Stoner - poseben ničposebnež


John Edward Williams: Stoner

* če že, ocena 8/10.....

John Williams 1922-1994 je dobitnik National Book Award 1973 za Augustos, Stoner je njegov najbolj oseben roman, objavljen 1965, postal je kulten roman šele po pisateljevi smrti, prej je bil cenjen predvsem v ozkih krogih kritikov. Williams je bil predan pisanju, boril se je z alkoholizom, objavil je tri romane, po vsebini zelo različne, vse pa predstavljajo oblikovanje osebnosti pod vplivom rivalnosti med moškimi, napetosti med moškimi in ženskami, očeti in hčerkami, in na koncu razočaranja in nesmiselnosti. V tej knjigi gre za neglamuroznost, če ne kar krutost akademskih karier, polnih pasivno-agresivnega rivalstva - a univerzalnost zgodbe presega akademske okvire. Stoner naj bi bil "najboljši nepoznani ameriški roman", primeren za začetek branja zahtevne literature, haha.

Par poudarkov o romanu iz komentarja (pretežno povzetka) Urbana Vovka: molovska tonaliteta, sodobni Sizif, premaganec, ki ni napredoval v službi, se ni pridružil vojski, ni neodgovoren, je pa pasiven, anti-Gatsby, ki zaradi glamuroznosti med bralci ni dojet kot tragičen (a ja?!).

Celotna zgodba je postavljena  v campus University of Missuri, kjer je bil pisatelj doktorski študent, fiktivnost zgodbe v uvodu zelo poudari, inspiracija za roman pa naj bi bilo tudi pesnik J. V. Cunningham. William Stoner pride kot 19-letnik 1910 iz skromne družine študirat kmetijstvo, potem pa ga med šolsko obravnavo Sheakspearovega 73. soneta popolnoma prevzame in se za vedno posveti srednjeveški angleški literaturi, ostane na isti šoli do smrti in upokojitve 1955 kot neambiciozni profesor brez kakršnegakoli napredovanja. Njegovo strokovno področje ga sicer veseli, s poučevanjem ima tudi nekaj malega zadovoljstva, napiše eno prezrto knjigo, je žrtev strastnega sovraštva kolega oz. predstojnika, je neskončno nesrečno poročen, edini otrok seveda tudi ni celostna oseba, doživi kratko a intenzivno in iskreno ljubezensko zvezo z doktorsko študentko, po koncu te afere se tudi iz malodušja začne malo bolj postavljati zase, a postaja tudi vse bolj čudaški in ravnodušen in tipična siva stara učiteljska miš. 

Branje mi je ležalo nekako zelo srednje. Roman naj bi bilo camusovska literatura - morda res, je pa lažje sprejeti uradnika v neki pasivni ujetosti, ki ima pa še vedno več zadovoljstva in predvsem svobode kot tale literarni akademik. Pisanje je rahlo okorno, morda ker je ta "junak" romana in njegovo življenje okorno, malo pa je prevajanje telih izrazov iz ameriškega phd sistema težko prevedljivo in predstavljivo - glede na osebne izkušnje mi je bil tak akademski campus roman dodatno zanimiv in dodatno moteč, zagotovo pa sem bila zato tudi bolj kritična. Knjiga je hladna in preprosta faktičnost z omejeno sentimentalnostjo, pa še ta ni bila prevec simpatična - moteče se mi je zdelo precej vsiljeno poudarjenje njegove dobrote z malenkostimi, kjer se je le dalo (npr precej natančen popis, kako je ravnal dobro s črnskim hlapcem ob prodaji hiše umrlih staršev, ipd). Ni mi bilo prepričljivo, kaj je študenta kmetijstva tako pretreslo med Shakespearovim 73. sonetom. Motile so me mnoge nedoslednosti kot npr obrobna mama, ki ni znala povedati dveh slovnično pravilnih besed in še to ne v celih stavkih, ob očetovem pogrebu pa oblikuje dolge koherentne in pravilne stavke, pa kako jo je po očetovi smrti skoraj vsak vikend hodil obiskovat, prej pa leta in leta nič. Pisatelj ne pojasni čudnosti žene, nakaže, da je bilo nekaj z njenim očetom - ampak se v to ne spušča (morda ker se ni mogel, znal, hotel ne Stoner ne pisatelj, je pa potem nekako odveč ta nakazanost ženinega sovraštva očeta, in le kako je zanjo sploh vedel, saj se bralcem manifestira zgolj ob izredno bizarni reakciji ob očetovi smrti, zgodba je strukturirana tako, da zanjo Stoner ne ve). Ne pojasni čudaškosti podpiranja goljufanja enega študenta s strani najbolj top profesorja, edino da sta bila oba invalida, ampak to je čisto preveč na prvo žogo...

Pa vendar je knjiga lepa in me je dokončno in popolnoma osvojila v zadnjem poglavju, ko se Stoner sooča s smrtjo - in tudi to na njegov pasiven način, z nekim mirnim zadovoljstvom tako z življenjem kot smrtjo. Prelep opis smrti enega posebnega ničposebneža (tudi v Gepardu mi je bil opis umiranja čudovit, a tam ni šlo za enega povprečneža). Pasivno je celo življenje opazoval svoje poraze, z ženo, z ljubico, z otrokom, s kariero, brez kakršnegakoli samopomilovanja, z neko vdanostjo, daleč najtežje ga je prizadela izguba ženske, s katero sta se vzajemno ljubila, in kako mirno se ga dotakne spoznanje leta kasneje, ko ona posveti svojo  odlično knjigo W.S.... težko temu rečeš modrost, ni se postavljal ne zase, ne za otroka, ne za ljubezen - ni se znal odrezati drugače, popolna vdanost v položaj, in vse to brez kakršnegakoli obžalovanja ali samopomilovanja tako sproti kot ob smrti - morda pa je ravno to modrost?

John Edward Williams: Stoner; prevod Breda Biščak (izvirnik 1965); Mladinska knjiga, 2015, zbirka Kondor; ISBN 978-961-01-3669-9; 334 strani; na naslovnici Veno Pilon: portret slikarja Ivana Čarga, 1924.


govor ob upokojitvi

ob umiranju sta si z ženo odpustila vse hudo

po vseh teh dolgih letih ga je ob smrti pričakala nevednost

umrl je sam, s svojo knjigo v roki

Komentarji