Pridni sinko obupnega očeta

 

Pascal Bruckner: Pridni sinko

* če že, ocena 8/10.....

Pascal Bruckner je sodoben in priznan in nagrajevan francoski pisatelj in filozof, rojen 1948. V tej knjigi govori o svojem očetu, ki ga je zaničeval, saj je bil nasilen (čustveno in fizično, sploh do mame), nacist, rasist, antisemit, šovinist in ženskar - dominanten tudi umsko. Pripoveduje, kakšen odnos sta imela z očetom in kako ga je to oblikovalo in zaznamovalo. Nekega silnega sovraštva nisem čutila, imela sta redne in skrbne stike, čeprav nikakor ne ljubeče in tople. Pravzaprav tudi o mami ne govori z ljubeznijo, ima pa zanjo nekoliko več razumevanja in sta si bila bližje, umrla pa je ene 15 let pred očetom, za katerega je do smrti 2012 kot edinec korektno skrbel, kolikor je bilo možno in potrebno, tako finančno kot drugače, npr vsak dan sta se slišala po telefonu, čeprav je bilo tudi v teh stikih vse do konca polno prepucavanja in zlobnih puščic in sta si šla odkrito na živce. "Vem samo to: ker sem moral misliti zoper njega, me je oče prisilil, da sem si izostril mišljenje. Jaz sem njegov poraz: to je najlepše darilo, ki sem ga prejel od njega."

Veliko je omenjanja raznoraznih politikov, literatov in filozofov, seveda predvsem francoskih, na koncu so vse te osebe na kratko pojasnjene vsaka posebej v več kot 60 opombah, da bi bralec bolje razumeval razprave med sinom in očetom ter da bi bolje razumel zgodovinsko ozadje in prepričanje odvratnega starca. Pa vendar to sploh ni tako pomembno, v bistvu gre za klasičen ojdipski kompleks, ob tem da je tukaj oče dejansko izrazito nesimpatična oseba - pa še to ni čisto jasno, ali vendarle pisatelj v vseh teh negativnih opisih očeta močno ne pretirava - ker če ne, le zakaj je vzdrževal vse te stike in mu predstavljal svoje ženske in prijatelje in dopuščal, da se je njegov sin tako zelo navezal nanj (bolj bi bilo zanimivo, če bi knjigo o tem človeku napisal vnuk, haha)... Jaroslav Skrušny v spremni besedi Rojstvo romana iz duha očetomora pravi, da "bi manj nadarjeni pisci hitro zapadli v ceneno leposlovno psihoanalitično samoočiščenje, da je pa Bruknerju uspel duhovit, piker, bridek, posmehljiv (tudi sam sebi) avtoportret prve povojne generacije" - no, jaz nisem tako zelo navdušena... Pisatelj zelo globalno predstavlja, kako in zakaj je postal tak, kot je, a o tem samo pripoveduje brez kaj veliko globokega razmišljanja, čisto nič pa ne razmišlja ali se vsaj sprašuje, zakaj in kako je oče postal tak, kot je bil.

Knjiga se sicer začne zelo obetavno: mali Pascal vroče moli vsak večer, naj bog očeta čimprej spravi s sveta. Potem pa kmalu zapade v mimogredno pripovedovanje - in ob vsej čudaškosti družine višjega srednjega sloja je sin edinec postal filozof in svobodnjak in wonna-be upornik, a vse do smrti očeta vendarle dostojno odigral vlogo pridnega sinka, in to takega, ki mu je šel oče pač močno in odkrito na živce -  ampak to je to. Skorajda mimogrede popisuje svoje otroštvo, bil je zelo bolehen, ob rojstvu menda celo proglašen za mrtvega... popisuje v literarnem loku treh poglavij razdrobljenih v podpoglavja svoje izobraževanje in oblikovanje pisateljske kariere, pa željo in potrebo čimprej zapustiti nezdravo družinsko gnezdo. Skozi očetov portret predstavi specifično politično klimo v kolaboracijski Franciji med vojno in povojnem soočanju takih nacističnih podpornikov z novimi paradigmami, pa kar na dolgo npr o Mannovi Čarobni gori in raznih eminentnih profesorjih na Sorboni, itd itd itd. Pa mimogrede očetovo staranje in večkratno rezanje nog zaradi sladkorne, njegov odnos do premoženja in kako ga je moral tudi finančno podpirati na starost - vse precej na kratko in na površno. Knjiga je itak kratka, na vsake toliko je zabeljeno s kakšnim stavkom, ki ga je rekel oče, ali pa stavkom, ki ga je on rekel očetu, in to je to. Konec (epilog) je zagoneten, malo pred očetovo smrtjo ugotovi, da je bil oče obrezan, kar si pri tem velikem antisemitu sin nikakor ne zna pojasniti, se pa ob tem živo spominja, kako sta v otroštvu starša rotila zdravnika, naj njega za božjo voljo nikar ne obreže kljub zožani kožici.

Hm, mešani občutki, precejšnja nepotešenost po taki knjigi, ki bi lahko bila mnogo mnogo mnogo več, kot je, kljub številnim stavkom kvalitetnega pisanja in razmišljanja... Vsekakor se celota ne more niti od daleč primerjati s kompleksno in prepričljivo predstavljenim zaničevanjem očeta v Zgodbi o ljubezni in temnini. Ali pa kako je o svojih starših pisal Jergović, ki ni imel rad ne mame ne očeta, a vsakega na drugačen način...

 

Pascal Bruckner: Pridni sinko; založba Modrijan, 2015; prevod  Jaroslav Skrušny (izvirnik Un bon fils, 2014); ISBN 978-961-241-882-3; 173 strani.

 

str 114-115: čedalje bolj podoben očetu