Prebrano

Miljenko Jergović : O če   * če že, ocena 9/10..... - po Rodbini , ki je povezana z mamo in njeno vejo, sem si želela prebrati še knjigo o očetu, "ki ga tudi ni imel rad, a na drugačen način". Oče je bil od mame precej starejši (cca 15), babica vnuka ni nikoli hotela priznati, oče pa je bil pohleven nezakonski sin te zagrenjene ustašice, starša sta se ločila kmalu in imela torej pametnejša posla od krščevanja otroka ... Vseeno so Jergovićevi starši imeli redne stike, napol družinske, hodili na izlete, prevzemali preživnine in darila pacientov, pretežno v obliki alkohola, oče pa je kot zdravnik specialist za levkemijo in splošni zdravnik v srbskih vaseh okrog Pal prevzemal začasno aktivno vlogo v mamini družini ob umiranju družinskih članov, vključno do pogreba, ko je stal ob njej... Sin ga je že kot majhen otrok začel obiskovati dvakrat na teden v bolnišnici, kjer sta se pogovarjala hladno in nerodno, vsak s svojo drugačno nerodnostjo, tam je dobival poleg preživnine š...

Aleksandar Hemon : Knjiga mojih življenj   * če že, ocena 10/10..... -   med branjem Jergovićeve Rodbine sem se ves čas spominjala ene kratke zgodbe iz Delovega Poletja v zgodbi, dobro sem se spomnila naslova in tematike in sentimentov - z veliko vztrajnosti in malce sreče in poznanstev sem vendale ugotovila, da gre za "Čebele, I. del" objavljene v Delu daljnjega leta 2003!, avtor pa tale Hemon - zelo sem bila presenečena, da ni Jergović!, in sem se enkrat z navdušenjem prebrala Čebele, pa poguglala avtorja in njegove intervjuje v različnih medijih, med drugim je bil prav te dni eden na rtvslo na aktualno temo Black Lives Matter... - ampak se bolj kot tele Čebele, nad katerimi sem bila ponovno in upravičeno navdušena in si jih dobro zapomnila po 17! letih, pa me je med guglanjem pretresel en intervju, najbrz Milharčičev, v katerem Hemon govori o svojem priljubljenem sarajevskem profesorju shakespearologu Koljeviću, ki je postal tesen in okruten Karadžićev sodelave...

Tone Partljič : Pesnica   * če že, ocena 5/10..... - knjige sem se zelo veselila in od nje veliko pričakovala, neka družinska in krajevna avtobiografija izpod peresa Partljiča, ki se mi zdi zanimiv, iskriv, barvit in velik lokalpatriot... potem pa sem sploh na začetku (kasneje pa sem se najbrž samo navadila) z naraščajočim začudenjem brala precej popreproščene stavke in misli in stvari , ki so se mu zdele pomembne za zapisat... ne gre za prisrčno preprostost o iskrenih preprostih ljudeh, ampak ali za podcenjevanje bralcev ali pa za podcenjevanje vseh teh likov v knjigi...res težko razumem, da je lahko Partljič v intervjujih in npr dnevniku v Airbeletrini  tako izrazito bolj niansiran in kompleksen, udaren v mislih in besedah in opažanjih. Tukaj pa nivo besed, misli in pripovedovanja za preprosto "ljudsko rajo" in to žal skoraj izključno v slabem pomenu besede - po mojem mnenju so kar VSI ljudje precej bolj sofisticirani in kompleksni in razmišljujoči in občutljivi in...

Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba * če že, ocena 4/10..... - knjigo mi je posodila Nada, ki je bila nad njo navdušena - sva pa že naprej vedeli, da imava zelo zelo različen bralski okus... No, kolikor vidim na spletu, se veliko enih promotorjev branja in knjig tudi navdušuje nad tem romanom, ob čemer se lahko samo sprašujem, koliko ima pri tem (pol)profesionalna vloga, za katero so plačani ali pa kako drugače neposredno ali posredno kompenzirani... In ja, roman je bil nagrajen s Pulitzerjevo nagrado in ima skrben bogat jezik ( lok je drvel po violinskih strunah in rojeval kristalno čist zvok... in podobno besedno lepotičenje) in z zgodovinsko zastavljenim okvirom in preverjeno obliko všečnosti: otroci, naivnost, izjemnost, poštenost, modrost - ni, da ni! - kakorkoli, tole pač ni moj tip literature: gre za skrbno obrtniško zastavljeno in napisano zgodbo, ki me je po strukturi kratkih podpoglavij malo spominjala na  Čudo in malo na Samotnost praštevil, le da je tukaj ...

Miljenko Jergović: Rodbina * če že, ocena 9/10..... - označujejo ga kot epski roman z elementi avtobiografije, a bolj kot za lastno gre za avtobiografijo družinskega debla  od veje, ki izhaja od Karla Stublerja, avtorjevega pradeda po ženski veji, rojenega  cca 1875, železnicarja, romunskega banatskega Švaba, rojenega v Avstroogrski, umrlega kot bosanski Jugoslovan, ob smrti so ga označili kot Hrvata. V bistvu pa tipična družina bosanskih "kovčkarjev", prišlekov, ki se nimajo kam vrniti . Ob zgodbi o njegovih potomcih zgodba o zgodovini Balkana, obe zgodbi pa kar nekako bolj mimogredni. - "opus magnum Miljenka Jergovića, ki ga imenujejo za Iva Andrića našega časa"... rojen je bil 1966, praded je umrl 15 let pred tem, kritičen in delno distanciran tako do oblasti kot obeh zgodovin, družinske in regijske, posebej do hrvaške po razpadu Jugoslavije, kamor je pobegnil pred vojno v Sarajevu - morda tukaj pač še ni možna distanca - vsekakor pa to kljubovanje hrva...

Stendhal: Armance * če že, ocena 4/10..... - vse od branja Lampedusinega Geparda sem nameravala spet prebrati kaj od Stendhala, ki naj bi bil Lampedusi veliki vzornik. In tako med koronosamoizoloacijo med sprehodom najdem knjigo v knjigobežniški hiški - zelo sem se je razveselila. Sem pa kar nekako težko brala, počasi, stavek za stavkom, nekateri so mi bili včasih celo všeč in pisanje pogosto duhovito in pikro, res podobno Gepardu! - samo steklo mi ni tako gladko. In če ne bi bil konec tako zelo banalen in prozaičen, bi mi knjiga pustila boljši vtis. Kar ne morem verjeti, da je bil tip star 40, ko je tole napisal, pa 19. stoletje gor ali dol. Morda je hotel napisati ene sorte Romeo&Juliet, izpadlo je vsekakor nekaj precej izumetničenega. Tudi če se mi je še včasih vzbudilo rahlo upanje, da gre za ironijo, se mi je zdela ta zelo omejena samo na kakšne stavke in opazke, ne pa da bi bila ironična mojstrovina cela zgodba. najprej malo googlanja: - Marie-Henri Beyle, s psev...

Zgodbe iz Kitajske in Tajvana  [antologija sodobne kitajske in tajvanske kratke proze]     * če že, ocena 7/10..... - izbor je omejen na zgodbe po 1937 z izbruhom japonske vojne, ki ji je sledila druga svetovna in tudi državljanska vojna do 1949, nato pa novoformiranje države pod Mao Zedongom, čemur sledi molk kulturne revolucije 1966-1976. V tej knjigi je večkrat navedeno, da za obdobje prej in potem že imamo dve antologiji kitajskih kratkih zgodb v slovenščini. Tole tukaj pa je torej zapolnjevanje te vojne in komunistične vrzeli. Novokomponiranje krasnega novega sveta se zelo čuti v zgodbah , tole niso bili neki silni oporečniki (čeprav je bil kakšen od avtorjev tudi zaprt, preganjan ali celo usmrčen).... Tajvan je bil pod japonsko oblastjo, ki je bila kar tolerantna do pisanja v lokalnem jeziku, a z izbruhom vojne 1937 se je začelo nasilno pojapončevanje, kasneje pa pokitajčevanje...  - čudno in neprimerno, kako se z združevanjem kitajske ...

Zgodbe iz Turčije  [antologija turške kratke proze]   * če že, ocena 8/10..... - izbor je omejen na zgodbe napisane po letu 1945 oziroma na avtorje rojene po 1923, po ustanovitvi Turčije v sedanjih mejah... je zelo pester, od ekzotičnih tradicionalnih ritualov do transvestitev in politično korektno eno zgodbo tudi o pogromu Armencev... zgodbe in s tem izbor mi je bil všeč, se pa vedno bolj sprašujem o izbornikih telih antologij - kajti od njega je odvisno absolutno vse: kako kvaliteten je izbor, kdo in kaj je uvrščen ter kdo in kaj ni... pa ne velja to samo za problematične države z omejeno svobodo izražanja... zdaj sem že tako padla v tole zbirko, da bom najbrž prebrala še marsikatero, čeprav so me teli izbori oziroma izborniki zaceli žuliti... v tejle antologiji so poleg kratke biografije avtorjev tudi njihove fotke, kar je prvi tak primer iz te zbirke, še mnogo bolj pa bi me zanimala biografija izbornika in to napisana od kakšnega pisatelja, ki ni bil izbr...

Zgodbe iz Venezuela  [antologija venezuelske kratke proze] * če že, ocena 7/10..... - zelo sodobne zgodbe, avtorji rojeni med 1950 in 1987... in na nek nacin zelo "nevenezuelske", pač pa globalne ali pa lokalno nespecifične, seveda malo več omenjanja ruma ipd, ampak pri tem in latinskih imenih se pa konča - pri takih izborih iz držav z diktaturo se postavlja vprašanje, kakšen odnos ima izbornik do uradne politike in kakšen odnos ima uradna politika do izbornika... vidi se, da je bila spremna beseda napisana v Madridu... o tem nič ne v spremni besedi ne na hitro nisem nič našla o izborniku na spletu... me pa čudi, da v tej sodobni! literaturi ni nič o skrajno problematicni politiki na oblasti, ki direktno vpliva na življenja vsakega pozameznika - je pa spremna beseda zelo zanimiva in poetična: Venezuelo predstavi kot nepokorno, ljubečo in zanemarjajočo, leno in deloholično, protislovno in brez olepševanja, nežno in kruto... - v zgodbah je veliko zelo eksp...