Amos Oz in njegove temine


Moj Mihael / Amos Oz

* če že, ocena 6/10.....
  • prebrala na pobudo bralnega krožka
  • prevod iz anglescine iz hebrejscine 
  • začel je pisati, ko je bil star 26 let, leta 1965, pred objavo prvega romana Kje drugje, mogoče
  • pove, da mu je knjigo v podzavesti "narekovala" ženska, zato je "ona" naratorka v tej knjigi, in je moral pisati, ko se je "ona odločila" – ne pove pa, od kje je črpal navdih in kaj njega osebno povezuje s to žensko/duhom???  Zelo čudna knjiga se mi je zdela, čudno razmerje med dvema čustveno problematičnima človekoma, ki nista simpatična niti vsak zase,  njuna zgodba za moje pojme ni dovolj pojasnjena ali vsaj iskrena, tudi tele razlage z "narekovanjem" knjige so mi čudne, enostavno avtor ni popolnoma iskren z bralci niti ne more biti, ker ni popolnoma iskren sam s sabo. Izkaze se (v njegovi avtobiografiji, o tem spodaj), da je pisal o svojih starših, da so bili ZELO problematična družina, da je bil to poskus njegovega spopadanja s tem, a brez iskrenosti in zrelosti, ki je prišla kasneje... in da je kasneje izjavil, da se tako mlad ne bi nikoli več upal pisati o tem - in to upravičeno, se strinjam, res ni bilo pametno, mladenič piše v prvi osebi neke zelo zelo kompleksne in problematične ženske... nastala je sicer knjiga, ki je morda pomagala, da je kasneje pisal bolje in drugače, morda mu je na nek način tudi osebnostno pomagala, najbrž je tudi kaj zaslužil in opozoril nase, ampak če je ne bi objavil, bi bilo pa še bolje, mnogo bolje, po mojem mnenju...
  • čeprav je knjiga nekako neiskreno čudaška, ne najdem boljših besed, pa je veliko lepih globokih misli in opazk o ljudeh in življenju, brez nekih napihnjenih besed, polno pravih biserov, pretresljivih in ganljivih - se je pa treba potruditi, da ne moti okvir, v katerega so natreseni...

  • močan vpliv na zvezo s strani obeh očetov, njen stalno poskuša vsem ustreči in ceni pripombe vsakega pridaniča (str 44), Mihaelov oče, pretirano obziren in s tem izvaja pritisk, a blazna dobričina, ganljiv z vnukom (str 183)…
  • Mihael dolgočasen a se trudi, kar se mu šteje v plus 
  • str 18: "Močni ljudje lahko naredijo skoraj vse, kar hocejo narediti, a celo najmočnejši si ne morejo izbrati, kaj hočejo narediti. Jaz nisem posebno močna.
  • str 33: "Nekateri otroci so raje bolni, ker jim bolezen omogoča nekakšno svobodo. Prebujanje je zame še danes povezano z nekakšnim občutkom razočaranja. Eden od razlogov, zakaj obožujem spanje, je, da sovražim odločitve.
  • str 38: "Kadar so ljudje zadovoljni in nimajo kaj početi, se čustva razbohotijo kot maligen tumor.
  • str 44: "Ta, s katerim se boš poročila, bo moral biti zelo močan moški.
  • str 58: "Laž je kot prekratka odeja, sam izgovor odkriva neprijetno resnico, ki je uničevalna in ne vodi nikamor."
  • str 59, prijateljica ga opiše: Mihael ni ravno briljanten, je pa stanoviten 
  • str 66: nočne more pred poroko, str 70: vsepovsod namigi pred poroko 
  • str 87: "...bila sva kot dva popotnika na dolgi vožnji z vlakom...
  • dvojčka iz otroštva, v sanjah povezana s strahom, skrivnostna, jima je ukazovala, bila princesa, vir sanjarij kasneje, “skoraj” povedala Mihaelu o njima 
  • Mihael naravnost junaško prenašal njeno poporodno depresijo in melanhlijo in skrbel zanjo in za otroka 
  • str 125: "...dnevi so švigali mimo kot hribi, ko se voziš z vlakom...
  • str 128: "...hotela sem omajati njegovo obvladanost, ga šokirati s svojo potratnostjo..." 
  • str 139: skodla je iz čistega miru nenadoma padla : "...popolno mirovanje predmeta, v katerem je bil vsa leta na delu skriven proces..." 
  • str 165: obisk v službi, opazovanje moža: "...kako malo je treba, da razveseliš človeka..." 
  • str 183: ona predstavljena zelo zelo slabo, oziroma kot slab človek, žena, ki se šlepa, ki nima razumevanja – pisana s strani moškega..., hahaha ZAKAJ JE TO NAPISAL, KAJ GA JE GNALO, NA KAKŠNIH IZKUŠNJAH???! Kaj je hotel s to knjigo povedati o sebi in iz sebe? Zanjo ne najde nobenega razumevanja, morda kanček simpatije, morda celo nevoščljivost, najbrž neko prikrito obsojanje takih žensk – ne pa moških, ki se zapletejo z njimi. Ne uspe je pojasniti, niti se ne trudi (ker tudi ona sebi ni jasna :"bi morala enkrat govoriti z mamo o sebi…"), a se da pojasniti in počloveti vsakega, in se ne moreš kar pomiriti, če ti to ne uspe, in celo pisati knjige o takih ljudeh!? Všeč mi je, da je odprt konec, čeprav je napovedana prelomnica z novo nosečnostjo. 
  • str 185: po smrti očeta: "Ponoči sem si ga zelo želela. Vsa ta leta zakona se nisem zavedala, kako ponižujoča je lahko ta potreba.
  • smrt očeta: ona zelo hladna, lika še naprej ob novici, marsikaj se spremeni, neha jo ujčkati, on ji začne očitati glede imena Zalman (brezveze) in ji reče, naj se potrudi vzljubiti sina (!!! bravo, sokantno) 
  • str 210: stara je šele 24 let – pa tako vdana v ustavljen čas, oba delujeta starikavo 
  • noro zapravljiva 
  • uživala v bolezni, ki je zanjo svoboda 
  • sedemindvajsetletna ženska uživala v trpinčenju sedemnajstletnega fanta 
  • str 281: ko je bil v bolnišnici, mu je rekla: "Nekoč bi rada spoznala močnega, razsodnega moškega." 
  • str 282: dolgopričakovani dež, "letos zaradi vojne pozen" – polno njenih ljubkih nesmiselnosti, samoironičnih… 
  • str 285: "...čas je močno prisoten, ignoriram ga, kot sem včasih ignorirala moške poglede… " ...mala punčka in ostarela vzgojiteljica s krčnimi žilami, med njima pa steklo, "o, da bi le ostalo prozorno!" Risanje po oroselem oknu je bilo tudi kasneje pomembno med njima, ko je on zmotno mislil, da mu maha… 
  • str 291: Mihael: "Želis si princa-pesnika-boksarja-pilota za moža..." 
  • str 294: "Sva kot dva tujca, ki sta se naključno srečala v bolnišnici, zato ju veže nelagodna nadležna zaupnost ."
  • str 299: V stiku sem bila samo z njegovim telesom, v srcu sem vedela, da ga vedno znova varam, varam z njegovim telesom.... Ni bilo drugega izhoda kot skočiti v brezno, a tudi to se bo zaprlo.... Je pod kipenjem moje divje čutnosti ob zori čutil, da ga ponižujem? 
  • str 308: zadovoljna s služkinjo: pridna, poštena, neinteligentna 
  • str 311: učiteljica o sinu: manjka mu rahločutnosti 
  • str 314: Veselilo me je, da sem mu tuja. Nisem mu hotela biti všeč. 
  • str 325: Mama je bila samo očetova žena. 
  • str 329: Mislila sem, da če se bom obnašala kot fant, bom zrasla v moškega namesto v žensko. Kako zaman je bil ta trud! 
  • bila je pesnica, ne da bi pisala pesmi

Moj Mihael / Amos Oz; Naslov izvirnika: Mikhael šeli; Prevod dela: My Michael, 1965, prevod Mojca Kranjc; Mladinska knjiga, 2016; ISBN: 978-961-01-3676-7; 332 strani

************************************



Zgodba o ljubezni in temnini / Amos Oz
* če že, ocena 10/10.....

  • najprej sem prebrala Moj Mihael, in bila precej razočarana, nikakor nisem razumela vsega tega navdušenja nad Ozom. Katarina mi je dala potem tole avtobiografijo, s katero pa sem dolgo odlašala, tudi ker je tako obsežna in to od nekoga, ki name ni naredil dobrega prvega vtisa. A zadeva je ene tri štiri deset nivojev višja, ganljiva iskrena zanimiva sočutna: ni, da ni. Avtobiografije tenkočutnih opazovalcev so itak moj daleč najljubši žanr, pa tudi če življenje ni polno zanimivih preobratov. Ta avtor pa je imel zelo nenavadno življenje, v izjemnih zgodovinskih okoliščinah, predvsem pa z zapleteno družinsko psihološko dediščino. Mama je naredila samomor na začetku najstništva, oče je bil okoren in zaprt, sicer ne zloben, pa vendar mu je to zaprtost očitno neskončno zameril in je z njim prekinil kasneje vse stike in si celo izbral popolnoma novo ime in priimek. Oče je bil vsekakor hudo nesrečen človek, ni bil kriv, da ni mogel osrečiti svoje žene, njo bi bilo težko osrečiti, nekdo kot on pa zagotovo ne. Pisatelj je kljub vsemu uspel pobrati dovolj pozitivnih lastnosti obeh starsev, da ga nesreča in nesrečna kombinacija staršev ni ugonobila.
  • pri knjigah, ki so mi manj všeč, si zapišem več stvari (všečnih in nevšečnih), običajno naslednji dan preden spet odprem knjigo, v razmislek in skorajda iz občutka krivde, da mi zadeva ni všeč..., a pri takih knjigah, ki so mi zelo všeč, se k opombam pripravim mnogo težje in manj konsistentno, a vendarle je bilo veliko stvari, ki sem si jih hotela ohraniti, in ko si vzamem čas za opombo, si pravzaprav vzamem čas za odmev nekega zvena

  • str 289: denar je greh, revščina je kazen – eni grešijo, drugi so pa kaznovani. Moški se zabavajo, ženske so kaznovane – z nosečnostjo, ki je ne morejo tajiti, moški pa očetovstvo po mili volji.
  • zelo hecno, kako omenja, da mu je šlo na živce, ker so ga spraševali, naj “s svojimi besedami” pove kaj o svojih knjigah, pa če je Moj Mihael o njegovi ženi – ko je pa vendarle čutiti, da je po njegovi mami, ki se v Deželi ni dobro počutila, bila rahlo čudna in posebna, z migrenami, ni dobro prenašala že nosečnosti in si je vzela življenje, ko mu je bilo dvanajst let! Njej pa 38. 
  • Tančica zasanjanosti otožnosti vzvišenosti trpinčenosti osamljenosti – vse to značilno za hčere iz boljših družin v Rivnem. Tudi oni so ves čas odlašali s selitvijo v boljši okoliš.
  • str 340: mama je umrla od samega razočaranja in hrepenenja… malomeščanstvo je štela za enega najhujših pojavov, prišla iz uničene družine in uničila moževo druzino (nehote). 
  • Čustvene sofisticirane gimnazijke soočene z jeruzalemsko resničnostjo, plenicami, možmi, čakalnimi vrstami, pralnimi koriti…V otroštvu neka obljuba, potem pa pride življenje. Prvih 20 let življenja jim ni nič koristilo, samo obremenjevalo jih je.
  • str 347: "Po ves dan je sedela doma, in od doma ni šla."
  • str 385: oče ni dopustil niti trenutka molčanja
  • str 409: kako so ga kot otroka razgasili za genija 
  • str 438: večinoma je molčala, kadar je kaj rekla, pogovor ni bil več tak kot prej; obleke pričeske pohištvo jo je zanimalo samo kot namigi na notranjo naravo njenih soljudi
  • str 473: Moj Mihael je napisal, da bi potegnil črto pod Jeruzalem, kjer je živel v otroštvu.
  • str 480: Jeruzalemčani so kuhali zamero, ker sem z Mojim Mihaelom pljunil v vodnjak, iz katerega sem nekoč pil
  • str 636: mož: kaznuje sebe, samo zato, da kaznuje mene… tašča: bi hotela, da se ji luna sklati z neba… tast: melanholija je dokaz, da je srce še mlado
  • str 700: z materjo nisem sočustoval
  • str 710: "Nič nismo vedeli eden o drugem, ločevala so nas leta temnine." Z očetom nista nikoli govorila o mami, ne prej ne po smrti, nikoli.
  • str 724: oče ujetnik otožne nujnosti, da se sprijazni s svojo povprečnostjo
  • str 747: očetov komentar na Moj Mihael: nekaj prepričljivih opisov, a manjka vizija in osrednja misel
  • str 766: jasno mi je, od kod prihajam: iz turobnega klobčiča žalosti in prenarejanja hrepenenja in smešnosti in bednosti in provincialnega napihovanja, sentimentalne vzgoje in idealov in potlačenih strahov in nemoči in resignacije
  • str 784: "Prijateljtvo med moškim in žensko je redkejše od ljubezni, ki je ena štorasta reč."
  • str 785: tik pred smrtjo: kako bi se ti zdelo, če bi dobil bratca ali sestrico? naj ti midva ne bova vzor zakonskega življenja!
  • str 787: trinajst let po njeni smrti sem začel pisati Moj Mihael
Zgodba o ljubezni in temnini / Amos Oz; Naslov izvirnika:  Sipur al ahava vehošeh, 2003; Prevod dela: Eine Geschichte von Liebe und Finsternis, prevod Mojca Kranjc; Mladinska knjiga, 2012; ISBN: 978-961-01-2575-4; 884 strani.

Komentarji