Kako se je likal Jakob Alešovec

 

Jakob Alešovec: Kako sem se jaz likal: povest slovenskega trpina

* če že, ocena 8/10.....

- po prebranih Ljubljanskih slikah sem se večkrat spomnila na Alešovca in, ljubiteljico avtobiografij, me je mikalo prebrati tudi tole, tako da sem začela celo kar s spletnim branjem (tekst je v javni domeni) in mi je bilo kar zanimivo, a z ekrana ni šlo prav gladko. Ko sem presedlala na fizično obliko, pa se je bralo lepo in hitro. 

- čeprav gre za zelo prostodušno in enostavno pripovedovanje, pa me je večkrat zelo ganila izjemna in iskrena prizadevnost narediti iz sebe nekaj, najboljše možno iz skromnih a ambicioznih družinskih danosti. Ne gre za kakšno tankočutno poglobljeno umetniško delo, bolj faktografsko pripovedovanje, v njem pa vseeno zasije tudi malce humorja in sarkazma in samoironije. Kar spretno pa se mi zdi prikazan zlasti mamin karakter, čeprav je precej bolj obrobna oseba kot oče, je pa vedno pomislila na najhujše in potem je post festum ne glede na vse rekla "saj sem vedela", tudi če se je vse krasno izteklo... V družini so umirali otroci, pa to omeni izjemno obrobno, en brat pa je umrl že kot odrasel fant, a tudi o njem malo več šele ob poročanju o njegovi smrti po pretepu. Označujejo ga za pozabljenega in zamolčanega pisatelja, a roko na srce vsaj pri tem življenjepisu ne gre za neko žlahtno pisateljevanje, pač pa bolj poročanje. Zelo verjetno pa je k tej pozabljenosti prispevalo tudi njegovo pretežno pisanje v nemščini in šele kasnejši prehod na okornejše pisanje v slovenščini, kar seveda ni čudno, saj je bil tak šolski sistem. Čudno je predvsem to, da je ob takem sistemu slovenščina preživela...

 - zgodba predvsem o šolanju in lastnih ter očetovih ambicijah po izobrazbi, sredi 19. stoletja si je en tak nadarjen priden otrok iz revne družine lahko privoščil študiranje samo z obilo odrekanja in cerkvene pomoči. Vseeno pa je z načrtovane in želene poti do duhovništva krepko odvil z raznimi obšolskimi aktivnostmi in druženjem. Pravzaprav še dobro: očitno je bil po srcu mnogo bolj angažiran pisatelj in novinar kot karkoli drugega! Zgodba se konča nekako v začetku njegove poklicne uveljavitve v Ljubljani sredi dvajsetih letih. Je pa desetljetje za tem, mlad (pri 40) praktično oslepel in ni mogel več delati, zapadel je v alkoholizem in beračenje. Njegove dosežke in usodo, tudi posmrtno, je Andrej Mrak na rtvslo odlično predstavil v 1. in 2. delu. V tej knjigi pa Alešovec pripoveduje od začetkov učenja branja, prvega formalnega šolanja v domači vasi, pa potem v Kamniku in nato v Ljubljani, o študentskem vandranju poleti po celi Sloveniji - študente so pri tem podpirali v župnijah, gostilnah in razni dobri ljudje... Župnik ni postal, se pa ta življenjepis konča, ko se kljub temu uveljavi kot dramski pisec, novinar in prijateljuje s slovenski narodnjaki. Spisal je tole poročilo o svoji izobrazbeni poti skratka takrat, ko se je ustalil v Ljubljani in bil na višku moči in uspeha in poln upanja tudi za naprej. Ne morem, da se ob vsem tem ne bi spraševala, kaj bi ostareli zapuščeni Jakob, če bi lahko, svetoval sebi kot mladeniču...

Jakob Alešovec: Kako sem se jaz likal: povest slovenskega trpina; Prešernova družba, Ljubljana 1973 - prva izdaja 1884; COBISS.SI-ID - 95030; 353 strani.

 

vse je še pred njim...

na višku svoje uspešnosti