Partljičeva Pesnica
Tone Partljič: Pesnica
* če že, ocena 5/10.....
- gre za roman, ki pojasnjuje Partljičevo slavno komedijo/dramo Moj ata, socialistični kulak, v kateri je predstavil upanje in zanos svojega očeta ob agrarni reformi, ki mu je dala nekaj zemlje in ponosa, da ga je potem vsega tega kmalu oropala. Vsekakor bolj tragikomedija, če sploh komedija, pa če se je za zraven še tako zelo za smejat. V tem romanu pa v prvem delu "Oče" predstavi očetovo življenjsko zgodbo brez pritiska komedije, in to od hudega siromaštva v otroštvu do oblikovanja v odraslega človeka skozi garanje, pridnost, rekrutiranje v nemško vojsko, da potem prebegne k Rusom, povojno figurico v eksperimentalnem socializmu, vse do umiranja in razmišljanja o svetu (in presenetljivo malo o sebi) ob samem koncu življenja.
- v drugem delu "Sin" pa predstavlja sebe, kako je sploh prišlo do tega, da je postal pisatelj in napisal Socialističnega kulaka, in kako je pisal in kaj je hotel v komediji zajeti in kako se je trudil, da bi oče še doživel premiero. In očetove reakcije med pisanjem in po postavitvi na oder. Poglavje se zaključi z očetovo smrtjo. Na koncu pa krajši Epilog, kratek povzetek o dogajanju v rodbini po očetovi smrti.
- bolj je šla knjiga proti koncu, bolj mi je bila všeč, proti koncu me je kaj tudi ganilo, npr praznovanje zlate poroke malo pred smrtjo, pa kako je peljal očeta domov iz bolnišnice, ko se je že vedelo za terminalnost ponovnega izbruha raka na debelem črevesju, pa še kaj. Zanimivo se mi zdi tudi njegovo obrobno razmišljanje o hčerki gimnazijki. In rahlo nerodna poenostavljena precej enodimenzionalna samopredstavitev pisatelja "Tineta". Ganljiva se mi zdi morda najbolj mama, ki je v romanu ves čas izrazito v ozadju, a steber družini in sploh očetu, se manj meče ven, a je modra in tenkočutna. In po teoriji so otroci navzven po očetu, navznoter pa po mami - in to najbrž dobro pojasni tudi Toneta Partljiča...
- poleg tega, da se mi je zdela celotna knjiga skoraj večinoma čisto preveč popreproščena, zbanalizirana nevemzakaj in nevemzakoga, pa me čudi tudi ta čudna sfrizirana avtentičnost. V romanu nastopajo imena kot v Kulaku, priimek Malek naj bi asociiral na "malega človeka", avtor Tone je tako npr Tine, njegova sestra je tukaj Olga, tam pa menda Volga, hčerka je tukaj Mojka (morda jo tako dejansko kličejo v družini?) in si prizadeva postati igralka, v resnici pa je Mojca in je dejansko igralka (in poročena z režiserjem Vito Tauferjem in je njuna hčerka Urška tudi igralka...), žena je tukaj Rozka, v resnici pa Milka, itd itd itd. Samo ugibam lahko, kateri liki iz Pesnice so dejansko zastopani s pravimi ali pa nekako izpeljanimi imeni, sluti se, da je vse nekako inspirirano z dejanskimi osebami in dogodki, zelo verjetno pa pogosto celo samo z govoricami in rahlo škodoželjnimi ljudskimi ugibanji o sokrajanih. Še posebej me čudi oziroma moti trosenje raznih takih govoric, ki nimajo kakšne posebne vloge za dojemaje romana, in gre kvečjemu za količino umazanega perila in manj za njegovo barvitost. Je marsikaj avtentična avtobiografija, marsikaj pa ni. Še posebej za lase privlečena je štorija o tem, kako je šel ponoči na skrivaj zakopavat žaro enega izseljenca v Nemčijo, in ravno takrat se je prišla usrat na bližnji grob učiteljice pastorke tega pepela ena pastorkina sošolka, kar je vse nekako pojasnjeno v skritem dnevniku te pastorke, ki ga slučajno dobi v roke istočasno kot žaro, in to pastorko je on inštruiral pred 30 leti in sta si bila takrat celo všeč (in je v knjigi veliko govoro o njenih "zizkih" in ona v "dnevniku" zelo konkretno vzdihuje in obožuje tega "Tineta") in je čez pet let naredila domnevni samomor in detomor, no, morda je bil pa celo umor in to z zaroto iz Nemčije ali pa vsaj od njenega moža, ki se je obesil čez dve leti itd itd itd, no, "dnevnik" dokončno pojasni nek požar in potrdi ljudske domneve, in ta učiteljica je oblasti prenesla neke informacije, ki so povzročile plaz dogodkov, in zato je bil ta drek na njenem grobu obljubljen že takrat, itd itd itd... Rada verjamem, da gre tukaj za morda resnične prošnje za skrit pokop in resnično zgodbo ene take deklice in resnični drek na nekem grobu itd itd itd, ampak takole aranžiranje štorij ne bogati niti literature niti krajevne kronike.
- pušča mi občutek, da ne piše iz sebe, ampak namensko za "male ljudi", z naklonjenostjo a tudi z rahlim sicer dobronamenjenim podcenjevanjem... in zdi se, da mu gre pisanje dialogov precej gladko (dramatik!) in morda celo opazno boljše kot povedništvo, prav tako pa se mu pozna, da je bil učitelj...
Drugi so zapisali o knjigi:
- "Partljič je pri pisanju Pesnice nosil knedl v grlu, kot je dejal, in če bi še kaj želel dodati, bi bila knjiga takoj sto strani debelejša. “Iz te knjige teče moja srčna kri,” je rekel in spomnil, da se je njegov oče v življenju prebil iz nič, iz hlapca, preko dela na železnici, vrta in hiše, ki jo je sam zgradil. Partljič je spomnil na socialistične čase, ko so se vsi lahko šolali; sam je končal šole in začel pisati komedije…Partljičeva (končna) ugotovitev je, da je važno preživeti častno." (vir)
- V romanu je kar nekaj vložnih zgodb o nekdanjih družinah, vendar ni mogel celovito zajeti vsega, kar mu pomeni Pesnica. Njegova razmišljanja o spremembah prevevata skoraj lirična čustvenost in nostalgično sprejemanje minevanja, kakršno v prejšnjih Partljičevih delih le redko zasledimo. Avtorica spremne besede Ignacija J. Fridl pisateljevi misli, da ima vsak svojo Pesnico, nima pa vsaka Pesnica svojega pisatelja, da bi ji postavil tak spomenik, kot ji ga s svojim literarnim ustvarjanjem kleše Tone Partljič. Pesnica ni le literariziran avtobiografski roman o obeh literarnih junakih, očetu in sinu, je tudi izjemna kronika skoraj stoletnega življenjskega utripa v zaselku blizu avstrijske meje in zapis zgodovinskih sprememb...(vir)
Tone Partljič: Pesnica; Zalozba Beletrina, 2019 Ljubljana; Zbirka Beletrina; ISBN 978-961-284-527-8; 529 strani
Komentarji
Objavite komentar