Kolesar

Marko Radmilovič: Kolesar

* če že, ocena 8/10.....

No, tole pa je bilo prijetno bralno presenečenje! Nenavadna zgodba vojnega interniranca, ki je kot delavec v nacistični tovarni izpeljal sabotažo, vse skupaj pa se odkriva v sodobnosti. Na pobudo krožka, ena na sodoben način zastavljena kriminalka in to slovenska in to prvenec - nisem pričakovala glih nevemkaj, za kriminalke se mi zdi škoda časa in sem jih v zadnjih letih (desetletjih) brala samo v tujih jezikih, češ da ni bila samo zabava... Ampak tole je pa kar mojstrovina! In pogoltnila sem jo v enem dahu, no: treh. 

Zelo premišljena in skrbno skomponirana zgodba ter premeteno dirigiran potek zapleta in odpleta, čeprav same zelo klišejske osebe, patetični samski učitelj zgodovine, blontna medicinska sestra, ločen zanemarjen zapit kriminalist, navdihujoča prelestna simpatična inteligentna samska mlada kmetica, in precej predvidljiv srečen konec tako glede ljubezni kot kriminalnega zapleta - iz oblikovanja notranje strani platnic celo popolnoma jasna bistvena skrivnost. A vsa ta klišejskost deluje paradoksalno bolj v plus kot minus, vse skupaj morda skoraj kot rahla parodija. Precej načrtnega humorja in obrtniške prisrčnosti, ampak deluje kar nekako avtentično. Konsistetno zastavljena zgodba, od vremena dalje, preprosta in drobna naključja si lepo sledijo in tudi logična počasna postopna spoznanja, da si človek misli: ej, to bi pa jaz tudi takole razmišljal, pa ne samo o raziskavi umora in zgodovinskih zapletov, ampak o vsakodnevnostih in malenkostih. Poglavja so odlično strukturirana, ravno pravi lok napetosti od poglavja do poglavja (ki jih je 38 + "Zastor", kot se imenuje epilog), od prvega do zadnjega stavka lepo spleteno in zapakirano in zduhovičeno, se ves čas nekaj dogaja in zapleta, zelo slovenske teme od rekreativnega kolesarjenja, domov za ostarele, pričkanja o drugi svetovni vojni, Tour de France s slovenskim šampionom, malo popoprano s sodobnimi tehnologijami, s katerimi se spopadajo starejši, do zelo konkretnih zgodovinskih podlag in omenjanja sodobnih svetovnih sistemov, ameriškega vojnega industrijskega imperializma, slovenske stanovanjske in prometne politike, ni da ni - zelo fajn se vse poklopi in pije vodo! Zadeva se mi zdi absolutno po kvaliteti primerljiva z raznimi top svetovno uspešnimi kriminalkami - težko pa ocenim, ali je zadeva tako zelo slovenska po specifiki, da je fajn predvsem samo za slovenskega bralca.

Med branjem so me sicer po malem ves čas motile številne, ampak res številne obrtniške fraze kot npr "je moral pred bifejem potolažiti nadležen telefon". In takegale drobnega besednega duhovičenja mrgoli na vsaki strani po večkrat, kjer se le da. Ampak najbrž je večini bralcev to celo všeč.

Pri zapletu in odpletu kriminalne zgodbe se mi je zdelo neprepričljivo, da se je "kolesar" znašel ravno v tem kačjem gnezdu od doma za ostarele. Če je možno, da je bil "gospod stranski" tako prebrisan, da je ugotovil, kje mu bodo "zrihtali" prostor v domu, kamor si je itak želel iti samo "začasno" (začasno do smrti?), se prisotnost "kolesarja" ravno v pravem domu zdi ogromna binarna slučajnost. Pa tudi za Novaka mlajšega mi je bilo zanimivo, da je na začetku nastopal kot precej sposoben agent, na koncu pa skoraj rahlo bebav. Pa tudi nisem štekala razlage, zakaj je bilo treba še malo odlašat z umorom "kolesarja" in njegove kmetice...

Fajn bi mi bilo, da bi bilo jasno pojasnjeno, kaj je izmišljeno in kaj ne, ne pa samo na zavihtku napisano: Kolesar se delno naslanja na resnična dejstva in usodo slovenskega interniranca Janeza Godca. Marko Radmilovič je sicer režiser in scenarist izjemnega dokumentarnega portreta Kantata za Janeza Godca iz 2012, - in morda ni v knjigi bolj pojasnjeval zgodovinska dejstva zato, ker je baje roman napisal iz jeze zaradi spregledanosti tega dokumentarca?

info (tudi vizuelni) na notranjih zavihkih

Radmilovičeva mama je bila sicer učiteljica, oče pa kriminalist, haha. Kar fajn je tale youtube intervju ob izidu knjige, v intervjuju o Janezu Godcu pove: V Večeru sem nekoč prebral kratko novičko, da je mariborski godalni kvartet v Londonu igral Kantato za Janeza Godca, Slovenca, ki je med drugo svetovno vojno rešil London. Začel sem raziskovati njegovo življenje, prišel do ljudi, ki so ga poznali, in začel sestavljati zgodbo, ki se res bere kot kriminalka. Mlad in naiven je bil Janez, ki so ga Nemci že odpeljali v Stari pisker, da bi ga ustrelili, a se je ponudil za ovaduha, da bi se rešil. Pri tem ni bil ravno spreten, zato so ga Nemci poslali v taborišče Mathausen. Ker pa je bil dober tehnik, so ga poslali delat v proizvodnjo goriva za rakete. Tam mu je uspelo izvesti sabotažo, s katero je ogrozil bombardiranje Londona. To zgodbo je izbrskal neki londonski novinar, po njej pa je skladateljica Martha Ward napisala kantato v zahvalo neznanemu junaku. 

Janez Godec, 1921-1944

Marko Radmilovič je 2014 prejel Ježkovo nagrado predvsem za svoje dolgoletne satirične Zapise iz močvirja na Valu 202, zato ne sme čuditi, da je tole tako odlično napisano, inteligentno zastavljeno, kvalitetno obrtniško izvedeno. Ukvarja se tudi z videoprodukcijo dokumentarcev (Kino Svečina) in tole je vsekakor zelo primerno tudi za igrani film (s tem namenom je začel pisat tole), če bi le bila produkcija bolj duhovita in z dušo kot tisto poskandinavljeno Jezero, govorim o tv nadaljevanki, saj knjig Tadeja Goloba še nisem brala. Zapisom iz močvirja bom pa od zdaj naprej bolj skrbno prisluhnila :-)

Marko Radmilovič: Kolesar; založba in zbirka Beletrina, 2020; ISBN 978-961-284-606-0; 423 strani.

Ježkov nagrajenec 2014