Jergovićev oče

Miljenko Jergović: Oče

* če že, ocena 9/10.....

- po Rodbini, ki je povezana z mamo in njeno vejo, sem si želela prebrati še knjigo o očetu, "ki ga tudi ni imel rad, a na drugačen način". Oče je bil od mame precej starejši (cca 15), babica vnuka ni nikoli hotela priznati, oče pa je bil pohleven nezakonski sin te zagrenjene ustašice, starša sta se ločila kmalu in imela torej pametnejša posla od krščevanja otroka... Vseeno so Jergovićevi starši imeli redne stike, napol družinske, hodili na izlete, prevzemali preživnine in darila pacientov, pretežno v obliki alkohola, oče pa je kot zdravnik specialist za levkemijo in splošni zdravnik v srbskih vaseh okrog Pal prevzemal začasno aktivno vlogo v mamini družini ob umiranju družinskih članov, vključno do pogreba, ko je stal ob njej... Sin ga je že kot majhen otrok začel obiskovati dvakrat na teden v bolnišnici, kjer sta se pogovarjala hladno in nerodno, vsak s svojo drugačno nerodnostjo, tam je dobival poleg preživnine še žepnino. Očetova mama Stefanija je bila med vojno navdušena ustašinja, po vojni celo v zaporu, na enem prvih redkih obiskov je zahtevala, da jo vnuk kliče "tetka". Nasploh je bila cela njena družina čudna, od šestih sester je bil edini potomec prav nezakonski Dobre in njegov edini potomec čudnozakonski Miljenko. Bili so ustaši, razen ene sestre, ki so se je sramovali zaradi poroke s Srbom in ki je skrbela po vojni za Dobra, ko je bila mama samohranilka zaradi ustaštva po vojni v zaporu. Ena sestra je bila nuna, dve sta emigrirali v Argentino, dve sta ostali po krajšem zaporu v Sarajevu. Dobrov ded pa je bil hazarder in pijanec, ki je zapil nek ogromen loterijski dobitek, o katerem so poročali po časopisih po vsem Balkanu in od katerega je ostala kmalu samo sramota zapitja in grenka izkušnja izgubljenega obilja ter črn klavir Miljenkove babice, ki je služil kot polica za kozarce vložene zelenjave in sladkega. Knjiga se zaključi z odstavkom: "Z očetovo smrtjo je ugasnila sarajevska veja Marka Jergovića, hazarderja in poštarja iz Ličkega Lesca. Na svetu ni nobenega živega Jergovića, ki bi bil v sorodu z mano."
- težka knjiga, zlepa nobenega lepega čustva, vse nekako zatohlo in apatično vdano v situacijo, skorajda brez dogajanja, nekatere stvari pa napisane navidezno zelo mimogrede. Celotna zgodba o očetu služi bolj kot okvir razmisleku o ustaštvu in hrvaškemu nacionalizmu in teokraciji ter kot pojasnilo oblikovanja avtorjeve osebnosti in njegovega kljubovanja in pokončnosti, a tudi on se je na koncu moral krstiti kot pogoj za hrvaško državljanstvo in preživetje. Umesti Pale kot zakotje Sarajeva, od koder so kasneje pognali granato v sobo svojega bivšega zdravnika - ki pa jih ob tem ni obsodil, zato so ga Hrvati obsodili četništva. Pripoveduje o uslužnosti muslimanov med Paveličevo NDH, kar pojasnjuje, zakaj so si jih Hrvati želeli prisvojiti pol stoletja kasneje. Pa vseeno predvsem samo o Hrvatih, skoraj izključno samo z nesimpatične strani, kot je bila tudi rodbina Jergović skorajda izključno nesimpatična, sploh do Miljenka.
- zanimivo, da so bili kar redni stiki med očetom in sinom, običajno dva tedenska obiska v bolnišnici, pa celo zelo aktivna vloga med boleznijo in umiranjem v družini, Miljenko je bil vključen v obisk argentinskih tet in potem dopisovanje z njimi, itd itd - pa vendar o odnosih zelo malo in hladno in neosebno, kot da odnosov z očetom sploh ne bi bilo. Pa so bili! So bili boljši kot nič?
- Sin naj bi bil izrezan oče na zunaj, in očetov nasmeh ga je spominjal na nasmeh angleškega igralca Petra Sellerja. Na noter pa različna, tujca. In ceprav se zdi, da avtor očeta razume zlasti v danem okviru njegove družine in sploh glede na odnos z njegovo mamo, in poudarja, kako ni jezen nanj in kako ga ne sovraži, samo rad ga nima, se vendarle sluti, da sta globoka jeza in bolečina samo zatajevani in neizživeti. Sicer je Miljenko imel barvito in strastno mamino družino, a oče mu je dal veliko misliti in ga je dodobra zapečatil. Kakorkoli hoče avtor poudarjati, da se mu oče kvečjemu smili, se ti ne more ne smiliti Miljenko. In se lahko samo čudiš in občuduješ, kako zna to zatrto rano čustveno odsotnega in čudnega očeta izraziti v besedah tako, kot jo je živel: na hladen in racionalen in analitičen način, z veliko razmišljanja in povezovanja pomembnih točk in spominjanja in poskušanje razumevanja sebe, očeta in drugih ljudi okrog sebe, ter sveta v sedanjosti in zgodovini.
- presenetljive so vzporednice in razlike med Hemonom - zdi se, da sta se najbrž kot vrstnika dobro poznala in gibala v istih krogih, oba pišeta o posledicah zabave, kjer so bili na krekerjih narisani kljukasti križi z majonezo!, v marsičem sta si podobna v spominih in razumevanju in zgodovinski zgodbi in interesih in hobijih - a Hemon je ušel Balkanu, pognal nove korenine in se naučil funkcionirati v novem jeziku celo kot pisatelj, ustvaril slavo in zagotovo tudi finančno udobje, imel bolj klasično družinsko zgodbo kot otrok in kot odrasel... Miljenko pa je ostal tu in nadaljuje borbe proti nacionalizmu in neumnosti brez luksuza distance, in je njegovo pisanje manj lahkotno, če ne celo zateženo. Vsekakor bi rada prebrala še kaj njegovega, sploh ko se bo še postaral za kakšno desetletje ali dve ali tri...

Miljenko Jergović: Oče; Naslov izvirnika: Otac, 2010, prevod: Aleksandra Rekar; založba Sanje, 2014 Ljubljana; Zbirka Sanje; ISBN 978-961-274-225-1; 160 strani.