Prebrano

  José Maria de Eça de Queirós: Zločin očeta Amara * če že, ocena 9/10..... Amaro je  kot revna sirota   postal duhovnik brez lastne izbire, a se je hitro znašel, intimnega druženja kikelj in talarjev je bil vaje n od malega. Ironično in satirično o zlizanosti Cerkve in politike, pehanju duhov ščine za posvetnimi dobrinami, manipuliranju zlasti vernic skozi osebnega spovednika, zaplankanost in malomeščanska dekadentnost klerikalne portugalske družbe sredi 19. stoletja.   Amaro hitro postane neobziren in uničujoč, zmanipulira mlado dekle, prepreči njeno napovedano poroko, ona umre na porodu, otrok pa je takoj oddan v slabe roke in ne preživi niti enega dne.  Zelo spretno in kompleksno zastavljena zgodba, močna in tekoča pripoved. Bolj kot za  realizem gre za satiro in ironijo, pa kot ciničen odmev na Pariško komuno 1871, češ da se kaj takega na Portugalskem ne more zgoditi, Portugalski odlične razmere in obvladovanje pleba s strahospoštovanjem in nevednostjo...

  Kieslowski o Kieslowskem * če že, ocena 8/10..... Gre za razglabljanje  filmskega velikana,  slavnega poljskega režiserja (1941-1996),  o svoji karierni poti po poglavjih naslovljenih po svojih filmih .  Veliko razmišlja o psihologiji tako filmskih likov kot filmskih delavcev, gledalcev in naroda (Poljake pomiluje, poveličuje, zaničuje... posebej zanimiv mi je močan poljski antisemitizem tudi po WWII), čuti se priklenjenost na Poljsko bolj v slabem kot dobrem, razglablja o komunističnem sistemu in ljudeh, ki so režim vodili in tolerirali in trpeli, o umetniški in finančni svobodi, cenzuri in samocenzuri...  Deluje dokaj skromno kljub silnim uspehom, seveda pa je enostavno velikodušno modrovati in biti prizemljen potem, ko ti uspe... Pripoveduje o svojih prvih korakih v filmsko industrijo (sploh sprejemni izpit je hecen, ko je na vprašanje o množičnih komunikacijah navedel avtobuse, vlake in po premisleku še letala, komisija pa je mislila, da jih tako in...

  George Orwell: Na robu in na dnu v Parizu in Londonu * če že, ocena 8/10..... V prvi polovici se avtor komajda preživlja kot precej neuspešen iskalec dela in kasneje pomožni delavec najnižjega ranga v pariškem hotelu in gostilni, ob tem pa se druži s takimi, ki tega ne počno prostovoljno. Brez drame opisuje bedo, utrujenost, brezupnost in brezizhodnost, pretkanost in iznajdljivost in plavanje v krutem sistemu. Potem pa se vrne v Anglijo in se kot karierni klatež potika po sistemu med prenočišči, ubožnicami, Salvation Army ipd dobrodelnimi organizacijami.  Doživeta francoska beda je bila bolj živahna in barvita, angleška pa bolj umirjena in urejeno sistemska.  Razmišlja o sistemu, ki omogoča bedno preživetje, ne pa dviga z dna , in podaja predloge za izboljšavo.  Avtor (1903-50) se je rodil kot Eric Arthur Blair v Indiji imperialističnemu uslužbencu, a otroštvo in mladost preživel v Angliji, po šolanju je opravil  pet let policijske službe v Burmi in se nato iz...

  Te že pogrešam in druge zgodbe iz Francije [antologija francoske kratke proze] * če že, ocena 7/10..... Zgodbe so vse zanimive in razen zadnje tudi gladko berljive. Večinoma pa so zelo ambiciozne ali po stilu ali po sporočilu , nekatere celo grandiozne, niti niso zelo prepoznavno francoske, prej zelo internacionalne. Spremna beseda poudarja pomanjkanje tradicije francoske kratke proze ( Pepelka francoske književnosti ), kar dokazuje že pestrost poimenovanja (contes, nouvelle, histoire, récit, textes, narrats, ...), kar pa lahko namiguje tudi na barvitost in neukalupljenost, ne pa zgolj na (analitično) zapostavljenost v primerjavi s slavnim francoskim romanom. Menda pa postaja kratka proza v zadnjem času vedno bolj priznana in to pod vplivom prevodov tujih kratkih zgodb (ha!?). Leta 1955 je že izšla ena zbirka slovenskih prevodov krajših francoskih tekstov (Potovanje po Veliki Garabaniji), v kateri pa so bili tudi izseki romanov. Avtorica spremne besede pa, zanimivo, pristavi, da ...

  Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma  * če že, ocena 8/10..... Slavni pisatelj ( 1821-1881)  je  zaradi prebiranja proticarske literature kot politični obsojenec  preživel štiri leta ( 1849-1854)  v  katorgi  - kazenskem delovnem taborišču v Sibiriji.  Zelo mirno in nevtralno brez izpostavljanja osebne zgodbe ali kakršnekoli dramatizacije opisuje dnevne in sezonske in praznične navade katoržnikov , njihovo kazensko delo, hrano, brklanje in vsakodnevne opravke, prekupčevanje, transakcijske medsebojne odnose od prijateljstva, pajdašenja do sovraštva.   Mrtvi dom je prebivališče nesvobodnih ljudi, živih mrtvecev.  Knjiga je (tudi zaradi cenzure) zastavljena kot zapiski nekega izmišljenega bivšega katoržnika, podobnega avtorju po poreklu, zanimanjih in značaju, ki je po izpustitvi ostal in umrl v sibirskem mestu. Knjiga je razdeljena na dva dela, prvi del približno omejen na prvo leto, drugi del pa se prelomi z bolnišnico in preostali...

  Mimi Podkrižnik: Čisti kliše ali ura je trideset let * če že, ocena 8/10..... V bistvu  en nevrotičen dan ene zelo nevrotične tridesetletne Slovenke v Parizu  v 30 kratkih poglavij skoraj po minutah. Ob tem, ko čaka in sprejema razočarajoče telefonske rojstnodnevne čestitke od svoje nefunkcionalne družine, bega po mestu na polomijadno srečanje z bivšim ljubimcem, ki ga ni uspešno predelala niti v osmih letih. Vse skupaj kulminira v klasičen živčni zlom. Zgodba je skrbno in konsistentno zastavljena , tako v tem glavnem dnevu dogajanja kot s slikanjem Miline širše zgodbe in njeno umestitvijo v okolje in malo pariško stanovanje. Vsako poglavje ima naslov tipa "Vedno bom primarna partnerka ali ura je, ko zaide sonce". Zgodba je zelo klišejska, namenoma in s poudarkom že v naslovu, še posebej pretirana je nefunkcionalna malomeščanska provencialna slovenska relativno dobro situirana družina. Ob vseh klišejih ni veliko prostora za večplastnost dobro-slabega, v podrobno...

Tone Peršak: Avtoštop. Potovanje na začetek poti  * če že, ocena 1/10..... Preprosto prozaično o štoparskih logističnih peripetijah konec 60. let po Evropi, razni vozniki, parkirišča, bencinske črpalke in hiter ogled kakšnega mesta.  Malo turizma in nekaj površnih pogovorov z ljudmi, močno obarvanih z yugo temami, razlaganjem in branjenjem socializma in samoupravljanja. Velika naivnost in premočrtnost in trpežnost takratnega nadobudnega dvajsetletnika pa tudi sedanjega pisatelja, ki je dokazano sposoben dati kaj precej boljšega od sebe.  Morda bi bilo tole zanimivo v tistem obdobju, morda . A je pisal tako natančne zapiske takrat, da po 55 letih ve, na kateri črpalki si je kakšen sendvič nabavil, ali pa se mu zdi to zabavno izmišljati se? In kako to, da se mu zdi to vredno zapisat in tiskat in poslat med ljudi?! Vse skupaj zapakira v uvod, češ da  naj bi ga študijski kolega "Tone" prosil, da poskrbi za njegove zapise o avtoštoparskih podvigih, čez dva tedna pa itak ...

Gregor von Rezzori: Spomini antisemita. Roman v petih zgodbah * če že, ocena 9/10..... V ečplastna kompleksna  (ne)naklonjenost Judom veže pet polavtobiografs kih zgodb od otroštva do staros ti avtorja  (1914-1998) .   Judje so zanimivi, razgledani, globoki , prevzetni, ponižni, zahrbtni, porogljivi, iznajdljivi, vseprisotni ... Inteligenten satiričen ciničen stil, ki od bralca pričakuje in nudi veliko, tako po vsebini kot po besednem zakladu... Gostobesedno bruhanje duhovitosti v dolgih zapletenih stavkih , za katere m oraš biti dobro podkovan v zgodovini in splošni razgledanosti, da jih zastopiš v vsej svoji gloriji (meni ni vedno uspelo)... Presenetljivo luksuzno življenje na materialni in inteligentni ravni, pa globoko senzibilno doživljanje, živahen in pisan spomin poln detajlov in istočasno širše uokvirjanje, premetena struktura zgodbe in mojstrsko ubesedovanje.    1. zgodba:  opis p očitnic nekje na vzhodu Romunije pri velikonemškemu stricu in t...

  Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku * če že, ocena 4/10..... Najbolj prevajan japonski pisatelj (1947), dolgoletni kandidat za Nobelovo nagrado. Zaprisežen samotar, poročen sicer, živi asketsko in tek je del njegove vsakodnevne rutine , vsako leto opravi vsaj en maraton,  do konca tele knjige skoraj trideset,  tudi najbolj  slovite po vseh celinah.  Na svojem grobu  želi napis " pisatelj (in tekač) "  - ah, oklepaje res zelo rad uporablja. Tole je bila pred desetletjem zelo popularna knjiga med tekači in, presenetljivo, menda tudi med netekači, a me ni zamikala. Potem pa sem zasledila, da naj bi bil tek samo okvir njegovi avtobiografiji. To ne drži. Nekaj maaalega o njegovem pisateljevanju zelooo obrobno, a popolnoma pričakovana ozka tekaška literatura in se niti ne čuti, da je tale tekač sloviti pisatelj ali tenkočutni opazovec sebe ali sveta. Ponosen na lastno tekaško rutino in filozofijo in dosežke, izjemna pozornost na raznorazne s...

  Tone Peršak: Preobrazbe * če že, ocena 9/10..... Gre za nadaljevanje avtobiografijskih  Usedlin , ki so se končale z resigniranim odhodom iz kraja, kjer je začel poganjati korenine. V tej knjigi pa pripoveduje kot štiri leta starejši fant, ki na klopi v parku  več ur   čaka in odlaša s prvim šolskim dnem na srednji šoli. Pretežno molče sedi skupaj z mamo in se spominja, kako ga tudi v zadnjem kraju niso sprejeli, kako ni imel prav nobenih možnosti biti sprejet kljub silni želji in prizadevanjem . Na prelomnici svojega mladega življenja skuša rekonstruirati svoje preobrazbe in razmišljanja tistega prejšnjega fanta, kot je bil v teh zadnjih letih, v obdobju, ki se nepreklicno zaključuje, čeprav si je želel njegov konec vsaj še malo odložiti. Govori o fantu, ki se je vmes dodobra preobrazil in ga ni več. Gostobesedno premlevanje, precej organskega ponavljanja istih zadev. Branje ni enostavno, a se splača potruditi, zelo dobro in iskreno se analizira.  Ni simpati...

  Maya Angelou: I know why the caged bird sings * če že, ocena 8/10.....   O otroštvu črnske deklice, ki je kasneje postala ikonična pesnica, pisateljica, aktivistka. Ena najbolj slavnih avtobiografij . Otroštvo pred WWII je večinoma preživela na ruralnem segregacijskem jugu pri babici. Pri osmih jo je posilil mamin partner, takrat je za več let prenehala govoriti (razen z bratom). Kot najstnica je bila precej gajstna, takoj po srednji šoli je pri sedemnajstih rodila in s tem se knjiga konča - ji pa sledi še šest avtobiografij. Maya izvira iz My sister, kot jo je klical leto starejši brat, na katerega je bila močno navezana. Po ločitvi staršev, ko je imela tri leta, sta živela pri očetovi mami, ki je bila zelo stroga in gospodarna in verna ženska, npr zelo ju je kaznovala in pretepla zaradi izraza "by the way", edina prava pot je namreč Gospodova... Babica je bila tako podjetna trgovka, da so si med depresijo pri njej izposojali denar celo beli zobozdravniki. Po štirih letih ...