Javorškova razmerja

Jože Javoršek:  Nevarna razmerja

* če že, ocena 8/10.....

Pretežno v obliki pisem, esejistično polemično, avtobiografsko izpovedno, provokativno in kritično o kulturno-politični slovenski sceni. Javoršek je veliko časa preživel v Parizu, študiral literaturo na Sorboni in imel svetovljanske izkušnje in stike, veliko enih literarnih in političnih scen, oseb in razprav nisem mogla dobro razumeti in sem zlasti proti koncu kakšen odstavek prebrala bolj diagonalno.

Naslov in forma pisemskega dopisovanja sposojena od Laclosovih Les Liaisons dangereuses (Dangerous Liaisons) iz 1782, originalna zgodba govori o dveh narcističnih bivših ljubimcih, ki tekmujeta med sabo z zapeljevanjem in ob tem hladnokrvno uničujeta druge, umeščena pa je v koruptivno in sprevrženo obdobje tik pred francosko revolucijo.  

H tej knjigi me je privedel Vitomil Zupan, sem pa na Javorška mislila že dolgo, tudi zato, ker sem bila paralelna sošolka njegovega sina in je nekdo nekoč enkrat omenil (morda celo on), da je njegov oče pisatelj, kar me je zelo impresioniralo, čeprav zanj še nisem nikoli slišala. Kasneje pa sem še velikokrat slišala zanj, sploh v okvirih razčiščevanja udbaših ovaduhov, in me je vedno čudilo, kako je malo razumevanja za ljudi, ki bi jih sistem zmanipuliral, zlomil in prisilil v ovaduštvo. 

Zlasti Marcel Štefančič je ob več priložnostih izjavljal, kako je Javoršek napisal Nevarna razmerja, da bi Zupana uničil, v resnici ga je pa s to knjigo povzdignil v frajerja - no, meni nikakor ne in se lahko Štefančiču samo čudim. Ne moreš, da se ti Javoršek ne smili, je ranjen in zlomljen in uničen in patetičen, s to knjigo pa vsaj meni precej dobro pojasnjen in učlovečen - pa če je bil in počel že karkoli, zlomil ga je sistem in osebe in naključja.

Pisanje je rahlo okorno, polformalno, zelo zaverovan v socializem, poveličevanje slovenskih mater, polno teoretičnih literarnih in političnih razprav. Ob tem, da je bil po informbirojevskih čistkah štiri leta v zaporu, se čudaško zaganja v obrambo socializma in se razglaša za literarnega partizana. Vztraja v obsodbi procesa proti sebi in se zaveda absurdnosti sodnega postopka - na kratko npr popisuje, kako so ga zasliševali o njegovih spolnih odnosih od prvega seksa dalje in kako je moral na tleh demonstrirati svoje spolne položaje in gibe - a vse to je v knjigi čez slaba tri desetletja kar nekako sprejel in razumel in oprostil. Na kratko o vzrokih zapora: Zupan in Pirjevec sta neko noč začela širiti novice, da je vlada pobegnila v tujino, potem pa so poleg njiju sodili še Javoršku, ki ga tisto noč sicer ni bilo v LJ, ampak je bil na poti iz Francije, so ga pa povlekli v to zaradi prikrivanja okoliščin samomora Zupanove ljubice na zadnji dan vojne, in jih na koncu obsodili za moralne in konspirativne konstrukte, daleč najmanj Pirjevca. 

Javorška (rojen 1920) je nekoliko starejši Zupan (rojen 1914) vedno zelo peklil, že pred zaporom, potem pa sploh. S to knjigo ga je hotel razkrinkati kot zlobca, ki z ljudmi manipulira in jih kruto ponižuje in uničuje, in to je menda pričal tudi med zaslišanji - Zupan ga je po procesu predvsem samo zvišeno odrezal in zignoriral. S "pismi" v tej knjigi pa je Javoršek lahko Zupana prisilil h komunikaciji vsaj literarno, tako kot si je predstavljal, da razmišlja in se izraža in kako bi mu odgovarjal na Javorškove monologe, in tudi v teh izmišljenih pismih je Zupan ignorantski in krut in frajerski.

S Pirjevcem v knjigi komunicira bolj v mislih, Javoršek se sprašuje, kaj bi veliki profesor komparativne književnosti rekel o tej knjigi v nastajanju, kako bi pokomentiral pisemsko strukturo kot "odpoved avtorstvu". Ves čas se pripravlja, kaj vse bi se rad z njim pomenil, pa mu ne uspe: zadnji odstavek knjige je vest o Pirjevčevi smrti. Pirjevcu se od začetka posmehuje kot strokovnjaku, se pa izkaže, da mu predvsem globoko zameri vpliv na enaindvajsetletnega sina Svita, ki je 1968 v obdobju pogostih samomorov med elitno ljubljansko mladino naredil samomor, Pirjevec pa naj bi en mesec prej na obisku s Svitom razpravljal in predaval, kako je vprašanje samomora edino pravo filozofsko vprašanje...
Zelo slabo mnenje ima tudi o Edvardu Kocbeku, s katerim sta bila tesno povezana kot krščanska socialista, zameri mu predvsem sprenevedanje v času, ko je bil na oblasti, in udobje na državne stroške, tudi ko so ga odstranili in je iz tega udobja kritiziral socializem. Cel kup očitkov Tarasu Kermaunerju (očetu Matjaža Hanžka), ki je cenil Zupana, očitno pa se mu je zameril predvsem zato, ker je aktivno prispeval k strokovni in družbeni izolaciji Javorška. Razšel se je tudi z Borisom Pahorjem, ki mu je iz Trsta nosil riž, ko je bil brez vsakega vira dohodkov po zaporu - še eden, ki se mu ne zdi dovolj konsistenten po njegovih strogih merilih. Od vseh ne kritizira pravzaprav samo Josipa Vidmarja, ki je prevzel Kocbekove pozicije in tudi poskrbel za Javorška, da je imel službo. Javoršek je bil s procesom namre zelo onemogočen, po zaporu se je uradno preimenoval iz Brejca in prevzel materin priimek (mati mu je umrla pri trinajstih). Kakorkoli, zdi se, da je imel Javoršek temeljito sprane možgane in bil poln nezaceljenih zamer, zelo ranjeno dušo iz mnogih mnogih smeri in razlogov... Pravi, da ne gre za intelektualno ljubosumnost, saj ne more biti ljubosumen na ljudi, ki jih zaničuje. Je pa tudi brez te osebne tragike zagotovo literarni svet zelo krut in tekmovalen, poln komolčanja in prepucavanja in sovraštva. Javoršek izpade naiven tako v svojem idealizmu kot v pričakovanju učinkov te knjige, pa čeprav je bila ob izidu menda kar uspešnica.

"Ne prenesem, da sem kriv, če nisem kriv. Ne prenesem, da sem bedak, če nisem bedak. Ne prenesem, da so ljudje lahko veliki, pa so hkrati nehumani. Pa čeprav v imenu literature."

...človeka počlovečuje le majhno mesto, in verjetno majhna domovina.

Kdor menja narod, se spremeni v gnoj, ki pomaga drugim narodom, da laže rastejo.

Moji osebni problemi so bili hkrati problemi razvoja neke družbe in zaradi tega, ker se je meni godila krivica, nisem mogel zavreči svojega partizanstva in svojega prepričanja. 

Jože Javoršek:  Nevarna razmerja; Obzorja, Maribor 1978; naslovnica Hieronymous Bosch: Pekel 4, detajl kot naslovnica; 484 strani.

 

Ob guglanju po prebrani tej knjigi sem precej pretresena nad Javorškovo usodo, ki ni bila lahka niti v otroštvu. Prevedel je ljubega mi Camusovega Tujca in Kugo! Vedno je zanikal sodelovanje z udbo, ki je bila na široko domnevana (ko ga je Kocbek prvič videl po zaporu, se je zgrozil nad njegovo propadlo pojavo in takoj rekel ženi, da se bosta morala od zdaj tega človeka paziti), a nikoli dokončno dokazana in raziskana (Omerzi se kao ne da in se bo tega morda nekoč lotila Alenka Puhar...), je pa bilo na to temo veliko ugibanja in ljudskih resnic (povzetek govoric in Inkretov spis )

Skoraj deset let kasneje je napisal še en avtobiografski roman La mémoire dangereuse (1987), preveden tudi v nemščino (Gefährliche Erinnerung : Paris - Ljubljana), v slovenščino pa ne! No, to me pa res zelo zelo mika prebrati, samo dokopati se moram do nemškega prevoda...