Galjot

 

Drago Jančar: Galjot

* če že, ocena 8/10.....

- gre za cenjen in mnogokrat ponatisnjen in prevajan in nagrajevan roman, daleč najbolj cenjenega sodobnega slovenskega avtorja. Jančar (rojen 1948) ga je začel pisati med svojo tromesečno zaporno kaznijo (ker je iz Avstrije prinesel knjigo o pomoru domobrancev). V poseben plus je romanu, da omogoča zelo različne  interpretacije, označujejo ga od zgodovinskega do pikaresknega romana, poln metafor in simbolik - ki morda naslavljajo vse totalitarizme in človesko neumnost in črednost, ali pa ravno samo komunizem ali pa ravno in samo direktno rimskokatoliško cerkev, k'ne. Tudi konec je možno razumeti kot optimističen, preživetje in samozavest, ali pa popolnoma nasprotno kot brezplodnost in brezupnost in nesmisel - saj se ne ve, ali bodo Johana še živega ali pa vsaj zelo toplega zakopali v kužni jami ali pa se mu bo vendarle uspelo tudi tokrat izvleči.

- zgodba o Johanu Otu, ki beži pred različnimi pregoni (čarovnistvo, inkvizicija, šiftarstvo (kmečka oblika reformacije),  kuga, neupravičene sodbe o roparskih združbah, dosmrtna obsodba na suženstvo na galejah)... Pribežal je z nemškega področja, se potika po Kranjski, potem pa se pridruži trgovcem in prevandra bližnjo Evropo. Tudi če kje malo mirneje zadiha, ne za dolgo. Deluje razumen in dobronameren, sposoben in simpatičen, vedno z obilo sreče in obilo smole. Zatohlost in brezumje 17. stoletja, čeprav to je časovno konkretno zakoličeno samo s poimenovanjem habsburškega cesarja Leopolda. Tudi o krajih dogajanja predvsem okvirno  in megleno, in čeprav je veliko hvale glede na naštudiranost arhitekture in navad iz tega obdobja, se vse predvsem zelo lepo ujema s splošnimi in tipičnimi predstavami o srednjem veku.

- bere se lepo, gladko, ves čas se nekaj dogaja, morda samo zgodba o isti ljubici kot presvitli monarh Leopold malo preveč nategnjena popestritev, roman lepo in skrbno strukturiran, jezik zanimiv in pester in poetičen, ni kaj hudo starinski, a potrudil se je z raznimi različno posrečenimi in različno originalnimi izrazi (nagručiti, zračnina, prekvašen sir zrak blato škornji, itd v tem smislu, ...) in razni popreproščeni izrazi za seks in občutja in še kaj... Stil pripovedovanja o Johanu pa neglede na stalne osebne drame nekako ves čas miren, vdan, distanciran, opazovalski, v skladu s kolektivnim črednim mnenjem srednjeveške raje, kjer se vsak po svojih najboljših močeh spopada z bedo brezpravjem brezumnostjo vraževerjem klerofanatizmom preživetjem... Celo redki glasovi razuma zelo omejeni v svojem razumu in logiki.

s takim mojstrskim odstavkom se zgodba začne, in mojstrski opisi zatohlosti se nizajo vse do zadnje strani... ta pisateljski cilj je bil vsekakor vrhunsko opravljen 

- Jančar je bil star 27 let, ko je začel to pisati, marsikaj že doživel, marsičesa pa še ni. Samozavestno in uspešno pisanje, morda oboje celo preveč in zato lahko človeku hitro umanjka skromnosti ter malo stalnega zdravega dvoma vase in svoje pisanje... Ne moti toliko kvaziavtentičnost zgodovinskosti konkretnega romana kot ideološka nedoslednost do svobodomiselnosti. Eno je napisati takole knjigo in tudi preživeti dolge mesece v zaporu in biti depriviligiran v zločinskem avtoritativnem režimu, čeprav ne biti popolnoma onemogočen in nepriznan, drugo pa se desetletja kasneje pustiti prisvojiti neki desni stranki in se nikoli izpostavljati proti pregonu imigrantov, ciganov, drugačemislečih, napadov na novinarje, se pa obrambno oglašati ob kritiziranju te politične stranke in ljubljenega vodje ter obsojati pregon katolikov v 21. stoletju?! Ob tem, da bi od avtorja ene take knjige prej lahko pričakovali obsojanje religij na splošno, ali pa vsaj konkretno te, ki se je izoblikovala in okrepila in obogatela na tako brutalen način, ki se lahko tako kredibilno opiše v tej knjigi, k'ne.

 

Drago Jančar: Galjot; Delova knjižnica - Vrhunci stoletja #10, Ljubljana 2004 - prva izdaja 1978; ISBN 961-6332-18-X; 254 strani.