Jergovićeva rodbina

Miljenko Jergović: Rodbina

* če že, ocena 9/10.....

- označujejo ga kot epski roman z elementi avtobiografije, a bolj kot za lastno gre za avtobiografijo družinskega debla  od veje, ki izhaja od Karla Stublerja, avtorjevega pradeda po ženski veji, rojenega  cca 1875, železnicarja, romunskega banatskega Švaba, rojenega v Avstroogrski, umrlega kot bosanski Jugoslovan, ob smrti so ga označili kot Hrvata. V bistvu pa tipična družina bosanskih "kovčkarjev", prišlekov, ki se nimajo kam vrniti. Ob zgodbi o njegovih potomcih zgodba o zgodovini Balkana, obe zgodbi pa kar nekako bolj mimogredni.
- "opus magnum Miljenka Jergovića, ki ga imenujejo za Iva Andrića našega časa"... rojen je bil 1966, praded je umrl 15 let pred tem, kritičen in delno distanciran tako do oblasti kot obeh zgodovin, družinske in regijske, posebej do hrvaške po razpadu Jugoslavije, kamor je pobegnil pred vojno v Sarajevu - morda tukaj pač še ni možna distanca - vsekakor pa to kljubovanje hrvaškemu nacionalnemu ponosu in nacionalizmu zanimivo, pogumno, idealistično in zanj edino relevantno, roko na srce, pa če bi bilo še tako lahko ali lažje fokusirati se na druge (so)narode...
- hja, tale roman je mojstrovina, čeprav gladko pa nisem mogla brati, tudi fizično je bilo teh skoraj 1000 strani in 1,5 kg teže kar izziv.
- napisano je v duhu in pogosto tudi slovnično v 1. osebi množine, sploh v prvi polovici, češ kaj se kot rodbina spomnimo in kaj smo delali in doživljali - na prvih straneh me je to kar malo zmedlo, saj govori, kot da bi bil prisoten pri vseh teh dogodkih desetletja pred svojim rojstvom. Veliko barvitega družinskega spomina, fraz, navad, tradicij... in očitno je šlo za tesno prepleteno in iskreno družino, kjer so se veliko pogovarjali in prenašali družinske legende in svoj žargon. Ne daje občutka olepševanja, npr babica Olga je nekoč rekla o svojem možu, avtorjevem dedu, da ima "piškavega kurca", pa kako je naredila splav, se poročila noseča, in kako je ta Olga rekla pri njenih 17ih letih svoji hčerki Javorki, avtorjevi mami, da je kurba, pa kako je Javorka svojemu sinu za svojo mamo Olgo rekla, da je bila latentna lezbijka, itd itd itd. Ob vsem tem tudi zdrava doza nostalgičnega pretiravanja in idealiziranja, predvsem lastne rodbinske pameti in modrosti in zrelosti in dostojanstva, sploh kadar je bilo to potrebno, kar je še posebej izjemno, pa tudi zdrava samoironija in humor do sebe in drugih. Kar nekaj izredno lepih in pretresljivih misli in podob in čustev...

- žal ni čisto jasno, kaj je dodano in kaj je izmišljeno... pravzaprav sem mislila, da zlepa ni nič izmišljeno, ampak v stilu, da avtor lahko tako natančno govori o dogodkih družinskih članov, pri katerih sam ni bil prisoten, ker si jih tako živo predstavlja iz pripovedovanja... ampak urednik pa je napisal, da gre za roman z avtobiografskimi elementi?!
- težko pa sem brala predvsem zato, ker je zame kar preveč daljših izletov v to, kaj bi bilo, če bi bilo malo drugače, ne tako redkega ponavljanja enih in istih zadev (čeprav se zdi to namerno, pač družinske repeticije, ki so v vsaki verziji bolj družinske...)
- strani in strani o ljudeh, ki so nekako pustili kakšno sled v družinskem spominu, pa če se tako neznatno, včasih celo brez imen in brez prave vsebine
- ta družinski spomin ni popisan kronološko, tudi to je namenoma, v stilu organskega spomina, seveda pa zahteva to potem kar veliko od bralca in gre bolj za avtorjevo zapisovanje samemu sebi
- zanimivo, zadeva se začne s 15 stranmi povzetka, podnaslov "predavanje", sicer zelo poetičnega dela, ki pa ima toliko podatkov in poudarkov in oseb, da se človek (oziroma jaz) kar malo zmede in ustraši nepreglednosti zgodbe in načina pisanja... Ob koncu knjige pa nekaj zanimivih družinskih fotografij, s komentarji in domnevami, s stavki, ki so dobesedno vzeti tudi iz teksta iz knjige, in tudi to sem prebrala pred začetkom in se potem k njim vračala med samim branjem... Te slike so mi bile med branjem v oporo, so me pa tudi presenetile s sofisticiranostjo in modernostjo izgleda prastarih staršev, starih staršev in staršev tega Milenkota, ki je skorajda moje starosti. Ob vsej tej morda niti ne toliko toplini kot povezanosti in pogovarjanju v taki rodbini ni čudno, da je postal pisatelj!

1. poglavje, poimenovo tudi "predavanje", na kratko poda potek te Štublerske družinske veje, omeni na hitro skoraj vse osebe in ljudi, ki so potem v detajle opisani v 2. poglavju - to drugo poglavje je meni srce knjige, pa čeprav samo slabih 150 od 900 strani celotne knjge, naslov Stublerjevi, podnaslov "neki družinski roman"... zdelo se mi je zelo dobro napisano, slikovito, čustveno, premisljeno, organsko, me je zelo pritegnilo in se me dotaknilo, s kulminacijo smrti maminega strica Mladena, ki je bil rekrutiran v nemško vojsko in ki si je stara starša nista znala odpustiti (nista se strinjala, ali bi ga poslala raje k partizanom ali pa podprla njegovo dezertacijo) in zato njegova mama, ki je bila takrat malčica, ni bila ljubljena in sprejeta

3. poglavje slika neke drobne prizore v detajle ali like v globalu iz nekih skorajda daljnih krajev, v katerih je družina kratek čas bivala med premeščanjem očeta po različnih železniskih postajah, nasuti kot slučajno, da potem v 4. poglavju, ki pripoveduje o spremljanju maminega umiranja na daljavo po telefonih in redkih obiskih, vse te slike dobivajo nek svoj okvir... predvsem se zdi, da gre za čimbolj vesten popis vsega, kar je mama povedala, kajti med umiranjem sta si zelo zadala kot nalogo, da mu pove "vse", česar se spomni - je pa tudi precej skrbno poskrbljeno, da vse te slike iz 3. poglavja dobivajo post-mortum neko svojo veljavo in mesto... veliko ponavljanja, tudi dobesednega, včasih na istih straneh in včasih v različnih poglavjih, a vsa ta ponavljanja delujejo nekako načrtno in poetično
4. poglavje torej mama v zadnjem letu življenja, in pripovedovanje stvari, ki so jo oblikovale... brez olepševanja, pa vendar veliko lepih stvari in izjemnih stvari o njej, ki je ni maral, a na drugačen način, kot ni imel rad očeta... zelo zakomplicirani odnosi, a veliko čistega vina... njeno umiranje dojema kot utapljanje, pri katerem mora paziti, da ga ne bo potegnila s sabo... ne toliko ljubezen kot na nek način pa vendarle spoštovanje do marsičesa njenega, čeprav vse nekako hitro zrelativizira in najde razloge za osebna herojstva... lepo in pretresljivo in globoko in poetično in žalostno in čudovito, vsekakor super napisano


5. poglavje "Inventarna knjiga", vse sorte zgodb in likov, verjetno le navdihnjenih iz pripovedovanj in domišljije ob družinskih pogovori, samo posredno spletanje karakterjev iz družinskega stublerskega debla... Tega je za slabih 150 strani in mi je pustil zelo mešane obcutke...
6. poglavje "fikcije", na koncu pa za dobro polovico vseh 900 strani, zdi se kot začetki in zametki pisanja raznih fiktivnih zgodb, ki so jih navdihnile osebe ali stvari ali spomini iz družinskega spomina, pisane v času umiranja mame, komentarji njenega umiranja in komentarji na pisanje... ta del mi je bil bistveno manj všeč in mi je bil naporen za brat, čeprav mi je bilo marsikaj tudi všeč ali pa celo ganljivo, a veliko ponavljanja in umeščanja teksta, ki bi bilo morda rahlo povezano s spomini, in ko ne spomini ne ti teksti niso čisto za odmet... sem bila kar zadovoljna, ko sem se prebila do konca :-)

vsa poglavja so med sabo zelo različna, tako po vsebini kot načinu pisanja, slogu, dolžini... zdi se, kot da je to knjiga različnih zapisov, različnih osnov romanov... kot nek predal, v katerega zmečeš vse v zvezi z mamo, z njenim  spominom, z njeno preteklostjo, njeno rodbino... da daš v predal in lahko potem to pozabiš, veš kje je, ampak s tem si opravil... med tem pisanjem pa govori, kako piše te zapiske ali kako je kakšen spomin na mamin spomin obdelal v tej ali oni zgodbi ali romanu, nekateri potem pa kar del te knjige

Miljenko, avtor, je bil bolj kot na mamo navezan na babico Olgo, kateri se je ob vnučku stajal led okrog srca po smrti svojega najstarejšega sina v rekrutirani nemški uniformi, nanjo ima lepe tople spomine, za mamo pa cel kup razumevanja in se odkritosrčno sooča s svojim odnosom do njenega umiranja

par drobcev, bolj z začetka, ko sem si jih še zapisovala:
- Karlo ne samo, da ni verjel v boga - ni mogel niti verjeti, da bi kdo lahko verjel vanj.
- Treba je biti samo dovolj nesrečen ali dovolj reven, pa se te bodo prestrašili in si do smrti zaščiten, izogibali se te bodo in okrog tebe delali velike ovinke.
- Hodil je k nam molčat.
- Karlo je intenzivno bral strokovne knjige in leksikone, samo da je vedel, ne da bi to komu koristilo. Tudi Ane Karenine ne beremo zato, da bi postali generali, plemiči ali ljubimci.

Miljenko Jergović: Rodbina; Naslov izvirnika: Rod, leto izvirinika 2016; Prevod Aleksandra Rekar; založba Sanje, 2020 Ljubljana; zbirka Sanje roman; ISBN 978-961-274-106-8; 935 strani.

 

stran 886/7, kafo i  kislo

zadnji obisk pri mami

kazalo, meni izrazito najboljši del je prvih 300 strani

to me tudi mika prebrati v kratkem, o očetu, ki "ga tudi ni maral, a na drugačen način, kot mamo"