Zapiski Dostojevskega iz mrtvega doma
Slavni pisatelj (1821-1881) je zaradi prebiranja proticarske literature kot politični obsojenec preživel štiri leta (1849-1854) v katorgi - kazenskem delovnem taborišču v Sibiriji. Zelo mirno in nevtralno brez izpostavljanja osebne zgodbe ali kakršnekoli dramatizacije opisuje dnevne in sezonske in praznične navade katoržnikov, njihovo kazensko delo, hrano, brklanje in vsakodnevne opravke, prekupčevanje, transakcijske medsebojne odnose od prijateljstva, pajdašenja do sovraštva.
Mrtvi dom je prebivališče nesvobodnih ljudi, živih mrtvecev. Knjiga je (tudi zaradi cenzure) zastavljena kot zapiski nekega izmišljenega bivšega katoržnika, podobnega avtorju po poreklu, zanimanjih in značaju, ki je po izpustitvi ostal in umrl v sibirskem mestu. Knjiga je razdeljena na dva dela, prvi del približno omejen na prvo leto, drugi del pa se prelomi z bolnišnico in preostalimi devetimi leti (v resnici je bil zaprt štiri leta) brez jasnega kronološkega pregleda, v obeh delih po cca deset poglavij po cca dvajset strani.
Katoržniki so večinoma preprosti, dobi in slabi - in to brez direktne povezave z njihovimi zločini, ki so bili lahko minorni ali pa grozljivi. Opisane so brutalnosti kaznovanja (po večtisoč udarcev z bičem in to po obrokih, žigosanje kaznjencev, permanentna vkovanost v verige, itd...), posamezniki so precej vdani v svojo usodo in sredi Sibirije niti ne kaj zelo varovani. Pomembno jim je bilo, da je bilo kazensko delo vsaj malo smiselno.
Dostojevski je bil nižjega plemiškega porekla in sin zdravnika. V katorgi je bil tretiran drugače zaradi svojega boljšega porekla tako s strani uprave kot sojetnikov - zato je bil še dodatno osamljen. V Sibiriji je močno oslabel, začela se je njegova epilepsija, težave s hemeroidi in pogoste vročice. Sibiriji je sledila še štiriletna prisilna vojaščina.
Vsekakor cel kup zanimivih likov in obilica časa, da jih je opazoval, dodobra dojel in jih kasneje uporabil v svojih knjigah - in tega se je zavedal že takrat, si pisal skrivne zapiske, do objave je pa prišlo šele deset let kasneje. Od vseh njegovih del je prav tole Tolstoj najbolj oziroma celo edino cenil - kot mojstrski pisateljski izraz globoke vere v boga in človečnost. Še posebej občudovan od mnogih je bil intenziven opis savnanja vklenjenih katoržnikov - to se je tudi mene dotaknilo kot daleč najbolj izraziti del z zvoki težkega rožlanja verig, paro, umazanijo in klavstrofobičnostjo.
Dobra spremna beseda dobrega prevajalca (itak!): poudarja odsotnost fabule, odsotnost osebe pripovedovalca, etnografsko besedilo, ljudske in taboriščne pesmi, legende, esejistični razmisleki, zgodbe zapornikov, ... zelo slogovno različno, a celovito, prototip taboriščne literature... podlaga za druge like v drugih romanih (peteroknjižje Zločin in kazen, Idiot, Besi, Mladenič, Bratje Karamazovi)...
Komentarji
Objavite komentar