Haruki Murakami govori o teku, ko govori o teku
Najbolj prevajan japonski pisatelj (1947), dolgoletni kandidat za Nobelovo nagrado. Zaprisežen samotar, poročen sicer, živi asketsko in tek je del njegove vsakodnevne rutine, vsako leto opravi vsaj en maraton, do konca tele knjige skoraj trideset, tudi najbolj slovite po vseh celinah. Na svojem grobu želi napis "pisatelj (in tekač)" - ah, oklepaje res zelo rad uporablja.
Tole je bila pred desetletjem zelo popularna knjiga med tekači in, presenetljivo, menda tudi med netekači, a me ni zamikala. Potem pa sem zasledila, da naj bi bil tek samo okvir njegovi avtobiografiji. To ne drži. Nekaj maaalega o njegovem pisateljevanju zelooo obrobno, a popolnoma pričakovana ozka tekaška literatura in se niti ne čuti, da je tale tekač sloviti pisatelj ali tenkočutni opazovec sebe ali sveta. Ponosen na lastno tekaško rutino in filozofijo in dosežke, izjemna pozornost na raznorazne svoje osebne tekaške specifike in njemu dragocene podrobnosti, vse skupaj pa na debelo obloženo s pretirano lažno tipično tekaško skromnostjo. Ob tem kar nekaj tekaških klišejev (npr pojasnjevanje mantre: Pain is inevitable, suffering is optional - ki je absolutno krneki).
Devet poglavij plus predgovor in sklepna beseda avtorja. Dve tretjini o pripravah na NY maraton 2005, poglavja datirana na cca dva tedna, vmes pa tudi eno o stokilometrskem teku 1996, po katerem je začasno izgubil running mojo, se spopadal z running blues, se preusmeril na triatlon in squash, tek in vsakoletni maraton pa nekaj časa opravljal rutinsko brez velikega žara.
Veliko preveč poenostavljenih in pokroviteljskih opisov in razlag. Pa polno enih klišejskih duhovičenj v oklepajih. Občasno neki precej obrtniški poetični vložki. Posebej bizarno pa se mi je zdelo modrovanje, kako je imel težave pri plavanju na tekmah, ker je pred startom pregloboko dihal in vnesel preveč kisika v telo, to je pa potem rešil z bolj počasnim dihanjem in še to z roko čez usta...
Jezik prevoda je preprost, precej standarden in tehničen po izrazih in skladnji, morda je tak tudi izvirnik. So se mi pa zdeli vsi "zložni" klanci in vzponi in teki precej venštrleči, pa ogrooomno trdih mišic, pa izrazi kot so kolesarski "copati" itd itd.
Oblikovanje je zelo "tekaško" izdelano z mnogimi detajli, najbolj očitna je naslovnica, pa da je poleg vsake številke strani še oznaka za kilometre. In v poglavju o plavanju je številka strani med valovito črto, sicer pa med pikicami kot ponazarjanje korakov - dodatek km k vsaki številki strani pa je centriran in se ni pomikal z napredovanjem skozi knjigo, kar bi lahko dajalo malo več smisla tem kilometrom.
*****
Ob vsej lastni iskreni navdušenosti do teka in literature se še vedno ne morem načuditi popularnosti tekaške literature kot "literarne" veje, tudi v smislu vica, da se hodi v hribe zato, ker te tam nihče ne sprašuje, zakaj hodiš v hribe... Kako hecno pomemben se zdi tek (nam) tekačem in kakšno znanost umetnost religijo delajo/mo iz teka in svojih tekaških občutkov in podvigov, pa je z veliko samoironije odlično ubesedil urugvajski pesnik Marciano Durán v svoji pesmi Esses loucos que correm. In odzivi posameznih tekačev na ta tekst so odličen indikator marsičesa...
Ti norci, ki tečejo
Velikokrat sem ji že videl.
Čudni so.
Nekateri odhajajo zdoma zgodaj zjutraj in si prizadevajo premagati sonce.
Drugi tečejo po soncu opoldan, se mučijo popoldan ali pa se ponoči trudijo izogibati tovornjakom, da jih ne bi povozili.
Nori so.
Poleti tečejo, tekajo, se potijo, se izžemajo in se končno utrudijo... samo da lahko potem z užitkom počivajo.
Pozimi se prekrijejo, se zahomotajo, se pritožujejo, se podhladijo in prehladijo in pustijo, da jim dež moči obraz.
Videl sem jih.
Hitijo po cestah, upočasnijo med drevesi, se vijejo po poljskih stezah, se vzpenjajo v kamnita pobočja, se vlečejo ob robu poti, ki ne vodijo nikamor, se izogibajo valovom na obali, gredo čez lesene mostove, stopajo po suhem listju, premagujejo hribe, preskakujejo luže, prečkajo parke, se jezijo nad avtomobili, ki jim ne dajo prednosti, bežijo pred psom in tečejo, tečejo in tečejo.
Poslušajo glasbo za spremljavo k ritmu nog, poslušajo ptice pevke in galebe, poslušajo bitje svojega srca in svoj dih, gledajo naprej, gledajo svoj korak, dihajo veter, ki je božal evkaliptusova drevesa, sapo, ki je zapustila pomarančevce, vdihavajo zrak, ki prihaja od borovcev, in postanejo v bližini jasmina.
Videl sem jih.
Zmešani so.
Nosijo čevlje priznanih znamk s podplati napolnjenimi z zrakom, tečejo bosi ali obuti. Prepotijo majice, se pokrivajo s čepicami in spet in spet merijo čas.
Nekoga bi radi ugnali.
Tekajo sproščeno, prehitijo nekoga z belim psom, šprintajo do stebra, poiščejo pitno vodo... in nadaljujejo.
Prijavijo se na vse teke... a nikjer ne zmagajo.
S tekmo začno že predhodno noč, sanjajo, da tečejo, in zjutraj vstanejo vznemirjeni kot otroci za Miklavža.
Obleka jih že čaka zložena na stolu, tako kot v otroštvu pred odhodom na počitnice.
Dan pred tekmo jedo testenine in ne pijejo alkohola, takoj po končanem tekmovanju pa se nagradijo z razkošno pojedino.
So nedoločljive starosti, ki pa je najbrž nekje med 15 in 85 leti.
So moški in ženske.
Nori so.
Prijavijo se na tekme na pet ali deset kilometrov in še preden začno, vedo, da ne morejo zmagati, razen če bi bili edini udeleženci.
Živčni so pred vsakim startom in nekaj minut pred začetkom morajo na stranišče.
Uravnajo svoje ure in poskušajo opredeliti tiste štiri ali pet, ki bi jih veljalo prehiteti.
Ti so njihovo merilo: "Pet, ki tečejo tako kot jaz."
Premagati vsaj enega od njih bi bilo dovolj, da bi to noč spali z nasmeškom na ustih.
Uživajo, ko koga prehitijo... ampak ga vzpodbujajo, mu rečejo, da manjka le še malo do cilja, in ga rotijo, naj nikar ne odneha.
Sprašujejo za mesta, kjer delijo vodo, in se jezijo, da jih še ni.
Nori so, saj vedo, da imajo doma toliko vode, kolikor le hočejo, brez da bi čakali, da jim neka roka ponudi kozarec, ko grejo mimo.
Pritožujejo se nad soncem, ki jih ubija, in nad dežjem, ki jim zamegljuje pogled.
Niso pri sebi, saj vedo, da je tam blizu kakšna vrbova senca ali pa napušč.
Ne vadijo izgovorov... imajo pa vse pripravljene v trenutku, ko pridejo na cilj.
Ne vadijo jih... so del njih.
Veter je bil v prsi, zrak je bil težak, novi čevlji, slabo odmerjena proga, vsi tisti, ki so šli počasi in se niso umaknili, praznovanje rojstnega dne sinoči, žulj na desni nogi ob šivu nove nogavice, koleno, ki me je spet izdalo, prehitro sem začel, niso dali vode, nameraval sem pospešiti na koncu - pa potem nisem.
Uživajo na startu, uživajo teči in ko pridejo na cilj, z užitkom dvignejo roke, ker pravijo, da so uspeli.
Da so zopet zmagali!
Ne zavedajo se, da so jih premagale stotine ali celo tisoči drugih tekačev... kar vztrajajo, da so ponovno zmagali.
Čudni so.
Sami si izmišljajo cilj vsake tekme.
Premagali so sami sebe, pa tiste, ki opazujejo tek s pločnika, tiste, ki jih gledajo po televiziji, in tiste, ki niti ne vedo za čudake, ki tečejo.
Roke jim drhtijo, ko pripenjajo številke na obleko, ker enostavno niso pri sebi.
Videl sem, kaj se jim dogaja.
Bolijo jih noge, mučijo jih krči, težko dihajo, špika jih pod rebri... oni pa kar nadaljujejo s tekom.
Bolj se približujejo cilju, bolj jih bolijo mišice, obraz se jim pači, pot jim teče po sencih, ostre bolečine se ponavljajo in dva kilometra pred ciljem se začno spraševati, kaj jim je vsega tega treba.
Zakaj niso raje med modrimi opazovalci, ki jim ploskajo s pločnikov?
Nori so.
Dobro jih poznam.
Ko prispejo, objamejo svojo ženo ali moža, ki iz čiste ljubezni potrpi njihov pot na svojem obrazu in telesu.
Pričakajo jih otroci in morda celo vnuki ali dedek, ki jih z vzkliki vzpodbujajo pri prihodu čez ciljno črto.
Na čelu kot da jim piše: "Prišel sem - naloga opravljena".
Takoj v cilju zagrabijo vodo in si zmočijo glavo, se sesedejo v travo, da bi si oddahnili, a jih takoj zmotijo s čestitkami tisti, ki so prispeli pred njimi.
Ponovno se vsedejo, samo da lahko takoj spet vstanejo, da čestitajo tistim, ki so prispeli za njimi.
Poskušajo premakniti zid z obema rokama, zagrabijo gleženj in dvignejo nogo visoko, objamejo drugega norca, ki je še bolj prepoten kot sami.
Niso v redu v glavi.
Z naklonjenostjo in brez pomilovanja opazujejo te, ki pridejo v cilj deset minut za njimi, spoštujejo zadnjega in predzadnjega, ker, pravijo, tudi njih spoštujeta prvi in drugi.
Uživajo v aplavzu, tudi če pridejo zadnji v cilj, za njimi pa samo še ambulantni avto ali uradno spremstvo na motorju.
Združujejo se v skupine in potujejo 200 kilometrov, da jih tam pretečejo 10.
Kupijo vse možne fotografije s teka in spregledajo, da so popolnoma enake kot s prejšnje tekme.
Razobesijo svoje medalje po hiši, da jih opazijo obiski in jih morajo spraševati o njih.
Niso dobro.
"Tale je iz prejšnjega meseca," rečejo in se trudijo zveneti skromno.
"Tale je pa prva, ki sem jo osvojil," in zamolčijo, da so jo prejeli vsi, vključno z zadnjim in vsemi organizatorji.
Dva dni po tekmi že navsezgodaj preskakujejo luže, se podijo po vzpetinah, ritmično zamahujejo z rokami, pozdravljajo kolesarje in tleskajo z dlanmi drugih tekačev, ki jih srečujejo na poti.
Pravijo, da je le malo ljudi dandanes, ki so sposobni biti sami, sami s sabo, eno uro na dan.
Pravijo, da so taki ribiči, plavalci in še nekaj takih.
Pravijo, da ljudje ne prenesejo toliko tišine.
Pravijo, da oni uživajo v njej.
Pravijo, da delajo načrte in zaključke, kakšno stvar obžalujejo in si za kakšno čestitajo, se sprašujejo o sebi, med tekom razmišljajo o dnevu in se brez strahu soočajo sami s sabo.
Pravijo, da drugi samo iščejo izgovore, da so stalno v družbi.
Premaknjeni so v glavi.
Videl sem jih že.
Nekateri samo hodijo... toda nekega lepega dne... ko jih nihče ne gleda, jih nekaj vzpodbode in malo stečejo.
V nekaj mesecih se bodo spremenili in postali prav tako nori kot drugi.
Se raztezali, se razgledali, zasukali, vdihnili, izdihnili in začeli.
Zašprintali, se iztekli in zopet zašprintali.
Zdi se mi, da želijo premagati smrt.
Pravijo, da želijo zmagovati v življenju.
Čisto so zmešani.
Komentarji
Objavite komentar