Stendhalova romanca Armanca

Stendhal: Armance

* če že, ocena 4/10.....

- vse od branja Lampedusinega Geparda sem nameravala spet prebrati kaj od Stendhala, ki naj bi bil Lampedusi veliki vzornik. In tako med koronosamoizoloacijo med sprehodom najdem knjigo v knjigobežniški hiški - zelo sem se je razveselila. Sem pa kar nekako težko brala, počasi, stavek za stavkom, nekateri so mi bili včasih celo všeč in pisanje pogosto duhovito in pikro, res podobno Gepardu! - samo steklo mi ni tako gladko. In če ne bi bil konec tako zelo banalen in prozaičen, bi mi knjiga pustila boljši vtis. Kar ne morem verjeti, da je bil tip star 40, ko je tole napisal, pa 19. stoletje gor ali dol. Morda je hotel napisati ene sorte Romeo&Juliet, izpadlo je vsekakor nekaj precej izumetničenega. Tudi če se mi je še včasih vzbudilo rahlo upanje, da gre za ironijo, se mi je zdela ta zelo omejena samo na kakšne stavke in opazke, ne pa da bi bila ironična mojstrovina cela zgodba.

najprej malo googlanja:
- Marie-Henri Beyle, s psevdonimom Stendhal, 1783-1842, je skupaj z Balzacom, Hugojem, Flaubertom in Zolajem eden vodečih predstavnikov francoskega romana 19. stoletja. S svojo temeljito psihološko analizo karakterjev v romanih velja za enega najzgodnejših predstavnikov književnega realizma. Njegov najbolj slaven roman je Le Rouge et le Noir (Rdeče in črno, 1830).
- he was an unhappy child, disliking his "unimaginative" father and mourning his mother, whom he passionately loved, and who died when he was seven. Known for his liberalism and anti-clericalism, as well as an obsessive womaniser. His genuine empathy towards women is evident in his books. In 1807 he stayed near Stendal, where he fell in love with a woman named Wilhelmine, whom he called Minette, and for whose sake he remained in the city, Stendhal added an additional "H" to make more clear the Germanic pronunciation. Today, Stendhal's works attract attention for their irony and psychological and historical dimensions. 
- Armance is a romance novel set during the Bourbon Restoration (Napoleon's fall). The novel describes how a series of misunderstandings have kept the lovers Armance and Octave divided. Moreover, a series of clues suggest that Octave is impotent as a result of a severe accident (kva??? nic takega nisem zasledila!). Octave is experiencing a deep inner turmoil; he himself illustrates the pain of the century's romantics. When the pair do eventually marry, the slanders of a rival convince Octave that Armance had married only out of selfishness. Octave leaves to fight in Greece, and dies there of sorrow (ne, je bil kar konkreten samomor s strupom razlog smrti).
- Armance je njegov prvi roman, izdan in tudi napisan v sodobnost leta 1827, 28 let po desetletnem obdobju francoske revolucije, ki se je končala 1799 z vzponom Napoleona. Sesutje monarhije, vzpon meščanstva, pa pomanjanje, nazadovanje, revščina, da so potem pomembne položaje spet zasedli plemiči, ki so se dogovarjali o odškodninah za revolucijo.

Nekaj zelo posrečenih ali pa tipičnih stavkov:
- Edino, kar mu je za srečo manjkalo, je bila navadna, puhla duša.
- Sovraštvo je bilo edino čustvo, ki je vlilo srcu te gospe vsaj malce življenja.
- Doslej še ni premišljal o tem, s katerimi sredstvi si bo skušal spet pridobiti dobro mnenje svoje sestrične; za zdaj je le s pravo strastjo užival srečo, da si ga je zapravil.
- Kaj ne pravijo, da je zakon grob ljubezni, in ne pravijo tudi, da utegne biti zakon prav prijeten, nikoli pa ni čudovit?
- Izmišljena poroka z neznancem, ki mi je ljubši od njega, je moja edina obramba zoper srečo, ki bi bila nama obema v pogubo.
- Odkar je kralj sveta parni stroj, so postali plemiški naslovi nesmiselni, a kaj hočem, ko pa imam tak nesmisel sam na grbi.
- Njena družba je bila v glavnem sestavljenja iz tiste vrste ljudi, ki celih štirideset let niti za korak ne prestopijo najstrožjih pravil olike, iz ljudi, ki modo najprej ustvarijo, potem se ji pa čudijo.
- Mladim ljudem, ki imajo vse, kar ti je treba, da postanes nekoč resnično ljubeznivi človek, manjka dostikrat samo šola nesreče.
- Večerne pobožnosti so najboljše metode za vcepljanje dobrih starih načel ljudem nižjega sloja, ki nujno obdajajo visoko gospodo in ki so ob prvem nastopu terorističnega režima izpričali tolikšno okrutnost.
- Zunanja olika in rahločutnost duše sta si namreč podobni približno toliko, kot sta si podobni učenost in bistroumnost.
- Njeni ruski strici so pomrli ravno ob pravem času.
- Igre na borzi so se izkazale za najboljše zdravilo zoper neizmerni dolgčas. Za to igro sta potrebna kapital in kredit; njemu pa je manjkalo obojega.
- Mehkim ljudem je nesreča zato tako bridka, ker jim včasih še sije droben žarek upanja.

Opombe k uvodnim verzom, ki so bili podani na začetku cca 90% vseh 31 poglavij, so bile hecne. K nekaterim je prevajalka napisala, da navedeno avtorstvo ni vedno zanesljivo, in da si je nekatere kar lepo sam izmislil in jih pripisal raznim znanim ali pa čisto neznanim avtorjem! Kar vse po vrsti so se mi zdele te uvodne misle k poglavjem precej mimo in predvsem samo zelo zelo visokoleteče. Npr, 29. poglavje se začne: Njegove najhujše bridkosti so tiste, ki si jih je kriv sam - Balzac... v opombi pa prevajalka dobesedno zapise, da gre za Guez de Balzaca, "moralista iz 17. stoletja, katerega nabuhli slog je Stendhal koval v zvezde"!!?
Prevajalka se mi je zdela odlična! Kot sem ugotovila, gre za pravo legendo prevajalstva!

Zgodba je pa taka, da se zaljubita dva pri rosnih dvajsetih, ujeta v pričakovanja družbe in lastna pričakovanja od življenja, utapljajoča se v naivnosti, vsekakor pa priviligiranega sloja, pa čeprav ona npr sirota in kot revna družabnica pri bogatejšem sorodstvu, ki pa kasneje sicer pride do lepe dediščine. Oba malo posebna in boljša od večine drugih opravljivih in spletkarskih ljudi, on še bolj poseben kot ona, pravzaprav čudaški, in ona malo bolj prisebna in prizemljena kot on. Vmes veliko vzdihovanja, potlačenih in iztočenih solz, samomorilskih misli in zaobljub k samostanskemu stanu... In potem na dolgo in podrobno, kako sta sploh vsak zase spoznala, da sta zaljubljena, pa kako sta se borila s tem in se sprijaznila in kaj sta ugibala, da ta objekt ljubezni misli o njem, itd itd itd. Pa potem cel kup zapletov in slučajev in ovir - in ko se že zdi, da ne bo nič od tega, na koncu vendarle prideta skupaj, še bolj na koncu pa takoj po poroki eden naredi samomor, drugi pa stopi v samostan. In tako se jima uresniči to, kar sta itak ves čas imela v mislih kot izhod iz vse te srčne nesreče pri dvajsetih. In na koncu vendarle uspe grdi zarotniški družbi spletka, da ju razdruži, kljub poroki.
Zeh.

Stendhal: Armance; Prevod Radojka Vrančič; Državna založba Slovenije, 1965 Ljubljana (letnik prve izdaje 1827); Zbirka Kiosk; 178 strani.