Menuet za Zupana

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro (na petindvajset strelov)

* če že, ocena 9/10.....

V knjigi je na začetku daljši študijsko zastavljen komentar Nade Barbarič, na koncu sledijo celo šolska vprašanja za domače branje, je bila pa knjiga cela po študentsko podčrtana itd... Komentar se zelo navezuje na film Nasvidenje v naslednji vojni, vključno s številnimi fotkami. Med življenjepisnimi mejniki omenjeno njegovo pleskanje v Franciji, umora gimnazijskega prijatelja pa ne. Omeni Zupanovo zaničevanje žensk - hm, tega izraza jaz sicer ne bi uporabila, pa kakorkoli se temu reče, ni bilo omejeno samo na ženske, ki jih je seveda ponosno objektiviziral, pa še o tem se je morda malo bolj šopiril, kot bi bilo treba in kot je bilo res...

pa se je le dokopal do ameriške brzostrelke, enega funkcionalnega in statusnega kosa orožja si je zelo zelel, zelo rad je objestno streljal tudi po vojni

zadnja platnica

1975 prvi izid, v knjigi govori o počitnikovanju 1973 na Majorki. A le kdaj je to res pisal? Deluje zelo izdelano kontrolirano pisanje, ne podcenjuje bralcev, ne piše pišmeuharsko, se vidi, da se je potrudil z razmislekom, izborom besed in misli ter strukturo zgodbe po vsebini in stilu, tudi o seksu bolj sofisticirano kot v Apokalipsi in Igri, več samorefleksije in tu se zaveda svoje domišljavosti in omejenosti. Sploh v primerjavi z Apokalipso ali Levitanom je tukaj lepa zgradba po vsebini, besedah in učinku.

Tako kot v Levitanu si je Zupan tudi za tole avtofikcijo nadel ime Jakob, Jakob Bergant - Berk. V spremnem komentarju je ta roman opredeljen kot literatura absurda, češ da zgodba govori o neorganiziranem nemočnem partizanskem begu v premočni nemški hajki, o branjenju megleno utemeljenega cilja in stihijsko zastavljene strategije (nakazano, naj bi šlo za varovanje ranjencev, in cilj ni bil izpolnjen: ranjence so Nemci zajeli in brutalno potolkli). Absurdne so itak vse vojne - a tu ne gre za nek pacifizem kot npr v Vonnegutovi Mati Noč, pač pa Zupan vojne dojema kot neizbežni del družbe in ustroja človeštva. 

Silovito in mojstrsko izraženo to, kar je nemogoče izraziti: vojna, preživetje, medčloveski odnosi tako v banalnih kot v izjemnih razmerah. Slikovit prikaz partizanstva, v dobrem in slabem. Čim pa se hajka v romanu konča ali pa umiri, Zupan hitro zapade v svoje klasično modrovanje in pametovanje in pridiganje. Jakob govori v prvi osebi, glede na negotovost preživetja je samoosredotočenost v tem primeru popolnoma naravna, zelo pomembna oseba pa je tudi nekoliko starejši soborec Anton, molčeč, španski borec, ki na koncu vojne umre. Ifigenija Zagoričnik v oddaji 50 knjig, ki so nas napisale, domneva, da si je Zupan Antona zamislil kot očetovsko figuro - v to nisem čisto prepričana, je pa vsekakor zanimiv lik in še bolj zanimiva je močna Zupanova navezanost nanj - verjetno, ker Antona Zupanova posebnost ni ogrožala, ampak jo je cenil in toleriral in prepoznal kot vrednoto, še predno je bil odvisen od njega.

Knjiga mi je bila vsekakor daleč najbolj všeč od vsega, kar sem njegovega prebrala. Med branjem sem ves čas razmišljala, da je bilo v Zupanu veliko potencialno dobrega, sploh kadar/če ne bi bil zdolgočasen ali pa zaničevan. Lahko si predstavljam, da se je v takile intenzivni hajki in nezorganizirani vojski lahko izredno izkazal s svojo spretnostjo, intuicijo, inteligenco, razumevanjem ljudi, preračunljivostjo - in da so ga soljudje lahko iskreno cenili. Dobro pa si ga lahko tudi predstavljam, kako je po vojni objestno streljal naokoli in namerno šokiral in provociral ljudi, in njegovo utemeljeno zagrenjenost in zvišenost v in po zaporu... Bil je zelo poseben, izreden!, in s svojo izjemnostjo izzival šibke ljudi na položaju okrog sebe (npr očima), da so ga želeli zlomiti - pa ga niso čisto, so ga pa kar temeljito poškodovali in zaznamovali. Kaj vse bi lahko bilo iz njega, kaj vse bi lahko dal ljudem okrog sebe, ko ne bi bil tako poškodovana oseba!

Zupan poleg pripovedovanja osebne preživetvene drame natrosi cel kup utrinkov, lastnih in iz pripovedovanja drugih. Tako ob eni hajki nad Mokrcem in Iškim vintgarjem uspe povedati svojo celo partizansko zgodbo, pomodruje pa tudi o vojnah in življenju na splošno.  Tone Pavcek je povedal, da je v Menuetu z avtorjevim dovoljenjem črtal kar nekaj filozofskega modrovanja, da mu pa tega pri Levitanu ni več dovolil, Pavček tudi pove, da je bilo kar nekaj napadov na založbo ob prvi izdaji (Javoršek in drugi, češ da gre za desničarsko svinjaško literaturo - hecno, mene je pa prav presenečalo, kako Zupan kljub vsemu dokaj dostojno zastopa partizanstvo tako v romanu kot kasneje v pogovorih z bivšim nemškim vojakom - seveda pa se to zastopanje in zagovarjanje z Javorškovim opevanjem ne more primerjati). 

Zupan vsekakor rad pametuje kot pisatelj, pa tudi v dejanskem življenju - in si s tem nakopava občudovalce in sovražnike. Tako npr znamenitemu politkomisarju Dolničarju ugovarja in si je prav verjetno res zaradi kakšne take zadeve za kazen prislužil  pešačenje v Belo krajno v nevarno radijsko službo...
Posebno smešno pa je, kako daleč sem moral hoditi, ker sem rekel Dolničarju, da Freud ni bil marxist.

V vsakem poglavju se čisto počasi in na kratko po malih redkih kapljicah dogajajo zelo zanimivi, pretresljivi, globoki pogovori z bivšim nemških vojakom 28 let po vojni na Majorki. Joseph Bitter je enakovreden Zupanu, razmišljujoč, razgledan - Zupan pa se tega odnosa in pogovorov loti tekmovalno, manipulativno (laže, da je Avstrijec) in nič preveč simpatično. Nasploh Španija ves čas nekaj odmeva v zgodbo o hajki iz preteklosti in prihodnosti, Anton je bil španski borec, poln spominov in anekdot iz te vojne. Med haluciniranjem med hajko ima prisluhe menueta za kitaro, in to na 25 strelov... Prvotni naslov je bil Važno je priti na grič, v smislu: važno je preživeti. Zakaj pa ravno 25 strelov, je bilo morda tako filigransko kje pojasnjeno, da nisem dojela.

Najbolje mi je z molčečimi borci, spadamo skupaj, hodimo drug za drugim, nihče se ne zgraža nad nikomer.

Samo eno življenje imam - in še tega naj preživim kakor bebec, samo da bom bolj srečen? Nočem.

Na uri samokritike poslušam, kaj si očitajo drug za drugim moji tovariši. Sam pa izjavim, da sem fejst fant in da nimam nobene napake. Povedo mi, da je to slaba šala.

Ne zamerite, če se naslednje vojne ne bom udeležil. Poslal bom opravičilo.
...ampak z Antonom se med umiranjem poslovita z Nasvidenje v naslednji vojni - Antonova smrt ob koncu vojne, po nerodnosti, je tudi zelo močno simbolična za Zupana. Tudi Zupan je nesmiselno ubil sošolca, pa ne samo po nerodnosti, ampak iz čiste objestnosti in izzivanja, čeprav trdi seveda drugače, kadar o tem sploh govori. In čisto ob koncu vojne je neposredno zaradi Zupanove neobzirnosti umrla Alenka Tepina. 

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro (na petindvajset strelov); DZS 1999 (prva izdaja 1975), zbirka Klasje; ISBN - 86-341-2469-X; 426 strani.

str 77: v vojno je šel neveden

Nada Barbaric je takole povzela poglavja

na začetku vsakega poglavja so razni citati, niso bili vedno vsi tako posrečeni, kot teli