Prebrano

Marcel Reich-Ranicki: Moje življenje * če že, ocena 6/10..... Marcel Reich-Ranicki (1920-2013) je bil vpliven nemški literarni kritik poljskega porekla, poimenovan celo literarni papež, ateistični Jud, edina prava domovina naj mu bi bila literatura. Rojen na Poljskem, 1929 s starši pride v Nemčijo, kjer zaključi gimnazijo, na univerzo je kot Jud zavrnjen in 1938 izgnan na Poljsko, z ženo pobegne iz varšavskega geta 1943, kjer je bil zaposlen v judovski upravni skupnosti, med zvijanjem cigaret z zanimivimi zgodbami iz literature kot v Tisoč in eni noči si prisluži konec vojne na nekem kmečkem podstrešju. Sprva se dobro znajde v poljski državni strukturi, poslan celo na delo v London, na kratko se znajde v stalinističnih čistkah v zaporu, izločen iz komunistične partije, se preživlja s kritikami in prevodi in potuje pogosto v Nemčijo, 1958 se tja izseli in se hitro uveljavi kot literarni kritik in kulturni urednik v eminentnih časopisih, na radiju in televiziji - trudil se je biti razuml...

Vladimir Nabokov: Govori, spomin. Premlajena avtobiografija * če že, ocena 9/10..... Nabokov, Vladimir Vladimirovič, 1899-1977, opisuje svojo priviligirano mladost v elitni premožni ruski družini, ki jo je zgodovina prisilila v izgnanstvo . Postal je pravi pisateljski zvezdnik (najbolj znana Lolita), strasten zbiralec metuljev, šahovski analitik, podkovan s sijajno splošno izobrazbo, inteligenco in sposobnostmi.  Zadnji dve desetletji je prebival v švicarskem hotelu, predan pisanju in lovljenju metuljev po vsem svetu. Imel je poseben sistem pisanja: idejne kamenčke ali spomine je zasnoval na kartotečnih karticah, ki jih je nato prerazporejal in iskal najboljše sosledje ter jih nato razširjal v odlomke in povezoval med sabo. Avtobiografija je sestavljena iz posameznih esejev, ki jih je objavljal pretežno v The New Yorkerju, 1951 je izšla zbrana angleška verzija (v ZDA in Angliji z različnima naslovoma Conclusive Evidence; Speak, Memory), 1954 je izdal rusko verzijo z naslovom Drugi ...

Fritz Zorn: Mars * če že, ocena 9/10..... Fritz Angst (1944-76)  je bil v skrajno harmonični premožni švicarski družini "vzgojen v mrliča", velika čustvena bebavost in zakrnelost, funkcionalen brezupni nevrotik, popolnoma nesposoben lastnega mnenja in ljubiti ali si koga vsaj poželeti (nikoli ni seksal niti poljubil kakšne punce), po koncu najstništva neha čakati "na boljše čase" in išče psihoterapevtsko pomoč, diagnosticiran rak, piše avtobiografijo oziroma po lastnih besedah poročilo oziroma po besedah kritikov anamnezično dokumentacijo. Avtobiografija o "zavoženem življenju" izide nekaj mesecev po smrti pod psevdonimom Zorn (Angst -> Zorn, strah -> jeza). Ima klasično izobrazbo  (je gimnazijski učitelj romanskih jezikov)  in v tekstu navaja veliko literatov in filozofov, gre precej za analitični popis (morda tudi pod vplivom psihoterapije), predvsem namerno posplošeno opisovanje svojega življenja brez konkretnih spominov na konkretne dogodke .  S...

  Jean-Paul Sartre: Zid; Besede * če že, ocena 8 in 9/10..... Kompilacija zgodnjih kratkih zgodb in avtobiografije o otroštvu napisana na starost . Sartre (1905-1980) je eden največjih mislecev 20. stoletja (eksistenčna filozofija: eksistenca predhodi esenci, boga ni, človek je obsojen na svobodo, pri ustvarjanju samega sebe ni izgovorov, a vendar pekel so nam drugi...), antikolonialist in marksist, odprtega tipa sopotnik Simone de Beauvoir, literarni nobelovec 1964 (nagrade sicer ni hotel prevzeti). Zid je zbirka petih kratkih zgodb, ena od njegovih najbolj cenjenih literarnih del (pa še Muhe, Gnus itd), izdan 1939, par let pred najbolj odmevnimi filozofskimi deli. Besede pa je izdal 1964 kot že uveljavljen filozof, ta avtobiografija prvih deset let otroštva ima formalno dva dela Branje in Pisanje, sam pa je videl razčlembo v pet "dejanj": 1. družinska zgodovina, 2. otroško zatekanje v imaginarni svet, 3. zavedanje realnosti sveta, 4. pisanje, 5. razmišljanje.  Najprej sem p...

  Thomas Bernhard: Izbris. Razpad * če že, ocena 10/10..... Pripovedovalec, pisateljev alter ego, od prejema brzojavke o smrti staršev in brata razpreda svoje misli vse do pogreba in razpleta z dediščino , z odporom v notranjem dialogu razmišlja o svoji družini, odločen vse natančno popisat in si s tem omogočiti izbris družine iz svojega duševnega bremena. Gre za zapleten odnos sovraštva in očitkov zlasti z mamo, zaničuje pa vse družinske člane.  S tem "alternativnim življenjepisom" Bernhard zelo nazorno predstavi svoj odnos do lastne družine in malomeščanskih pričakovanj , čeprav v fiktivni postavitvi.  V knigi sta dve brezodstavčni poglavji: Brzojavka, ki se pripoveduje v Rimu, in Oporoka v Wolfseggu, kjer se odvija pogrebni ceremonial. Ob novici o smrti razporeja fotografije svojih družinskih članov in razmišlja o njih in prijateljih, o spominih in o svojem od družine odrezanem življenju. Doma pa mu gre vse in vsi na živce, ne dovoli si sprenevedanja niti o mrtvih, je...

  Thomas Bernhard: Stari mojstri. Komedija * če že, ocena 8/10..... Pripovedovalec govori o starcu Regerju, ki že desetletja vsak drugi dan hodi v muzej sedet pred eno in isto sliko . Skoraj cela knjiga so spontane misli brez odlomkov v kratkem času čakanja na srečanje, in medtem ko ga opazuje opazovati sliko, dobesedno povzema Regerjeve besede in misli nametane po spominu o umetnosti, življenju, avstrijskosti , itd - seveda bolj ali manj prav nič pozitivnega. Kot mimogrede se iz tega naplete starčeva življenjska zgodba in filozofija, ki je seveda čudaška. Pred kakšnim letom mu je umrla žena, zdaj je še bolj čuden in osamljen. Zelo obrobno tudi o tej pokojni ženi (npr zahteve o preprostem, ne pa cenenem pogrebu), pa o muzejskemu čuvaju Irrsiglerju, ki je s starcem v simbiozi in mu zagotavlja mir in prostor na klopi pred sliko (edini cilj mu je bila služba, kjer bo dobil uniformo). In skorajda nič o pripovedovalcu, o katerem zvemo samo, da tudi on redno hodi v ta muzej in tudi kasne...

  Thomas Bernhard: Sečnja. Razburjenje * če že, ocena 10/10..... Zgodba se dogaja en večer, ko "hoch" družba dve uri čaka in ob pol enih končno dočaka zvezdo dunajskega Burgtheatra na "umetniški večerji", ki se ob 4h zjutraj izteče dokaj klavrno, pa vendar z dovolj sprenevedanja .  Pripovedovalec sedeč v "Ohrensesslu" pa pri sebi v monologu premleva spomine na to družbo izpred dveh desetletij, pa dopoldanski pokop ene izmed njih, ki je naredila samomor, pa kako odveč mu je bilo povabilo in kako so mu vsi tuji in zoprni. Vendar je tih tudi kasneje za mizo in se tudi poslovi nadvse hinavsko vljudno, samo med tekom po mestu ga preganja, da mora " takoj, nemudoma pisati o tej grozljivi umetniški večerji, vseeno kaj, ampak takoj, dokler še ni prepozno ". Tipični Bernhardski monolog, ponavljanje dobesednih fraz in bruhanje prezira na vse strani. Tudi naslov ima značilno dvojno strukturo, kot toliko drugih njegovih knjig - in je Sečnja morda najbolj čus...

  Thomas Bernhard: Potonjenec * če že, ocena 9/10..... O treh sošolcih klavirja, od katerih je bil Kanadčan absolutni genij, kar je ostala dva mlada Avstrijca oropalo iluzij o lastnih sposobnostih , zato sta se nehala ukvarjati z glasbo. Po smrti genija v zrelih letih je eden kmalu naredil demonstrativni samomor, drugi sošolec pa ob tem premišljuje in premleva spomine od šolanja vse do smrti in pogreba. Genij ju je zaznamoval in vplival na njuni življenji, a pripovedovalec predvsem razmišlja o samomorilcu, tako podobnem in tako različnem njemu samemu , niha od popolnega razumevanja in občudovanja in naklonjenosti, s seciranjem se vse bolj nagiba v zaničevanje in nato pomilovanje ter na koncu sočustvovanje s prijateljem - in s tem pravzaprav sam s sabo. Glenn Gould je sicer resnični klavirski velemojster iz srede 20. stoletja, rojen leto za Bernhardom in umrl nekaj dni po 50. rojstnem dnevu, slovel je po svojih Bachovih Goldbergovih variacijah, bil izjemen in precej poseben - a Ber...

  Thomas Bernhard: Wittgensteinov nečak. Prijateljstvo * če že, ocena 9/10..... Bernhard pripoveduje o svoji življenjski filozofiji v svojem zrelem obdobju skozi življenjsko zgodbo svojega prijatelja . Zgodbo začne 1967, ko sta bila oba v istem zdravilišču, on v paviljonu za pljučne bolnike (izrezali so mu tumor), Paul pa na psihiatričnem oddelku. Poznata se že od prej, a od "bednega srečanja" na klopci med obema paviljonoma do prijateljeve smrti 1979 od blizu spremlja prijateljevo propadanje in umiranje v vse večji osamljenosti in revščini. Namesto zaprošenega govora na grobu naj bi bila ta knjiga rekviem (maša zadušnica) prijatelju in obdobju njunega prijateljevanja. Nečak je izšel isto leto kot Otrok , in nadaljuje isti sistem naslovov kot druge štiri mladostne avtobiografske knjige pred Otrokom in ima isti brezodstavčni stil, z obilico ponavljanja istih fraz in gnusa. Prijatelj je Paul Wittgenstein, posebnež iz slovite in bogate avstrijske rodbine (ob prelomu stoletja dr...

  Isaac Bashevis Singer: Ljubezen in izgnanstvo, Avtobiografska trilogija * če že, ocena 7/10..... Singer (1903-91) je nobelov nagrajenec 1978. T ole imenuje "duhovna" avtobiografija, sprašuje se o bogu in išče svoj prostor v predvojnem svetu kot človek in kot pisatelj . Rodil se je v revni poljski židovski družini, oče in materin oče sta bila rabina, sam pa je hitro zacel dvomiti v boga in njegovo "modrost". Preživljal se je kot jidiš pisatelj, lektor, prevajalec in novinar, leta 1935 pa emigriral v Ameriko. Zanimiv predgovor avtorja, češ da gre po slogu in vsebini v osnovi za avtobiografijo, da pa je spremenil imena, datume in v izjemnih primerih tudi potek dogodkov, ker so nekateri še živi in zaradi drugih "osebnih" razlogov.  Da je pa to prispevek za morebitnega biografa. Itak pa da verjame v boga in je prepričan, da je v božjih arhiv popoln zapis njegovega življenja... Za letnico njegovega rojstva se navaja 1902, 1903 in 1904 - menda zaradi potvarjanj...