Nevarni Javorškovi spomini za Francoze

Jože Javoršek: Gefährliche Erinnerung

* če že, ocena 9/10.....

• jasne paralele z Javorškovimi Nevarnimi razmerji - pravzaprav gre samo za različico za tujce in z dodatnimi desetimi leti podlage - tudi tole je pripovedovanje v obliki pisma, a eni sami osebi, kot eno samo celovito dolgo izpovedno in poetično in premišljeno pismo, eni nedoločni ljubi prijateljici v tujino, kot črta pod življenje, piše kot poraženec, a po svoji oceni brez sovraštva
• mnogo več podrobnosti na osebni ravni, vsaj v tem nemškem prevodu francoskega originala je malo hoferski (piše eni ženski, ki ji vmes z besedami poljublja roke itd), malo klišejski, malo farški, rad bi bil všečen in naiven in dobrosrčen in svetovljanski. Nekoliko manj se spušča v slovenske znane osebe, nekoliko bolj v pariške, a vse na mnogo bolj berljivi ravni... gre za deset let starejši izdelek od Nevarnih razmerij, imel je čas na novo razmisliti o tem, kaj in kako bi želel povedati svojo zgodbo, ki pa ga očitno zelo zelo pesti... v teh desetih letih, če drugega ne, je postal menda Zupan zvezdnik, je pa Zupan tudi umrl ravno v istem letu, kot je knjiga izšla, med samim pisanjem pa je bil torej še živ... nenavadno se mi zdi, da zadeva ni prevedena v slovenščino, možno pa se mi zdi, da je to Javoršek preprečil...
• Zupana v tej knjigi dosledno imenuje Levitan, reklame mu že ne bo delal tako kot v slovenščini... pravi, da je bil Zupan med vojno dodeljen v radijsko delo namesto smrtne obsodbe, ki si jo je prislužil z objavo nevemčesa, za radijce pa so pričakovali, da jih lahko kadarkoli zbombardirajo... za Javorška pa ni čisto jasno, zakaj naj bi bil tudi na radiju, morda on pa ni bil med radijci kazensko, saj je bil šef 
• nekaj podrobnosti o svojem revnem otrostvu (a da mu je mama umrla pri 13, pa ne) in kako do 12. leta ni vedel, da je lahko za večerjo še kaj drugega kot kruh in mleko, pa na hitro zelo pohvalil profesorje na katoliški gimnaziji (da je bil pa izključen zaradi poezije, pa ne)... o Zupanu pa cel kup stvari, ki sem jih tukaj zasledila prvič: da je med boksom ubil enega črnca, da je zadavil 1937 enega starca v Parizu, da kmalu ko sta se spoznala, je tako proštasko govoril čez svojo mamo, da ga je Javoršek na gobec, in da mu je medtem, ko je v pižami iz svilnatih padal stal na mizi in zamenjeval žarnico, potegnil hlače dol in ga oralno zadovoljil, in ga s to intimno skrivnostjo držal v šahu kot svojega šefa - zelo zoprno se predstavlja ves čas kot naivnež in žrtev, čeprav je dejstvo, da se tako počuti, v to nič ne dvomim
• zelo veliko čudnih stvari se mu je dogajalo, razmerje z nesojeno črnogorsko princeso, ki mu jo seveda z veliko drame prevzame Levitan, pa kako je sovražil in ljubil Levitana, pa kako se je enkrat kot partizan hotel ubiti, preden bi padel Nemcem v roke, pa se ni, ker je od nekod prišla miška in ga pogledala v oči, enkrat pa se je hotel ubiti, ker so mu skritizirali poezijo, pa so ga nekako rešili... kar čuden tip, deluje nezrel in zelo zmeden in ves čas idealna žrtev, a deluje tudi iskren in ne prevec brihten in čisto nezrel vse do konca življenja, čudno, res čudno vse skupaj... Zelo neprikupno zmeden. Neprijetno branje o nesrečnem človeku z bizarnim življenjem.  Knjiga pa je dobila pariško literarno nagrado.
• kako se je junija 45 poročil z Nevenko, ki je mislila, da je zaročenec padel, par dni po poroki pa izve, da je paraliziran a živ, in se vrne k njemu, a ostaneta poročena in od Javorška mnogo kasneje nekako izsili uspešen oploditveni seks (mimogrede vmes splav njegovega otroka in tiste princese, ki mu jo spelje Zupan), pa žena Nena se ustavi na poti v Ameriko, kjer naj bi operirali tistega njenega invalida, ki pa je med operacijo umrl, zato je zdaj pripadala Jožetu in tudi otrok, ki je bil itak njegov, in on se začne veseliti te situacije, spet študirati in ima namen iti čimprej v Slovenijo v obljubljeno službo k predsedniku republike, s katerim sta bila prijatelja - ne, ni imel samo Zupan takega življenja, da se ga ne da izmisliti... S tem da je bil Zupan pač ob vsem skupaj psihopat, Javoršek pa kot nek bizaren bipolarnež.
• kar zanimivo, kako je kakšne nepomembne drobnarije malo drugače predstavil v tej in slovenski verziji, npr ali je spal z eno hčerko prijateljev, francosko maturantko, pred ali po novici razkola Stalina s Titom. Hecno tudi, kako je ob pisanju star skoraj 70 let, pa kot da piše en nezrel mladenič zagledan v komunizem. Hecno tudi to, kako si predstavlja, da so bili francoski komunisti center komunistične internacionale, in skorajda ni čutiti sarkazma, ko nakazuje, da naj bi en francoski par našuntal Stalina proti Jugoslaviji samo zato, ker ju na nekem obisku niso dovolj visoko počastili...
• bere se mnogo bolje kot slovenska verzija in tudi res je imel čudno življenje. Na postaji ob prihodu iz Francije izve, da so Levitana zaprli. Zelo dramatično. Skoraj sem si med branjem želela, da bi bila vsa zadeva  izmišljena. Če bi bila, bi se mi zdelo kar mojstrsko napleteno, kot cinična tragikomedija. Ker pa ni, se lahko pa samo čudim nezrelosti in zaplankanosti in zataknjenosti v času in prostoru. Javoršek deluje malo RainManovsko, malo pa kot dobri vojak Švejk v komunizmu :(
• I. del do prihoda iz Francije, II. pa pripor in zapor, III. pa po zaporu. Zlasti II. del se mi je zdel pa zelo dobro napisan, celo dojemanje I. dela za nazaj se je zelo popravilo. Žal pa III. del spet malo preveč sprenevedav. V II. delu pripoveduje o obupu, sramu, preživetvenem in samomorilskem nagonu hkrati. Par zanimivih podrobnosti: Edvard Kocbek se mu je zameril že v zaporu, ker ni želel prenesti enega pisma neki francoski delegaciji, ko ga je Javorškova žena prosila. Pa kako čudno je bilo, da je bil zaprt skupaj s kvizlingi, s katerimi so si med vojno drug drugemu obljubljali povojne zapore. Kakorkoli, po cca enem letu se je zelo umestil kot kulturni delavec pri zaporniškem teatru, navdušen sam nad sabo, kulturo, odzivom  - ganljivo prizadevanje in povzdigovanje kulture. Ob tem pa izredna štorija, kako je bil en igralec pomembne ženske vloge, nek Viktor, Levitanov zaporniški cimer, zaljubljen v Levitana, in kako je prepričan, da ga je ta pripravil do samomora na dan premiere predvsem zato, da je Javoršku uničil predstavo!!! 
• večkrat filozofira o karakterju in zgodovinski danosti malega naroda, tako npr o vaških teatrih, ki jih primerja z zaporniškimi - ker v zatiranosti ne preostane drugega načina izražanja... Zanimiv (sploh ker je sam bil tega obdolžen v očeh javnosti kasneje in velja kot neka splošnosprejeta domneva vse do danes) je tudi njegov komentar in odnos do špicljev, ki jih prezira. In za krepat izjemen način, kako si naj bi zrihtal predčasno izpustitev iz zapora: drugače so ga vedno odstranili v samico med kakšnimi nadzori, enkrat pa se je skril in planil na dan ter z briljantnim govorom in nastopom prepričal eno komisijo iz Beograda, kakšna krivica se mu godi, in to v trenutku, ko je direktor ravno lagal, kako se z režiranjem zaporniškega teatra ukvarjajo predani zaposleni v zaporniški upravi.... Ni da ni teatra v tem II. delu, Javoršek se sicer izredno trudi izpasti kot dober skromen pošten človek, ne veš, ali si bolj želiš, da bi bilo vse do pikice res ali da bi bilo vse kot en poceni predvidljiv in za lase privlečen holivudski film, in tudi če so samo nekateri detajli delno resnični, je Javorsek kar frajer kot človek. In če ni absolutno čisto nič resnično, je pa frajer kot pisatelj.
• III. del: iz zapora nima kam, najprej potrka pri Kocbeku in ga prosi za prenočitev vsaj za eno noč, a je zavrnjen. Sprejel ga je pa prikrit sodelavec Udbe. "Svoboda je samo druga beseda za resnico." V zaporu je lahko govoril resnico. Izpuščen pa je bil prisiljen k molčanju. Žena naj bi med njegovim zaporom umrla od strtega srca - njun cel zakon je bil čuden od začetka do konca. Filozofira o pomenu pomembnega preimenovanja iz KPJ v Zvezo komunistov Jugoslavije, 1955 prvič ponovno v Parizu na kratko, ampak še vedno zelo poveličuje jugoslovanstvo, socializem, samoupravljanje, zgodovinski pomen Jugoslavije kot branika pred Turki in pred Stalinom, etc. 
• Takoj po izpustitvi se je družil predvsem z bivšimi zaporniki, drugi pa so se ga izogibali, pa ženske so ga intenzivno obletavale zaradi slovesa, da je v skladu z obsodbo moralno izprijen. Postopoma se mu je izboljševal status stanovanja, družbe, zaslužka, reintegracije, o sinu Svitu veliko več predvsem iz obdobja, ko ga ni mogel imeti pri sebi, kdaj točno ga je prevzel od ženinih sorodnikov, sploh ni jasno. Kar podrobno pa o raznih intenzivnih aferah z raznimi bogatimi in aristokratskimi tujkami, nekatere z možmi, vse so ga oboževale in bi ga rade preskrbele za vedno ob sebi v tujini, in je vsem nekako pobegnil, iz silne požrtvovalnosti domovini, socializmu, in tudi menda sinu, tako to predstavlja.
• spet se vrne k Pirjevcu in Zupanu proti koncu, Zupanu očita, kako se je takoj po zaporu ločil in preselil k eni poročeni zenski, in kako je Pirjevec kot univerzitetni profesor pod Zupanovim vplivom širil filozofijo samomora. Zupan se mu je zdel mogočen demon, ki je psihopatsko uničeval ljudi. Priznava, da je storil vse, da bi omejil njegov vpliv, ga razkrinkal - in da ni uspel. Na kratko tudi še o Kocbeku - ki mu očita predvsem častihlepnost in sprenevedavost.
• Sina Svita je hotel obraniti pred samomori, ki so kosili med mladimi po Ljubljani v drugi polovici 60. let. Piše, kako ga je skušal iztrgati iz zastrupljenega okolja in sta potovala celo poletje in obiskovala mondene kraje in prijatelje - in kako krasno kot riba v vodi se je Svit gibal v teh scenah. A ni uspel. Piše, kako je med večerjo z Vidmarjem in Krležo nenadoma nekaj začutil, stekel domov in ga našel še toplega obešenega. Ker ni bilo prej nobenih psiholoških znakov, je kar prepričan, da je bilo vse inscinirano kot samomor, da je pa bil dejansko umor. Policija ni hotela vzeti prstnih odtisov. Ko so sina maturanta odpeljali v mrtvašnico, mu je bilo, kot da je slišal Zupanov porogljiv smeh.
• proti koncu zelo na hitro malo nakaže, da nima več veliko iluzij o Jugoslaviji, in da "južni deli predvsem vlečejo severne v revščino". A še vedno se sprašuje, ali bo Jugoslaviji vendarle uspelo pokazati svetu pot v neko bodočo demokracijo - ajajajaj! Zelo ceni, kako se jugoslovanska družba opravičuje za povojne napake. Francoski original je bil izdan 1987, tega leta je umrl tudi Zupan, Javorsek pa tri leta kasneje, leto pred razpadom Jugoslavije, tik pred svojim sedemdesetim rojstnim dnem, tega leta je bil tudi sodno rehabilitiran - ni jasno, ali so bile vse procedure dokončno zaključene že pred smrtjo.
• zaključi s kratkim odstavkom, čes da se je spet poročil z mnogo mlajšo žensko (19 let mlajšo) in da ima dva sina in da so neskončno srečni, ko poleti iz svojega vikenda poslušajo neskončno valovanje morja. 

Jože Javoršek: Gefährliche Erinnerung; Klagenfurt ; Salzburg : Wieser, 1989; aus dem Französischen von Bertram K. Steiner, izvirnik: La mémoire dangereuse (1987); ISBN - 3-85129-019-4; 254 strani.