Zupanova apokalipsa
Vitomil Zupan: Apokalipsa vsakdanjosti
Po Igri s hudičevim repom, ki mi je pustila mešane občutke, me je mikalo prebrati še kaj Zupanovega, in nekako najbolj obetavna se mi je zdela Apokalipsa, češ zadnje delo, ob zavedanju staranja in minljivosti, pa čeprav nedokončano delo... Najbrž bo res treba prebrati še kaj njegovega, a ne kmalu, kakšnega silnega navdušenja nad njim pa se mi očitno ne bo uspelo nalesti...
Apokalipsa (starogrško apokalipsis = odkritje, odstiranje) označuje zapisano skrivno razodetje, zlasti v povezavi z dogodki ob koncu sveta. V pogovornem smislu izraz apokalipsa večinoma predstavlja konec sveta, v ožjem pomenu z veliko začetnico predstavlja drugo ime za zadnjo knjigo Svetega pisma: Razodetje, ki jo je domnevno napisal sveti Janez Evangelist in vsebuje videnja povezana s koncem sveta.
- povsem mogoče popolnoma izmišljena zgodba, ki pa je primeren okvir za razmišljanje o življenju. Precej postaran oziroma starikav frajer sreča med počitnikovanjem eno mlado svobodomiselno Danko, in med prakticiranjem utečenega turizma malo pohajkujeta in seksata. Ona prelestna, on pa že malo vdan v staranje in slabe volje zaradi šibke potence - kljub njeni čudovitosti pravi plamenček v njem ne vžge, psihični še manj kot fizični. Se pa kar zbližata in v pogovore z njo Zupan vplete svojo verzijo smrti tiste partizanke Alenke Tepina (storila je samomor, ker je bila neuravnovešena in po njegovem to zaradi enega drugega moškega pred njim), pa tudi svojo verzijo o uboju prijatelja 1932, katerega je bil formalno popolnoma oproščen, čeprav je tudi po tej svoji verziji brez dvoma bil odgovoren in ni jasno, kako je lahko bil oproščen in kako prostodušen je glede tega. V pogovore z dansko punco Lasjo zapakira tudi razmišljanje o Zafrknjeni (ženski, ki se mu nekako ne pusti dokončno prevzeti in mu ogromno pomeni, in ima prifrknjeno rit), o državi, o vojni in vojnah, o svetu, politiki, o sebi... priznava svojo ukazovalnost in nasilno oblastnost, sado-mazo navade, naveličan pa for in utečenosti in navad, zavedajoč se brezsmisla in minljivosti, soočanje z diabetesom, hemeroidi in piškavimi zobmi. Se gre turizem, a mu gre istočasno na živce, rad bi bil zvišen nad turizmom, a dejansko ni zvišen. Turizem oziroma počitnikovanje je neka brezčasna a netipična vsakdanjost, kjer se precej zabrišejo razlike v vsakdanjosti starcev in mlajših generacij, sploh če še malo seksajo med sabo.
- piše preprosto, brez posebnih zapletov zgodbe ali besed. Kot da se mu ne da ali se ne more kaj dosti truditi. Delovni naslov je bil pišmeuharsko Apokalipsa vsakdanjosti ali vaše riti na mojih rokah... Kratka poglavja, moderni naslovi, npr In potem sva se seveda stepla. Parkrat reče, da v podrobnosti ne bo opisoval seksa, ker noče služiti onanistom, čeprav nima nič proti njim. Vsekakor se sam sebi zdi izjemen, tudi brez truda. Samovšečen postaran frajer, a že brez utopije, da je vsa ta njegova izjemnost kaj zelo vredna. Všeč mi je bila ta neka iskrenost, avtentičnost v vsej tej njegovi starikavosti, brez večjih iluzij o sebi in drugih in življenju. V spremni besedi je zelo poudarjeno, da je roman nedokončan (najden po smrti in objavljen naslednje leto) in da je morda nedokončljiv, a meni konec zelo paše: "Imaš rad rake? - Dobro pripravljene rad."
- v tej knjigi mi je bil Zupan precej bližji kot v Igri s hudičevim repom in je bolj verjetno, da bi še kdaj kaj njegovega prebrala. Čeprav na starost njegova samorefleksija niti ni kaj bistveno pridobila na globini, se je petelinu perje že precej scufalo in tudi samonavdušenja je opazno manj. Ampak kaj je vredna za nianso večja tenkočutnost pisatelja in človeka, če je v to človek prisiljen (s starostjo, npr).
Vitomil Zupan: Apokalipsa vsakdanjosti; Mladinska knjiga, zbirka Nova slovenska knjiga, Ljubljana 1988; 886.3-31; 229 strani
**************
Marcel Štefančič pa npr zelo glorificira Zupana, v svojem dramatičnem stilu pompozno povzame njegovo življenje (lik in delo, haha) ter med drugim pravi:
Bolj ko je Javoršek Zupana trgal, sesuval in demoniziral, večji frajer je izgledal.
Če ne bi imeli Vitomila Zupana, bi si ga morali izmisliti! V resnici je ravno nasprotno: če ga ne bi imeli, si ga ne bi mogli izmisliti.
Vitomil Zupan: Važno je priti na grič: Življenje in delo Vitomila Zupana (1914–1987)
Biografija, dokumenti, novele, pričevanja
Mladinska knjiga, 2014, zbirka Album
In sem šla res prebrati še monografijo Vitomil Zupan – Važno je priti na grič, v kateri so prispevki njegovih prijateljev, znancev in zgodovinarjev. Javorškovo pa ne, k'ne - razen ko pride prav Alenki Puhar za slikanje razmer v zaporu. Glavna in prva in najbolj obsežna članica uredništva, ki je knjigo zasnovalo in izvedlo, je Ifigenija Simonovič.
- kot mladenič izredno podoben očetu po fotografijah, izrezan, zadnjič ga je videl pri 14 mesecih
- za mamo si je pri 9 letih izmišljal, da je mrtva, v resnici pa je doživela visoko starost in mu pošiljala pakete v zapor, takrat je bil do nje vsaj v pismih prijazen
- mamin brat Josip Korban je napisal 1923 knjižico za otroke Vitomilova železnica
- Ifigenija ponavlja frazo, da je 1933 "pri igranju ruske rulete po nesreči ustrelil prijatelja" - to ni bila nobena nesreča, tak izid je znana opcija te "igre", nesreča bi bila pri čiščenju orožja ali kaj podobnega, Ifigenija tudi napiše, da je o tem"zelo natančno" pisal v Apokalipsi vsakdanjosti, kar ni res, zelo zelo na kratko je to tam odkljukal
- maturo je naredil v Kranju 1933, eno leto po uboju prijatelja maja 1932, saj so ga iz ljubljanskih šol zaradi uboja izključili za eno leto, po maturi se je pa vpisal na fakulteto septembra 1933, teh nekaj vmesnih mesecev od sodnega procesa do vrnitve in priprav za maturo pa potoval po svetu kot mornar in delal iz tega in iz sebe legende... je pa morda zaradi razvpitosti tega uboja do vojne raje uporabljal psevdonime za svoje objave
- tudi ženo Niko so zaprli za dobro leto, sta se pa pozneje ločila, a ostala dobra prijatelja (zadnjih 10 let je živel v njeni hisi, morda šele po njeni smrti, saj je umrla pred njim in so bile njene zadnje besede o njem), dva sinova sta bila pri Nikini mami, medtem ko sta bila oba starša v zaporu. Poročil se je z Branislavo Spasić in imel z njo hcerko Barbaro, tu pa so se bile težke bridke ločitvene bitke, tudi glede otroka, ki je ni smel videti do njene polnoletnosti, in kot opravičilo hčerki je napisal Plašček za Barbaro (kjer je skromni plašček metafora za očeta, in Barbara si je vedno želela prav tak plašček) - zanimivo, da te ločitvene zaplete vsaj Ifigenija zelo pripisuje oblasti, čeprav zagotovo ni bil enostaven soprog... eno pravljico je napisal tudi za prvo ženo Niko še pred vojno (Pravljico o črnem šejku in rdeči roži), po eno pa za vsakega sina
- ha, tudi Ifigenija si misli, da je Danka Lasja iz Apokalipse precej povzeta po njej, in baje sta se ves čas menila, da bi šla za en teden na morje, pa nista šla nikoli... In dejstvo je, da ga je poznala že kot zelo postaranega petelina, prav morda kot njegovo najboljšo verzijo
- Javorška je (po Ifigeniji, duhovito) preimenoval v Brezovška (Brejc), omeni, da se je popolnoma razšel tudi s Pirjevcem in Kermaunerjem, njegovima velikima zagovornikoma prav proti "Brezovšku", a ne ve zakaj (Kermauner sicer v tej isti knjigi pravi, da sta se večkrat sporekla in vedno pobotala...)
- ovaduhov iz italijanskih zaporov ni obsojal, želel jih je razumeti, pravi Ifigenija, no, do Javorška ni imel takega razumevanja, ob tem, da ga je neposredno on spravil v zapore in mizerijo
- v pismih zeni iz zaporov je zelo človeški in topel in pozoren in ljubeč
- Ifigenija ga pač obožuje in idealizira, knjiga je fajn in zanimiva tudi zaradi tega oziroma kljub temu, npr fotke raznih spominkov, ki si jih je kupovala, ker so jo spominjali nanj... Družila sta se po njenih besedah pet let po cca pet ur na dan, 1973-1978, on pri šestdesetih in ona skoraj štirideset let mlajša, malo očeta in malo ljubimca, pa nič od tega ji ni mogel biti... Iz nje (podeželskega slona) naj bi delal baletko z odpiranjem obzorij. In mu je pretipkavala tekste in jih nosila v tiskarne etc, tako da ni bilo časa za študij. In je še zdaj na misiji, da skrbi za njegovo zapuščino in lik in delo. V bistvu je iz te čudaške nezdrave zveze pobegnila z drugim moškim primernejših let in navad v London, ki ga pa ni tako ljubila kot njega, in po smrti obeh ga manj pogreša kot Vitomila... Vitomil pa ji tega tipa ni odobraval, kva?!?!
- Ifigenija z vso to svojo ljubeznijo kljub neomajnemu oboževanju vendarle daje neko dodano "literarno" vsebino k tej dokumentarni knjigi, ki ji pa hkrati seveda jemlje objektivnost... a njuno razmerje tudi dobro umesti:"Žal, vem, dobro vem, da sem bila slaba družba zanj, a glede na to, da je z mano preživel vsaj po pet ur skoraj vsak dan tri, štiri leta, sklepam, da nisem bila neznosna. Mogoče sem mu rahlo blažila žalost, gnev, obup, sarkazem."
- polno fotk, osebnih in dokumentov, polno citatov iz njegove objavljene in neobljavljene literature, proze, poezije, dramatike, esejev, polno njegovih skic in idejnih zasnov, pa tudi precej dobrih slik
- v intervjuju z Mijo Repovž, ITD 1977, je rekel, da se je osvobodil pri štirinajstih, ko mu je očim umrl, vzel je njegovo kolo in se odpeljal na morje... tukaj sicer nič o tem, da naj bi ga očim zlorabljal, na kar se namiguje v Reporterju (linki pod Igro s hudičevim repom)... v istem intervjuju pa tudi daleč najbolj natančno popisan uboj prijatelja Fedorja Senekovičana ob koncu gimnazije - ne morem in ne morem verjeti prostodušnosti, češ v revolverju oz bobniču sta bili dve luknji, najprej pri meni je bila prazna, zanj se mi je pa očitno bobnič premaknil v žepu, eto,14 dni pogojne kazni in ljudje so ga čudno gledali in grdo govorili o njem, in se mu je zamerilo in je šel za vedno po svetu, in se vrnil po manj kot enem letu in se proslavljal kot veliki popotnik in iz teh samo občasnih pomožnih del postal vsestranski izvedenec za morjeplovstvo, strelovode itd
- Javoršek ga je zelo zelo peklil, njegovega priimka ni hotel uporabljati ali ga omenjati ali priznavati, da je kaj njegovega prebral (čeprav je) in spremljati, kaj dela in kako mu je (čeprav je), in slab mesec pred smrtjo je v intervjuju pokomentiral, da Vidmarju najbolj zameri, da je podpiral Brezovška
- Alenka Puhar ima dolg spis, pa ne samo o Zupanu in z njim povezanimi ljudmi, ampak tudi kar na splošno o tistih časih. Razloži, da sta bila Javoršek in Zupan obsojena primarno zaradi nemoralnosti (tudi zaradi homoseksualnosti, ki je bila takrat kazniva) in šele sekundarno zaradi "izdajanja podatkov o posebnih zaupanih nalogah" (kar naj bi pomenilo povezavo z Udbo, in da je to Zupan kmalu objestno in pijano širil, Javoršek pa se je zagovoril po nesreči, kot podcenjevalno presodi Puharjeva), s tem pa so jima vzeli status oz avro izključno političnih zapornikov. Zupanu so tudi očitali objestnost in streljanje po vojni, njegovo stanovanje naj bi imelo popolnoma prerešetane zidove... No, Javoršku pa Alenka očita to, da je bilo v njegovih Nevarnih razmerjih cel kup podatkov, ki so bili državna skrivnost in znani samo Udbi, in da je uporabljal dele Levitana, ki še ni bil objavljen, kar vse dokazuje, da je bil Javoršek podprt s strani oblasti - ob tem pa nekako pozabi Ifigenijine izjave, da je Zupan svoje rokopise pred objavo dajal v branje po celi Ljubljani, jaz pa tudi v Nevarnih razmerjih nisem opazila kakšnih državnih skrivnosti, a Alenka vsekakor namiguje, da pisma niso bila samo čista literarna izmišljotina...
- zanimiv in tehten je bolj pravniški in bolj objektivni prispevek Aleša Gabriča v dveh delih (Greh brez zločina, in Zločin brez greha) - čes kako je ostal nekaznovan za uboj prijatelja, pa da je bil tudi tisti samomor partizanke povezan z njegovimi okrutnostmi do nje, pa kako je enkrat eno najstnico opil in jo z orožjem in grožnjami silil v seks, pa kako je v opitosti rad streljal v zrak in tudi proti ljudem, itd itd itd - na koncu pa je paradoksalno bil žrtev montiranega procesa zaradi vica. Da je pa res bil v pismih iz zapora nenadoma zelo prijazen in topel, celo do lastne matere, ki jo je sicer precej ignoriral. In da ga niso uspeli oprostiti prej, ker se ni obnašal dovolj pohlevno v zaporu... Napiše pa tudi eksplicitno, da je na sojenju pred vojno pričal izvedenec za orožje Franjo Sevčnik, ki je izjavil: »Po pregledu samokresa izjavljam, da je popolnoma izključeno, da bi se pri samokresu bobenček po kakem neprevidnem slučaju okrenil drugače, kakor je bil nastavljen,« s čimer je izvedenec smrtonosni strel opredelil kot nameren in menil, da bi Zupan moral biti obtožen in obsojen umora.
- Dušan Jovanović bolj podrobno pojasnjuje, zakaj in kako so na Zupanovem pogrebu predvajali mehiške trobente oz. Pesem klavcev iz filma Alamo, v katerem igra frajerski zvezdnik John Wayne (kakorkoli pogledaš, klasičen a patetičen in glorifikajoč film o junaškem boju do smrti ameriških vojakov proti nadštevilnim mehiškim vojakom - torej bitke nekih novih držav na koloniziranem kontinentu, Wayne je bil hud rasist in kreten, in je kar zanimivo, da Jovanović to razglaša kot simbolično pesem osvobodilnega boja, in je kar indikatorno, kaj in kako si je Zupan zaželel za lastni pogreb)
Komentarji
Objavite komentar