Vitomil Zupan se bori s hudičem

Vitomil Zupan: Igra s hudičevim repom

* če že, ocena 9/10.....

- Vitomil Zupan velja poleg Lojzeta Kovačiča za najbolj izrazito avtobiografskega slovenskega pisca, slovi po močni seksualnosti, tako v življenju kot v pisanju. Rojen 1914 in umrl 1987, svoje predvojno življenje je opisal v Komediji človeskega tkiva, medvojna leta v Manuetu za kitaro, sedem let povojnega zapora v Levitanu, Igra s hudičevim repom zajema zrelo obdobje, Apokalipsa vsakdanjosti pa starost (vir). Komedija človeskega tkiva naj bi imela prepoznavne osebe, gre za razmišljanje o spominih na ljudi in oblikovanje svoje osebnosti. Manuet za kitaro naj bi imel avtobiografske elemente partizanskih doživetij, zgrajen iz dnevniških zapiskov, postavljen v okvir  naključnega srečanja z bivšim nemškim vojakom med povojnim počitnikovanjem v Španiji. Levitan naj bi zelo kronološko opisoval aretacijo, sojenje in zapor, podnaslov pa je Roman, ali pa tudi ne. Igra s hudičevim repom napisana v prvi osebi, odraža pa propadanje njegovega zakona, kar se naj bi skladalo z izjavami v intervjujih. Apokalipsa vsakdanjosti pa je prvoosebna, nihilistična, duhovita, z gnevom do lastnega staranja, deluje nedokončana, avtobiografskost pa tu ni zamaskirana.
- Igra s hudičevim repom je polna seksualnosti, razpada zakon dveh zelo seksualiziranih oseb, ki v svoje boje potegneta še ljudi okrog sebe, polno je seksualnega nasilja, mazohizma in sadizma, nekaj tudi homoseksualnosti, orgij... V intervjuju z Manco Košir v Sodobnosti leta 1981 je Zupan govoril o svojem drugem zakonu z Brano (Branislava Spasić), s katero sta živela skupaj še šest let po ločitvi in Brana naj bi se ta ves čas trudila uničiti ga psihično, finančno in politično. Prvo ženo Niko pa je menda ljubil, imel z njo dva otroka, in eden od njih je oče Mančinega otroka Tine Košir.
- Zupan je pustil velik opus pa tudi sloves problematičnega silovitega karizmatičnega nasilnega atraktivnega seksapilnega človeka, s katerim se še dandanes ukvarjajo in ga napadajo. Npr v Reporterju so na veliko pisali o njem kot razvratnežu, sodelavcu udbe in kako je ob koncu vojne neko partizanko pripravil do samomora (vir, vir, vir). Neverjetno, kako Reporter ne relativizira izsiljenih in režiranih priznanj pod pritiskom režima na MONTIRANIH procesih, ter kako obsoja spolnost, tako ali drugačno... nobenega razumevanja, samo obsojanja. Baje pa izvira njegovo sovražno razmerje do matere iz otroške dobe, ko ga mati ni branila pred očimom Adolfom Robido, ki je z Zupanom živinjsko ravnal (vir),  Njegov oče je padel kot avstroogrski oficir (dokumentarni portret rtvslo). Med njegovimi intenzivnimi zagovorniki najbolj izstopa Ifigenija Simonovič, ki si ne pusti kvariti spominov nanj z izkušnjami drugih ljudi (vir), ki jim sicer verjame, pravi pa, da ji je bil hkrati ljubimec in oče, čeprav nič od tega ni mogel biti, pogreša pa ga bolj kot svojega mrtvega dolgoletnega zakonca. Marcel Štefančič pravi, da je vsa njegova literatura resnična, njegovo življenje pa je bila fikcija...
- takoj po vojni je bil tudi kar režimsko podprt, objavljal in igrali so njegove igre, dobil je Prešernovo nagrado, potem pa je 1948 s Pirjevcem v pijanosti izvedel šalo s širjenjem novice, da je Titova vlada pobegnila pred Rusi - obtožbe so se kasneje v sodbi omejile izključno na seksualnost in orgije ter mu s tem odvzele status političnega disidenta - zasliševanje na temo seksa pa so privedle do strašnega sovraštva z Javorškom, kar je ta kasneje izrazil zlasti v Nevarnih razmerjih - čeprav Ifigenija meni, da je vse eno samo nakladanje, je Javoršek v bistvu Zupana s tem delom poveličal v dekadentnega in karizmatičnega zvezdnika
- o Zupanu zlasti maja ob obletnici smrti ponovijo v medijih razne zapise in predstavitve, npr lep povzetek te živo-mrtve legenda je 20. maja 2006 napisala Vesna Milek v delovi Sobotni prilogi. 1932 je v nonšalantni pijanski igri s pištolo menda nenamerno ubil prijatelja, dobro situirana družina je uspela doseči oprostitev, se je pa umaknil z delom na ladjo (tako kot tudi fiktivni akter v Igri s hudičevim repom), bil mornar in boksar, skorajda večni student, menda je v srednjih letih pa vendarle in presenetljivo (zakaj?!) končal gradbeništvo.

- mi je bilo kar naporno brati, zmogla sem najvec po ene 10-20 strani naenkrat, a bi kdaj še kaj prebrala od Zupana, predstavljam si, da bi mi bila najbolj zanimiva Apokalipsa sedanjosti, o njem pa bi bilo prebrati tudi biografijo Važno je priti na grič (sicer njegov delovni naslov za Manuet). Pesmi, ki jih je pisal v zaporu, pa so menda preštevilne in bo treba počakati, da jih nekdo preseje in naredi izbor. Pa tudi Javorškova Nevarna razmerja
- čudi me število slovničnih napak in zatipkov, in hecen povzetek na zavihku (družinska varuška?!, votek, sežetek...)
- knjiga naj bi bila napisana po vzorniku Henryja Millerja, tudi glede intenzivne seksualnosti, Zupan pa naj se mu ne bi počutil prav nič inferioren
- sploh na začetku so se mi zdeli stavki siloviti, izjemno pisanje, na kratko med besedami povedano veliko, žebljice na glavico, duhovito, cinično, pronicljivo... potem se mi je začela pa kmalu upirati pretirana seksualna nasilnost, na katero sem se morda kasneje malo navadila ali pa jo je bilo potem morda sčasoma manj, sploh pa je nekako bolj sprejemljiva, ker je ta seksualnost zaradi seksualnosti očitno tako pristno njegova... Zupan deluje silovito, predvsem pa v drugih prepoznava in razume zlobnost, ker je to tudi del njega, a vendarle se zdi, da si misli, da lastno zlobo kar kontrolira, pri drugih pa jo kar dobro prenaša - ves čas pa verjame, da je možno živeti tudi drugače, a da se je najlažje odrezati od sveta, da se pretrga zablojene življenjske situacije.
- skoraj celo prvo polovico govori o "predgovorih", tako je strukturirana knjiga, prvi predgovor, pa drugi in vse do šestega predgovora, pa predgovor k predgovoru, pa dodatek k predgovoru - to se mi je zdelo precej briljantno... mož in žena se slabo razumeta, se varata, ignorirata nesrečnega desetletnega Tomažka (v resnici je imel hčerko Barbaro v taki situaciji), mož v preteči ločitvi skrivoma kupi vikend za svoj privatni umik, kamor pa žal enkrat po priložnostnem seksu odpelje ženo, tam se začne zgodba zapletati z manipulativnim starim pohotnim sosedom, ki jima preda eno mlado kurbico pred prihodom žene... no, ta kurbica potem zelo zakomplicira situacijo, ki pa se ves čas nekaj umirja in ponovno zaganja, in ko se že zdi, da se bo zelo na hitro družinsko neurje pomirilo, se zaostri do te mere, da se zaradi nasilja umeša policija, mož pa se umakne na ladjo (kot Zupan v mladih letih), se tam pomirjeno vda v mornarsko življenje in tudi kar kmalu umre od zablodele krogle v Hondurasu...
- delno je zgodba z vsemi temi liki ljubice Klare pa sosedov pa ženinih šocelnov zanimiva, delno pa močno pretirana. Recimo kar dobro zastavljena je ta Klara, medtem pa je za zaplete ključna osebica kurbica Mili precej tanko uplastnjena. Pa lik nekega tajkuna z mlado ženo in hecnim odnosom do družbe in komunizma tudi obetaven, a nekako hecno obroben glede na vso dodelanost. Nekako v drugi polovici, ko se nehajo "predgovori", se začne zgodba zelo hitro odvijati, opazno se spremeni tudi slog pisanja (npr z drugačnim vključevanjem dvogovorov...), od nenadne pomiritve zakoncev in skorajda nekega platonskega razmerja in pajdašenja pri ženinih simpatijah in preloma te idile, ko je bila neko noč oropana in napadena in pri tem sumničila na vse strani in nato ponovna ekskalacija prepirov v nasilje - in vse to kot da se zgodi v enem poletju: to mi je bilo težko kupit. Tudi totalna vojna z ženo, pa potem čez noč umik v filozofsko mornarsko življenje ni popolnoma prepričljiv. Zdi se, kot da je Zupan v knjigo hotel stlačiti veliko dejansko doživetih dogodkov in ljudi, in je pri tem moral biti malo preveč kreativen s fiktivnim okvirom zgodbe. Če ne bi o njem malo vedela in guglala, bi mi bila knjiga najbrž še precej manj všeč. Najbolj všeč so mi bile pravzaprav obrobne opazke, ki niso bile osnovni dogodki zgodbe.

 

Vitomil Zupan: Igra s hudičevim repom; Delova knjižnica - Vrhunci stoletja #4, Ljubljana 2004 - prva izdaja 1978; ISBN 961-6332-12-0; 254 strani

str 30 -32, odličen povzetek o jugoslovanskem srednjem sloju