Kajetan Gantar in njegovi utrinki ugaslih sanj

Kajetan Gantar: Utrinki ugaslih sanj

* če že, ocena 5/10.....

Kajatan Gantar, klasični filolog, akademik, naslednik znamenitega Antona Sovreta, prevajalec klasičnih del, se je rodil 1930. Ob svoji 70. letnici je dobil od družine vrteč usnjen stol in prošnjo, naj napiše knjigo o svojem življenju. In to je tudi naredil: zelo faktično pripovedovanje, ki se začne o tem, kaj ve o družinah svojih staršev, potem pa o svoji primarni družini in sebi do poroke, kolikor le mogoče natančne navedbe imen raznoraznih oseb, ki se jih spomni, če so bile zanj pomembne ali pa če se mu zdi, da so pomembne javnosti.  V knjigi je kar nekaj prepisov njegovih ali ženinih pesmi. Pravi, da svojih lepih šolskih ocen ne bo izpostavljal, a jih zelo dosledno navaja po predmetih praktično z vseh ravni šolanja. Čisto korekten način pisanja in pripovedovanja o zanimivem življenju v zanimivih časih, a brez kakšnih literarnih presežkov ali globokih razmišljanj. Čeprav bi človek pričakoval pravzaprav večji literarni biser od tako uveljavljenega filologa, pa je vendarle v plus, da tudi nekega vsiljivega pametovanja ni.

Napisano kar tekoče in skrbno strukturirano, večinoma dosledno kronično, ko pa ne, pa na to izrecno opozori. Gre za zelo vernega človeka, že kot otrok je vstajal ob 5h zjutraj, da je ministriral, z očetom sta ob koncu vojne na mamino prigovarjanje preventivno zbežala v Avstrijo in bila tam v begunskem taborišču slabi dve leti, potem pa vendarle prišla nazaj vsa v strahu pred brezbožnim in dejansko zločinskim režimom. Ob koncu gimnazije je bil tudi tri mesece zaprt in to brez kakršnegakoli jasnega razloga, iz zapora je prišel s potrdilom o nekaznovanosti. Njegov istoimenski oče je bil rudarski sin iz Idrije in že leta 1925 doktoriral in bil profesor slovenščine, a je po vojni stežkoma dobil službo samo v Stični, otrok je bilo osem, tudi pred vojno so bili nekako skromni meščanski sloj v Celju, zelo narodno zavedni, po vojni pa sploh zelo na tesnem živeli v Ljubljani, drugi bratje in sestre niso delali intelektualnih karier, ampak so postali električarji in pleskarji ipd. Najstarejši Kajetan pa je bil od samih začetkov šolanja zelo po očetu, ambiciozen in študiozen in prizadeven, katoliški in narodnozaveden.

Založba navaja: "Avtor se v političnem smislu ni postavljal na to ali ono stran, ampak se je držal predvsem svojega prepričanja, kar odpira prostor za bralce različnih svetovnonazorskih idej"(vir). To nikakor ne drži -  zelo jasno gre za katoliškega avtorja iz družine, ki ni marala Jugoslavije ne komunizma, in je zanimiva meščanska različica vernih dolenjskih kmetov v medvojnem in povojnem obdobju. Ne dvomi ne v svojo različico boga ne v božje kraljestvo kljub vsej polomiji tozemeljskega sveta. Ne spušča se v razprave o domobrancih, konec koncev je bil med vojno še otrok, jih pa mnoge zelo pozitivno omenja iz svojega vprašljivo potrebnega in vprašljivo smiselnega prostovoljnega begunstva v Avstriji ter nekajkrat izpostavlja močno domobransko anglofilstvo, ki je bilo zatrto in izdano med vojno in po njej - s tem samo med vrsticami namigne, da je bilo simpatiziranje z okupatorjem čisto preveč in krivično izpostavljeno. Če pa je kasneje v komunizmu ali režimu ali npr vojski imel kakšno pozitivno izkušnjo s kakšnim nevernim človekom, pa hitro pokomentira, da je bil ta človek dober kot kakšen duhovnik - in takih pravzaprav sploh ni bilo malo omenjenih v njegovi knjigi in to kot da ga čudi. Nasploh se zdi, da je v vsem svojem razmišljanju zelo ostal zvest razočaranju vernih narodnjakov ob koncu WWII in to tudi na neki naivni ravni, npr z odločitvijo, da bo redno molil desetke rožnega venca za Kitajsko, ko se je ta začela utapljati v komunizem.

Zelo nič se ne spušča v čustva in spraševanja o sebi in drugih in svetu in življenju, samo pri pripovedi o silni zaljubljenosti v eno srbsko učiteljico Persido med vojaškim služenjem je precej blizu temu, čeprav se tudi tu zdi, da je neizpolnitev te zagledanosti vdano sprejel kot jasno božjo voljo, ki je modro spletla naključja, tej božji volji pa se ni zoperstavil predvsem zaradi narodne zavednosti, saj bi bil drugače za Slovence izgubljen. Eno leto je bil profesor na ptujski gimnaziji in ob nedeljah kolesaril k maši v MB - ne pojasnjuje, ali zato, da je mašne obiske skrival pred režimom. Zelo mimogrede in prostodušno o svojih stereotipih o kradljivih Balkancih, ki pa so mu pozabljeno dragoceno najlonsko srajco iz tujine poslali po pošti. Za študij klasičnih jezikov se je odločil kljub nepragmatičnosti in neperspektivnosti poklica tudi zato, da bi s poglobljenim humanističnim študijem s svojimi deli dokazoval nekonsistentnost brezbožnega kriminalnega jugoslovanskega režima. Zelo pragmatično in (ne)romantično o tem, kako se je poročil z Rozo, ki je delila in še deli z njim enake preproste nazore. Kljub veliki avtoriteti in dosežkom na svojem področju je to svojo preprostost obdržal celo življenje in je v svojem stanovanju v fužinskih blokih zadovoljen in srečen. "In ne nazadnje sem srečen tudi zato, ker sem lahko napisal svoje spomine. Srečen, ker sem v teh svojih spominih lahko še enkrat prepotoval in obiskal prostranstva svojih ugaslih mladostnih sanj …"

Knjigo zaključi s poroko nekaj pred svojim 30. letom in pravi, da o kasnejših letih ne bo pisal, saj naj o njem govori njegova biografija. A vendar šest let kasneje  v knjigi Zasilni pristanek 2011 nadaljuje svoje spomine, menda je zaradi dobrega odziva na prvi del spominov napisal drugi del, v katerem so "viharnim dramatičnim časom" sledila "leta zasilnega pristajanja na trdih tleh". Prvo knjigo bi Gantar uvrstil v Dantejev pekel, povojno "prilagajanje na socializem in meščansko prilagodljivost" pa v Dantejeve vice (vir). Menda pa pripravlja zdaj še tretjo knjigo spominov - morda o nebesih...

Kajetan Gantar: Utrinki ugaslih sanj; Slovenska matica, 2005, Ljubljana; ISBN 961-213-144-9; 319 strani.

 

Z ženo sta zelo aktivna v cerkvi in sta občasno izpostavljena v Družini ali Ognjišču ter drugih verskih medijih.  Rodila sta se jima dva otroka, 1980 pa sta posvojila petletno punčko (vir). Na rtvslo je konec septembra 2020 nastopal v Pričevalcih v dveh obsežnih delih v skupnem trajanju točno petih ur! Med pospravljanjem in šivanjem in drugim brkljanjem sem uspela poslušati celoto in se mi je zdelo precej bolj zanimivo kot knjiga - govori mnogo bolj živahno in angažirano in iskrivo. Zanimivo je, da se je zasolzil samo ob pripovedovanju, da je tudi v komunizmu imel nek njegov sorodnik veličasten cerkven pogreb v Idriji. Poudarja, da ni bilo v povojnem sistemu vse samo slabo in ni bilo neskončno težko, konec koncev on poklicno ni bil onemogočen, ne prenese pa idealiziranja spominov na komunizem - glede tega se popolnoma strinjam. Pritiski da so bili, a hujši na nižjih nivojih kot na višjih - npr da so osnovnošolske učitelje bolj gnjavili zaradi obiskovanja maš kot univerzitetne profesorje - se mi zdi kar objektiven glede tega. Istočasno pa čudaško in neobjektivno in neutemeljeno poveličuje dva tedna upora kraljeve vojske ob začetku WWII... Angažira se v obrambi cerkvenih predstavnikov iz WWII. Teli Pričevalci so kar zanimivi in dragoceni, žal so malo preveč navijaški predvsem s strani novinarja Možine. Zanimivo mi je bilo tudi to, kako je njegov oče utemeljeval svoje politične neaktivnosti z bibličnimi izreki o nenasilju. In doda medvrstično obsodbo domobranstva, češ da oče ni pristopil k njim, ker ni hotel vzeti orožja iz rok Nemcev. In enkrat je navihano rekel, da bo za svojo nepravoverno zaljubljenost v antiko se plačeval na drugem svetu, enkrat pa da je veličastni antični kulturi manjkalo samo še, da jih krstijo, in da ni naključje, da se je Kristus prikazal ravno v sredozemskem svetu... Skratka, zelo klerikalen in vsevedno pravičnjakarski z neko zagnano mladostno naivnostjo, ki je hkrati in pozitivna in negativna. Zelo obsoja sedanje pristranske slovenske medije, sploh tiskane, je odločno proti levim gibanjem in uličnim protestom, npr odmevno in aktualno je bilo njegovo komentiranje protestnega kolesarjenja v času korone in Janševe vlade, ki ga je kot kredibilno akademsko mnenje z veseljem povzela Janševa Nova24TV, zelo in večkratno pa izrazito ogorčeno poudarja, da mu tega prispevka v Delu niso hoteli objaviti: “Provokativno kolesarjenje anarhistov, ki poskušajo s hrupnimi žvižgi po javnih površinah in pred parlamentarnim poslopjem blokirati delo vladnih institucij, ni prebujanje pomladi, ampak napoved zmrzali, ki nas mora zazebsti do kosti. Kolo naj ostane športno orodje za zdravo rekreacijo, ne pa orožje za rušenje parlamentarnih institucij in za uzurpacijo oblasti s strani neodgovornih anarhistov.”