Prebrano

Kajetan Gantar: Utrinki ugaslih sanj * če že, ocena 5/10..... Kajatan Gantar , klasični filolog, akademik, naslednik znamenitega Antona Sovreta, prevajalec klasičnih del, se je rodil 1930. Ob svoji 70. letnici je dobil od družine vrteč usnjen stol in prošnjo, naj napiše knjigo o svojem življenju. In to je tudi naredil: zelo faktično pripovedovanje , ki se začne o tem, kaj ve o družinah svojih staršev, potem pa o svoji primarni družini in sebi do poroke, kolikor le mogoče natančne navedbe imen raznoraznih oseb, ki se jih spomni, če so bile zanj pomembne ali pa če se mu zdi, da so pomembne javnosti.   V knjigi je kar nekaj prepisov njegovih ali ženinih pesmi.  Pravi, da svojih lepih šolskih ocen ne bo izpostavljal, a jih zelo dosledno navaja po predmetih praktično z vseh ravni šolanja. Čisto korekten način pisanja in pripovedovanja o zanimivem življenju v zanimivih časih, a brez kakšnih literarnih presežkov ali globokih razmišljanj. Čeprav bi človek pričakoval pravzaprav ve...

  Drugi v bližini : Antologija avtorjev Jugovzhodne Evrope * če že, ocena 6/10..... naletela sem na tole zaradi Hemona in se mi je zdelo obetavno. Sem pa ravno Hemonov in Jergovićev del pred kratkim že prebrala drugje, čeprav deloma prirejen in z drugim prevajalcem... to, da ni nikjer navedeno, od kje so zgodbe, so prirejene ali napisane prav za tole knjigo in kdaj so bile napisane, se mi zdi kar pomanjkljivo. V Hemonovih zgodbah je bilo npr to zelo korektno narejeno v kazalu. So pa zato tukaj v kazalu zelo izpostavljeni prevajalci, najbrz kot prizadevanje poudarjanja internacionalnosti. In bolj kot naslovi prispevkov so poudarjena imena avtorjev, tako v kazalu kot na začetku vsakega posameznega prispevka. o korektnosti tele knjige je sploh veliko za pokomentirati. Richard Swartz je švedski novinar in pisatelj, napisal je eno kratko pojasnilo o izboru, suma sumarum je povabil tiste Balkance, ki jih osebno pozna, ta kriterij kar prostodušno prizna. Zamolči pa, da je z enim od povab...

Jože Javoršek: Gefährliche Erinnerung * če že, ocena 9/10..... jasne paralele z Javorškovimi  Nevarnimi razmerji - pravzaprav gre samo za različico za tujce in z dodatnimi desetimi leti podlage - tudi tole je pripovedovanje v obliki pisma, a eni sami osebi, kot eno samo celovito dolgo izpovedno in poetično in premišljeno pismo, eni nedoločni ljubi prijateljici v tujino, kot črta pod življenje, piše kot poraženec , a po svoji oceni brez sovraštva mnogo več podrobnosti na osebni ravni, vsaj v tem nemškem prevodu francoskega originala je malo hoferski (piše eni ženski, ki ji vmes z besedami poljublja roke itd), malo klišejski, malo farški, rad bi bil všečen in naiven in dobrosrčen in svetovljanski.  Nekoliko m anj se spušča v slovenske znane osebe, nekoliko bolj v pariške, a vse na mnogo bolj berljivi ravni... gre za deset let starejši izdelek od Nevarnih razmerij, imel je čas na novo razmisliti o tem, kaj in kako bi želel povedati svojo zgodbo, ki pa ga očitno zelo zelo pesti.....

Jože Javoršek:  Nevarna razmerja * če že, ocena 8/10..... Pretežno v obliki pisem, esejistično polemično, avtobiografsko izpovedno, provokativno in kritično o kulturno-politični slovenski sceni. Javoršek je veliko časa preživel v Parizu, študiral literaturo na Sorboni in imel svetovljanske izkušnje in stike, veliko enih literarnih in političnih scen, oseb in razprav nisem mogla dobro razumeti in sem zlasti proti koncu kakšen odstavek prebrala bolj diagonalno. Naslov in forma pisemskega dopisovanja sposojena od Laclosovih  Les Liaisons dangereuses (Dangerous Liaisons) iz 1782, originalna zgodba govori o dveh narcističnih bivših ljubimcih, ki tekmujeta med sabo z zapeljevanjem in ob tem hladnokrvno uničujeta druge, umeščena pa je v koruptivno in sprevrženo obdobje tik pred francosko revolucijo.   H tej knjigi me je privedel Vitomil Zupan, sem pa na Javorška mislila že dolgo, tudi zato, ker sem bila paralelna sošolka njegovega sina in je nekdo nekoč enkrat omenil (m...

Vitomil Zupan: Apokalipsa vsakdanjosti * če že, ocena 9/10..... Po Igri s hudičevim repom , ki mi je pustila mešane občutke, me je mikalo prebrati še kaj Zupanovega, in nekako najbolj obetavna se mi je zdela Apokalipsa, češ zadnje delo, ob zavedanju staranja in minljivosti, pa čeprav nedokončano delo... Najbrž bo res treba prebrati še kaj njegovega, a ne kmalu, kakšnega silnega navdušenja nad njim pa se mi očitno ne bo uspelo nalesti... Apokalipsa  (starogrško apokalipsis = odkritje, odstiranje) označuje zapisano skrivno razodetje, zlasti v povezavi z dogodki ob koncu sveta. V pogovornem smislu izraz apokalipsa večinoma predstavlja konec sveta, v ožjem pomenu z veliko začetnico predstavlja drugo ime za zadnjo knjigo Svetega pisma: Razodetje, ki jo je domnevno napisal sveti Janez Evangelist in vsebuje videnja povezana s koncem sveta. - povsem mogoče popolnoma izmišljena zgodba, ki pa je primeren okvir za razmišljanje o življenju. Precej postaran oziroma starikav frajer sreča med poč...

  Velibor Čolić: Priročnik za izgnance : uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih * če že, ocena 9/10..... - ob prevodu knjige je bilo letošnje poletje nekaj člankov na to temo in me je takoj zamikalo, neke vrste francoski Hemon , pisatelj rojen 1964, ki se je po vojni iz Sarajeva ustalil v tujini in piše v nematernem jeziku in to z velikim uspehom... Pravi, da je lažje intimen v francoščini, ker se v tujem jeziku počuti bolj zaščiten - zanimivo mi je to še posebej zato, ker je to ravno nasprotna izkušnja mojega izražanja v tujih jezikih, ki ga tudi jaz dojemam kot bolj intimno, a zato, ker se počutim bolj zaščitena v materinem jeziku in v njem lažje manipuliram, kako se izrazim in kako bi rada izpadla, medtem ko sem v tujem prisiljena izražati se preprosto, brez skrivanjem za niansami in brez olepševanja in brez medvrstičnih pravilnih interpretacijah, ki jih pričakujem od drugih v slovenščini - tudi konkretni naslov se mi je zdel obetaven (delovni naslov je bil Priročnik za az...

  Jakob Alešovec: Kako sem se jaz likal: povest slovenskega trpina * če že, ocena 8/10..... - po prebranih Ljubljanskih slikah sem se večkrat spomnila na Alešovca in, ljubiteljico avtobiografij, me je mikalo prebrati tudi tole, tako da sem začela celo kar s spletnim branjem (tekst je v javni domeni) in mi je bilo kar zanimivo, a z ekrana ni šlo prav gladko. Ko sem presedlala na fizično obliko, pa se je bralo lepo in hitro.  - č eprav gre za zelo prostodušno in enostavno pripovedovanje, pa me je večkrat zelo ganila izjemna in iskrena prizadevnost narediti iz sebe nekaj, najboljše možno iz skromnih a ambicioznih družinskih danosti. Ne gre za kakšno tankočutno poglobljeno umetniško delo, bolj faktografsko pripovedovanje, v njem pa vseeno zasije tudi malce humorja in sarkazma in samoironije. Kar spretno pa se mi zdi prikazan zlasti mamin karakter, čeprav je precej bolj obrobna oseba kot oče, je pa vedno pomislila na najhujše in potem je post festum ne glede na vse rekla "saj se...

  Drago Jančar: Galjot * če že, ocena 8/10..... - gre za cenjen in mnogokrat ponatisnjen in prevajan in nagrajevan roman, daleč najbolj cenjenega sodobnega slovenskega avtorja. Jančar (rojen 1948) ga je začel pisati med svojo tromesečno zaporno kaznijo (ker je iz Avstrije prinesel knjigo o pomoru domobrancev). V poseben plus je romanu, da omogoča zelo različne  interpretacije, označujejo ga od zgodovinskega do pikaresknega romana, poln metafor in simbolik - ki morda naslavljajo vse totalitarizme in človesko neumnost in črednost, ali pa ravno samo komunizem ali pa ravno in samo direktno rimskokatoliško cerkev, k'ne. Tudi konec je možno razumeti kot optimističen, preživetje in samozavest, ali pa popolnoma nasprotno kot brezplodnost in brezupnost in nesmisel - saj se ne ve, ali bodo Johana še živega ali pa vsaj zelo toplega zakopali v kužni jami ali pa se mu bo vendarle uspelo tudi tokrat izvleči. - zgodba o Johanu Otu, ki beži pred različnimi pregoni (čarovnistvo, inkvizicija, ...

  Jakob Alešovec: Ljubljanske slike * če že, ocena 8/10..... - še ena knjiga izmed odpisanih v piranski knjižnici, kar zabavna in posebna, čeprav cel tekst precej na isto vižo... jezik je seveda rahlo staromoden in je včasih treba malo ugibati kakšno besedo, sploh če je fonetično napisan germanizem, a je tudi to kar zabavno - satirična freska s posploševanjem in grupiranjem ljudi, prva izdaja 1869 pod naslovom Laibacher Typen, nato pa razširjena v slovenskem jeziku 1879, priredbo doživela 1911 ( vir )...  Jakob Alešovec, 1842 - 1901 - Jakob Alešovec je bil rojen 1842, bil poklicni novinar in pisatelj, sprva pisal v nemščini, kasneje pa pod vplivom slovenskih nacionalistov okorno prešel na slovenščino, izdajal satirični časopis Brencelj, zaradi česar je imel veliko težav in je bil tudi v zaporu, 1885 je praktično oslepel ,  zapadel v hudo revščino in umrl 1901 v ljubljanski hiralnici ( vir ).  Napisal je več meščanskih humorističnih povesti, tudi kriminalne zgodbe Iz...