Stare ljubljanske slike

 

Jakob Alešovec: Ljubljanske slike

* če že, ocena 8/10.....

- še ena knjiga izmed odpisanih v piranski knjižnici, kar zabavna in posebna, čeprav cel tekst precej na isto vižo... jezik je seveda rahlo staromoden in je včasih treba malo ugibati kakšno besedo, sploh če je fonetično napisan germanizem, a je tudi to kar zabavno

- satirična freska s posploševanjem in grupiranjem ljudi, prva izdaja 1869 pod naslovom Laibacher Typen, nato pa razširjena v slovenskem jeziku 1879, priredbo doživela 1911 (vir)... 

Jakob Alešovec, 1842 - 1901

- Jakob Alešovec je bil rojen 1842, bil poklicni novinar in pisatelj, sprva pisal v nemščini, kasneje pa pod vplivom slovenskih nacionalistov okorno prešel na slovenščino, izdajal satirični časopis Brencelj, zaradi česar je imel veliko težav in je bil tudi v zaporu, 1885 je praktično oslepel, zapadel v hudo revščino in umrl 1901 v ljubljanski hiralnici (vir). Napisal je več meščanskih humorističnih povesti, tudi kriminalne zgodbe Iz sodnijskega življenja in uspelo satirično avtobiografijo Kako sem se jaz likal, kar bi me mikalo kmalu prebrati, pa čeprav z ekrana. Sicer pa so tudi Ljubljanske slike dostopne na spletu.

- 1. zvezek ene posebne zbirke Skriti klasiki, podrobna razlaga o distribuciji 999 izvodov, ki pa niso bili namenjeni prodaji, izdaja tempirana na 1. januar, poimensko napisano, kdo jo bo dobil kot darilo, koliko izvodov bo razdeljeno na Tromostovju pet minut po skoku v novo leto, itd itd itd... kolikor vidim, je potem sledilo še sedem "zvezkov" te zbirke...

- pač satira, določene stvari so še danes smešne in pronicljive, je bil pa tale Alešovec še posebej piker do žensk in jih porival v kuhinjo, rdeča nit pa je slovenski nacionalizem in nastrojenost proti ljubljanskem nemškutarstvu in nemščini, v duhu zavednega slovenstva in niti besedice čez cerkev, čeprav hude cerkvene propagande pa tudi ni - posamezne slike so izhajale v klerikalnem Slovencu... kar nazorna in barvita slika takratne družbe, nič izredno presentljivega, morda samo še kot en dober dokaz, kako malo se spreminja človek v svojem bistvu in kako ni čudno, da so morali Višnjani hodit v Ljubljano poučevat slovenščino!

*************
nekaj ocvirkov:

Prva odgoja se navadno prepušča pesternjam, „mama“ se ne more z njo vkvarjati, ker bi jej bila povsod napoti. Potem pride, če mošnjiček zmore to, governanta (odgojiteljica) v hišo, ta je Francozinja ali vsaj Nemka, da le slovenski nič ne zna. Tudi poslom je strogo zapovedano govoriti nemški z otroci. Odgojiteljica se potem vkvarja z mlado hčerko, ki dobi brž priimek „gospodična“ vzlasti od tistih, ki se hočejo „mami“ prikupiti iz kterega koli namena. Oče pri vsem tem nima nič druzega opraviti ko plačevati odgojiteljico in — če je nagnjen k temu — jej na skrivnem tudi dvoriti in prilizovati se jej, ako ona to obrajta. — Če pa „cesar“ take potrate ne dovoli, se odgojuje domá, t. j. da le tekati in kramljati zna, ima že besedo v hiši in zunaj nje, spušča se v vse družbe, kamor gre „mama“, posluša vse pogovore odraščenih in je kmalu tako zrela, da jo občudujejo.

Rodi se dijaka največ v mestu in okolici, nekoliko pa tudi po kmetih od prav različnih staršev. Meščanskega je zato več, ker je blizo do šole in dozdaj meščani še nimajo navade svojih otrok pošiljati na kmete v šolo. Pač pa se godi narobe in to iz lahko umevnih vzrokov. Naš kmetič, učitelj ali karkoli je že zunaj glavnega mesta, se že dolgo časa sam sebi smili, rad bi svojemu sinu privoščil kaj boljega, nego je on. V tem obziru ga zbada posebno duhovski stan, ta mu je vzor vsega dobrega; dokler je „gospod“ na zemlji, jé bel kruh in mu ni treba na polji delati ali gnoja kidati, kedar pa umré, pride v nebesa, kar se pa o „muštacarji“ ne vé za gotovo. Zato, če le količkaj more, dá enega ali tudi več svojih sinov v mesto v šolo, „da mu ne bo treba črnega kruha jesti, pri tem pa še težko delati.“ Študirat ga dá le za „gospoda“, kajti ko bi le količkaj mislil, da se mu utegne „skaziti, zvreči“, rajše bi ga poslal k živini na pašo ali dal za hlapca služit.

Ženskega uradnika imamo do zdaj pač še le pri pošti in pri telegrafu — menda zato, ker si država misli ž njim kaj prihraniti. Pa še tu nima veliko odgovornosti, čeravno včasih prav rad pokaže svojo c. k. veljavnost. Moškim uradnikom je pa ravno tako napoti, kakor nepovoljna občinstvu, oboje zavoljo svoje niže strokovnjaške izobraženosti in razmišljenosti ter malega veselja do dopolnenja tega, kar jej o prvi manjka, z lastno pridnostjo. Ker je gosposkega stanú in od mladih nog že navajena od moškega spola slišati le sladke besede, misli, da je uradna pisarnica salón, in če boš od nje zahteval s kratko besedo česa, si gotov, da boš le počasi odpravljen, in če se za to celó pritožiš, boš dobil nazaj iz nevoljnih ust neuljudne besede, zamera je gotova, zapomni si tvoj obraz in to boš čutil vselej, kedar boš imel ž njo kaj opraviti. Če pa hočeš prikupiti se jej, zapomni si ta-le nagovor: „Blagorodna gospodična (gospa), oprostite mi, da se predrznem motiti vas v vaših gotovo najlepših mislih s preponižno prošnjo, da bi blagovolili povedati (storiti) to in to — se vé, če vam ni nepriležno, drugače pa mi blagovolite povedati, kdaj bi smel zopet priti nadlegovat vas s svojo prošnjo.“ S takim uvodom se boš gotovo prikupil, še bolj pa, če si ga v nemščino prevedeš, ker — kakor ves ženski gosposki spol — obrajta tudi ta vrsta nemščino najbolj, pred slovensko besedo pa rada nos obesi.

Kandidatinja za učiteljstvo (Domincula scholastica majorum gentium). Prav nadrobno popisati to vrsto dijakov tukaj ni prostora. To ti je neka prav nova sorta, ktero je še le novo šolstvo iznašlo. Po vnanji podobi je ta dijak v čisto ženski obleki, ki je popolnoma po modi narejena, na glavi vidiš veliko kepo tujih las in celó živinske dlake, krog te kepe je nekoliko pravih lastnih las v podobi kit ovitih, nad to goró sedi neka posoda, nekoliko klobuku podobna, pa še s trakovi ošita in celó s cvetlicami obsajena. Tudi drugo krilo je tako sestavljeno, da je malokteri kos cel, pri vsem tem pa je blaga v njem veliko preveč. Obraz je mlad, prijeten ali pa ne, vsakako pa gleda že po vseh štirih delih sveta in čaka, kdaj se mu bo kak možki odkril. Po leti nosi v eni roki sončnik, da solnce ne more videti, kaj ima pod klobučkom, v drugi pak, kedar v šolo ali iz šole gre, nekoliko zvezkov ali knjig, med kterimi je skrit včasih tudi kak „lipsprif“, ki se le pokaže, a ne pove se, od kod je prišel. V šolo, posebno pa iz šole tak dijak večkrat ne hodi sam, marveč spremlja ga drug dijak v suknji in s pravim klobukom ter brez sončnika, kteremu tudi ozka, žaklju podobna ženska obleka ne nagaja. Pripeti se tudi, da tak par iz šole ne gre domú po tisti poti, ki se drugim, nego po tisti, ki se njima najkrajša zdi.

Doktor zdravnik. (Adlatus morbi.) Ta mož je slabi nasledek greha prvih starišev; če bi Adam in Eva ne bila grešila, bi ne bilo treba smrti, toraj tudi „doktorja“ ne. Naredi se lahko iz vsakega človeka, ki ni prezabit. Kakih 16 let šole, potem par let vaje ob človeškem mesu, pa je doktor gotov. Pravico, da sme svoje umetnosti skazovati in poskušati na živih človeških telesih, dobi pa še le po nekem inštrumentu, kteremu se pravi „diplom“ in ki je pisan na oslovski koži. S tem v žepu se nasloni najprej ob kako bolnišnico in je „sekundarij“ t. j. pomočnik prvega zdravnika. Ko dobi toliko „pacijentov“ (t. j. trpinov, ki se mu dajó za poskušnje), da si upa ob njih samih živeti, začne kupčijo na svojo roko v Ljubljani ali drugje, če pa ne, gre kam za okrajnega zdravnika ali dobi službo pri kakem zavodu, pa je njegova pomoč vendar še na ponudbo vsakemu brez ozira na stan, spol, starost, narodnost in vero. Zdravnik je toraj vsakako izdatna in važna oseba v človeški družbi, čeravno bolni lajše brez njega umirajo nego on živi brez njih. Bolnike zdravi s podolgastmi koščki papirja, tako zvanimi „recepti“, dragimi nakaznicami, za ktere se v „latinski kuhinji“, po domače „lekarnici“, dobé razne pijače, mazila, štupe, zvaljki in druge nenaravne reči, kterih zdravemu človeku treba ni. Da bi taka „zdravila“ bolniku vselej in gotovo škodovala, se ne more trditi, k večemu večkrat nič ne pomagajo; navadno jih pa bolnik vživa, dokler more, in ko več ne more, ga spravijo k sv. Krištofu, dediči pa za njim plačajo vse, kar smrt stane, toraj tudi zdravnika in lekarničarja. Koristna so taka zdravila vsakako, če ne bolniku, pa zdravniku in lekarničarju, ki ob novem letu „doktorju“ tudi kaj v roke stisne, če je bila letina dobra. Razen tega zdravi tudi z raznim železnim in drugim orodjem, vsled česar človek večkrat zgubi bolezen, ž njo vred pa se kak ud ali vsaj kos živega mesa odreže, da ni potem več cel, ampak le človeška podrtija. Vendar vsak rajši še tako obrezan po svetu hodi, nego bi cel pri sv. Krištofu ležal. Bo li to, kar stori, pomagalo ali ne, za to zdravnik ne prevzame nobene odgovornosti, in večkrat, kedar kdo umré, reko ljudje, da ga je zdravnik pod zemljo spravil. Ali kaj se briga mož za take besede nevednosti! On zahteva svojo plačo, „honorar“ imenovano, ob kteri živi; če se mu kak ozdravljeni bolnik za umetno pomoč skaže hvaležnega še s posebnim darilom, je zdravnik tega še bolj vesel. Od tod prihaja menda latinski pregovor „praesente medico nihil nocet“, kar bi se v slovenskem jeziku reklo najbolje: „presenti (darila) zdravniku nič ne škodujejo.“ Naši ljudje imajo pa še drug pregovor, kakor o sv. Matiji in ledu, namreč: „Zdravnik pravi — bolne zdravi; če jih ni, — jih naredi.“ In res zdravniku ni bolj nenaravne stvari, večega škandala, kakor popolnoma zdrav človek; tak mu je, kakor tatu Wertheimova železna kasa, kteri se nikakor ne more priti do živega. Še bolj pa sovraži one vrste ljudi, ki zdravijo brez pismene pravice; te imenuje sleparje, mazače ter jih preganja kakor lovec lisico, ki mu zajce pobira. Najbolj pak obrajta tiste, kteri so njega in njegovih zdravil že tako navajeni, da ne morejo brez njih živeti; to so mu kravice, ki vedno dajo mleko.

Politikarca (Femina praecepta). Čeravno je ženski spol najbolj političen in diplomatičen že od nekdaj, se vendar ne more ponašati z dobrimi vspehi, pač pa mu svet očita veliko slabih vspehov politike. Že prva ženska Eva je, spustivši se v politično razpravo s kačo, zgubila raj ne le sebi, ampak tudi možu, in tega še ves njen rod ni nazaj dobil. Ako bi se bila kača spustila z moškim, z Adamom, v politično barantijo, bi bila najbrže ona opekla se; to je skoro gotovo slutila, zato se je lotila ženske — Eve, ker se jej je lajše zdelo opehariti jo. Morda bo kdo rekel, da je bila pa tudi kača ženskega spola, toraj „babica“, ker je bila tako politično prebrisana; jaz bi temu skoro pritrdil, ker še dandanes ženske zapeljujejo moški spol, ali pomisliti je, da je bila kača na drevesu, toraj skoro gotovo „mandelc“, ker ženska še dandanes ne more splezati na drevo brez lestve; o lestvi pa še v sv. pismu na tem kraji prav nič govorjenja ni. Po tej predzgodovinski opazki vrnimo se nazaj k naši politikarci. Tudi njo je Bog vstvaril za pomočnico možu, a s tem jej ni zapovedal, da če se mož peča s politiko, se mora pečati tudi ona; če bi to bilo, bi morala n. pr. tudi žena zdravnika, doktarjeva, profesorjeva itd. biti zdravnica, doktorca, profesorka. In res politikarce mož — če ga ima — ni politikar, navadno ve o politiki toliko, da je telečja pečenka boljša od ajdovega močnika in vino boljše od vode; peča se rajše s kako rečjo, ki več nese in ob kteri se dá živeti. Ker svoje gospe ne razume ne on ne otroci, če jih je kaj, zato jo včasih spoštuje, ker se mu vzvišena zdi, včasih pa so mu njene ideje le prazne muhe ali prismojene domišljije, in bolje bi se mu zdelo, če bi mesto s političnimi pogovori in branjem političnih časnikov pečala se z otroci, z gospodinjstvom, šivanjko in kuhavnico. Samo ob sebi se razume, da rada zahaja v družbo moških, ker za vsakdanje ženske čenče ne mara; tu se spušča v politične pogovore, ktere sama sproži in jih potem domá prebava ter pravi drugi druščini, če se jej zá-nje sposobna zdi. Tudi zahaja v politične zbornice, k javnim političnim zborom itd.; kamor jej pa ni še dovoljeno hoditi, od tam si vé že priskrbeti zanesljivih poročil. Domá je tudi le politikarca. V njeni sobi vidiš podobe mož, ktere ona časti, in slike raznih politikarjev, ktere pa brž zginejo s stene in z „albuma“, če jej originali niso več po volji. Berilo njeno je le politično in če že bere kaj zabavnega, mora tudi to imeti kaj političnih cinkov. Včasih se jezi mož zavoljo zanikrnega perila, odtrganih gumb, otroci upijejo in tulijo, ker jim manjka tega in onega, kosilo je slabo, neokusno — sploh: v hiši je vse narobe. A kaj bi hasnilo, če bi bilo vse to v redu, mož zadovoljen, hiša in otroci v redu, če bi pa ona pri tem zamudila dogodbe le enega dne, ne slišala ne tega ne onega, ne brala tega političnega članka ali izvrstnega govora onega poslanca! Nad čem bi se dalje jezila, če bi ne vedela, kaj je ta in oni nasprotnik storil, govoril ali pisal! Poznati mora količkaj pomenljivega politikarja po imenu, ravno tako mora natančno vedeti, kje stojimo v političnem obziru; iz tega ugiba, kam bomo prišli in kako bo in če pozneje ni vse po njenem računu, se ni motila ona, ampak drugih slaba politika. Kedar se jej pa zgodi po volji, je tega bolj vesela, kakor kterekoli sreče domá, in če bi jej vse poginilo, ne dé nič, da le njena politična ideja pride do vrhunca. Kako srečen je mož take žene, si lahko vsak sam preračuni.

Že med tem, ko so „ljubljanske slike“ v „Slovencu“ na svitlo prihajale, mu je prišlo veliko pelina, ki je kazal, da so marsikoga hudo razjarile, marsikako ošabnost in napihnjenost hudo zbodle; vzlasti ženski spol ni maral v teh „slikah“ videti svoje podobe. To je bilo pa pisatelju ravno znamenje, da je dregnil v sršenovo gnjezdo, ker so se te živali od vseh strani vsule vá-nj. Prilizovati in sladkati se ženskemu spolu njegov namen že skonca ni bil, pač pa bi bilo veliko ljubše tudi njemu, če bi bil mogel ljubljanski „krasni spol“ res tako naslikati, kakor bi se ta rad videl. Morda mu bo to čez nekoliko let mogoče, ako bo namreč ta spol dajal mu lepše podobe za slike, kakor zdaj. Naj popusti najprej ostudno nemškutarenje, pa bo brž marsikaj boljše, gosposko žensko bo obdajal kmalu ves drug svit. Razen tega pelina je pa pisatelj dobil vendar tudi veliko nezasluženega kadila, kar mu je prijetno zadostenje in spričevalo, da njegove „slike“ niso tako skažene, kakor se zde mnogim, ki so zagledali v njih svojo podobo ali bili po njih kolikor toliko prizadeti. Zato se h koncu tolaži le s starim, večkrat že skušenim pregovorom: "Resnica oči kolje.“

Jakob Alešovec: Ljubljanske slike; Rokus, Ljubljana 2003 - prva izdaja 1879; Zbirka: Skriti klasiki, 1. zvezek; ISBN 961-209-414-4; 263 strani.