Levitanova zaporniška akademija
Knjiga naj bi bila "močno" avtobiografska, alterego je Jakob Levitan, v čem pa odstopa od avtobiografije, pa ni čisto jasno. Pokriva pisateljevo zaporniško obdobje 1948-1954. Rokopis je bil končan 1970, prva objava je bila 1982. Predvsem za njegove nekajurne pobege iz zapora težko verjamem, da so resnični, pa ne da si ne predstavljam, da ne bi bili možni, težje si njega predstavljam, da bi se vračal, pa tudi da to ne bi bilo bolj razvpito kot še ena njegova izjemnost - razen če se ti izhodi niso poudarjali, da se ne bi zmanjšala okrutnost zapora? Ali pa gre za domišljiske pobege, ki so mu pomagali preživeti? Vsekakor o tem niti v knjigi ne prav veliko in podrobno, zgolj z vidika problemov, ki jih je imel, ko so to odkrili, in dilem, koliko priznati in škodovati pomočnikom.
Branje se mi je sicer začelo zelo obetavno, silovito kot vse druge njegove knjige, potem pa se mi je kmalu začelo upirati veliko njegovega tipično pokroviteljskega pametovanja in predavanja. Cel kup nezahtevnih vicev (mah, vsaj ene 50 ali pa več), ponarodelih in prežvečenih, niti ne nujno smešnih in ne nujno samih arestantskih. Pa dolgi opisi in izročila, kakšni so bili zapori nekoč. Pa cel kup zdolgočasenih pogovorov in pripovedovanja pomembnih in obrobnih življenjskih zgodb jetnikov, o sebi in drugih, kvantanja med arestantsko rajo, pa legend in ljudskih modrosti, npr o žabi v mleku, ki z brcanjem naredi maslo in se reši. Jebe se meni, što Madžarska mora nema... in si misli, kako je duhovit in razgledan in plastičen in literaren s svojimi gostilniškimi modrostmi, aja arestantskimi, krneki vse skupaj. Zeh, zeh, zeh.
Govori o konkretnih ljudeh v in izven zaporov, a glede izpostavljenih politikov ali literatov brez konkretnih imen... Javorška verjetno omeni na strani 221 kot "šefa kulture in cinkarije". Omeni pa zelo bežno "Ofelijo", za katero je Javoršek napisal, da je bila zaljubljena v Zupana in bila pahnjena v samomor v noč pred veliko premiero zaporniške uprizoritve. Ampak v take malenkosti se Zupan ne spušča. Mame ne omenja (razen enkrat samkrat, češ da mu je že kot otroku poočitala velikopoteznost in da bi se moral roditi v kakšni grofovski družini), v resnici mu je menda pridno pošiljala pakete in ji je pisal zelo ljubezniva hvaležna pisma. Očetu pa nameni skoraj celostranski še kar globok nagovor.
Seveda veliko o spolnosti, pa o njegovem psihologiziranju in manipiluranju sozapornikov, da so mu koristili pri preživetju... Za sojetnike precej natančno popiše načine samozadovoljevanja in homoseksualnosti, o sebi pa zelo skrivnostno praktično nič, kvečjemu se pohvali, kako si je v glavi znal vse sorte izmisliti in omenja eno Frido, ki si jo je zvozljal iz robca. Zanimivo, da nekje tudi napiše, da je imel uradno diagnozo psihopata, kar me seveda ne preseneča, in da sam zase poudarjeno uporabi izraz petelinjenje. V knjigi bralcem obširno in popreproščeno populistično predava o psihologiji, interpretaciji sanj, grafologiji, branju z dlanmi, na dolgo prepisuje svoje jetniške verze, na široko o tem, kaj je vse študiral v zaporu (fiziko, filozofijo, arabščino, ni da ni) - in ob tem še sam pokomentiral, da ga bodo zaradi vsega tega imeli bralci za prepotentnega vseznalca, haha... Velikokrat omenja Giordana Bruna, ki je umrl na grmadi 1600, bil vihravega značaja in ključen za zgodovinski razvoj zahodne misli.
Največji plus junaka v "romanu, ki morda to niti ni", je v tem, da Levitan ne ujčka zamer do sistema, ne prosjači, ne deprimira, plava v zelo svojem stilu in s svojo pokončnostjo - edini samoočitek je vedno zgolj, če začuti, da ga izdajajo čustva ali da ga sistem načenja. A ostaja samozavesten, kljubovalen, premeten ter visoko zvišen do sojetnikov, paznikov, uprave. O sistemu na državni ravni niti ne razpravlja kaj veliko. Pa vendar o sojetnikih razmišlja precej bolj globoko kot je o prijateljih v Komediji ali o "sinčku" v Igri. Do ljudi je obziren toliko, kot je to potrebno in koristno. Vse to je avtentično Zupanovsko, roman pa je napisan precej površno, s poudarkom frajerstva, morda ker ga je po fragmentih dejansko pisal v zaporu. To ni nobeno pretresljivo Umiranje na obroke Igorja Torkarja, je pa zanimivo, kako je bilo tudi Javorškovo glavno poslanstvo pisanja to, kako bo izpadel, a Javoršek je želel izpasti dober in tankočuten in iskren, Zupan pa predvsem samo frajer...
Skratka, zdi se mi bistveno pod nivojem njegove Apokalipse, Igre in Komedije - zanimivo že morda, sploh z vidika Zupanovega opusa kot celote, ampak je pa res veliko samovšečnega samoopevanja, kar močno omaje zgodovinski, literarni in človeški vidik zagotovo brutalnih komunističnih zaporov. Kot rdeča strukturna nit je na začetku zastavljen opis zaporniške sage kot zahtevne šole na različnih akademskih nivojih, a to nekako razvodeni in se nič kaj mojstrskega ne splete iz tega. Seveda pa Zupan zna pisati in je marsikje skrit tudi kakšen biser, npr:
Človek pozna samega sebe premalo, zato mora biti pri ocenjevanju tujih padcev previden.
Človek redko izve, kakšna je tista pot z razpotja, ki je ni ubral.
V spremni besedi je Vanesa Matajc na 35 straneh napisala precej zahtevno strokovno analizo celotnega Zupanovega dela, seveda z mnogimi superlativi, a tudi napiše, da na splošno literarni kritiki kar soglašajo, da je Levitan literarno najbolj švohoten, Menuet pa vrh njegovega pisanja - in samo še Menuet mi manjka iz te njegove avtobiografske pentalogije. Sicer pa je v študiji poudarjen preplet Zupanovega eksistencializma, absurda in vitalizma - in kljub absurdnim razmeram, ali pa prav zaradi njih, v Levitanu prevlada vitalizem: leviatan - vitalistično notranje osvobojen, lebdi nad stvarnostjo, preživetje temelji v črpanju nadčloveške moči iz pošasti v sebi...
Vitomil Zupan: Levitan - Roman, ali pa tudi ne; Mladinska knjiga, 2001 (prva izdaja 1982); zbirka Kondor, zvezek 291; ISBN 86-11-16016-9; 371 strani; naslovnica: antikrist jezdi Leviatana, biblično morsko pošast.
 |
| tipičen stil pisanja |
 |
| očetu |
Komentarji
Objavite komentar