik!). No, m...

Tone Peršak: Usedline * če že, ocena 9/10..... Avtor (1947) piše o svojem otroštvu in oblikovanju osebnosti, pripoveduje o nenavadnem in revnem nezakonskem dečku  v tretji osebi. Najbolj mojstrsko je prav opisovanje najzgodnejšega obdobja, ko se mu vse predvsem dozdeva, bolj kot da bi res vedel ali se spominjal, kako ju je mama zmogla preživljati kot občasna kmečka pomoč in sta se kar naprej selila od kmetije do kmetije in od vasi do vasi. Megleni spomini na igranje z lastnimi iztrebki ob robu njiv, pa poležavanje v postelji onemogle starke. Kasneje pa na trenutke malo bebavo pretiravanje o tem "dečku" in njegovih junaštvih, a precej prostodušno in iskreno o tem, kako se je moral znajti. Bere se lepo, tudi precej ponavljanja, a primerno v valovih in zaokroženo organsko pripovedovanje. Konec spet zelo mojstrski. Dogaja se nekje na Štajerskem, omenja Pesniško dolino, kraja Oblaki s cerkvijo sv. Sebastiana pa seveda ni in tudi imena oziroma priimki delujejo pogosto jasno izmišlj...