Nevidni radijski valovi in vidno obrtništvo

Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba

* če že, ocena 4/10.....

- knjigo mi je posodila Nada, ki je bila nad njo navdušena - sva pa že naprej vedeli, da imava zelo zelo različen bralski okus... No, kolikor vidim na spletu, se veliko enih promotorjev branja in knjig tudi navdušuje nad tem romanom, ob čemer se lahko samo sprašujem, koliko ima pri tem (pol)profesionalna vloga, za katero so plačani ali pa kako drugače neposredno ali posredno kompenzirani... In ja, roman je bil nagrajen s Pulitzerjevo nagrado in ima skrben bogat jezik (lok je drvel po violinskih strunah in rojeval kristalno čist zvok... in podobno besedno lepotičenje) in z zgodovinsko zastavljenim okvirom in preverjeno obliko všečnosti: otroci, naivnost, izjemnost, poštenost, modrost - ni, da ni!
- kakorkoli, tole pač ni moj tip literature: gre za skrbno obrtniško zastavljeno in napisano zgodbo, ki me je po strukturi kratkih podpoglavij malo spominjala na  Čudo in malo na Samotnost praštevil, le da je tukaj več tehničnih elektromagnetnih for, omenjanj fotonov in elektronov ipd. Sem pa brala težje od teh dveh knjig, morda samo, ker sem ju prebrala prej.
- roman o dveh seveda izredno posebnih likih, slepa francoska deklica s skrbnim ljubečim spretnim očetom, in za tehniko nadarjenim nemškim fantkom v sirotišnici. Potem pa 13 poglavij iz različnih obdobij, od par let pred vojno, vse do zadnjega iz leta izzida knjige, 2014 - in za vsako poglavje jasno napisano, iz katerega obdobja je, si pa ne sledijo kronološko, ampak razen konca knjige lepo spiralno iz preteklosti in prihodnosti lezejo proti višku, ki je zavezniško bombardiranje Saint- Malo, enega zadnjih nemških oporišč v Franciji avgusta 1944. Vsako poglavje pa ima cel kup podpoglavij, zelo kratkih, v povprečju na dveh straneh z naslovom s kakšno kratko besedno zvezo (Npr Voda, Vsota kotov, ipd) , ki pridno in obrtniško preskakujejo lokacije in osebe. Se pa že zdavnaj ve, da bo ona preživela, edino ugotoviti bo še treba, kaj in kako bo s tistim čudovitom diamantom in raznimi drugimi ljudmi...
- skratka, cel kup podob in oseb, ki morda celo imajo kakšno dimenzijo, npr stari stric, ki je po prvi svetovni vojni prišel rahlo zmešan nazaj z agorafobijo, dokler seveda silom prilike v drugi svetovni vojni ni bilo potrebno, da pusti vse to za sabo in postane aktiven v francoskem uporniškem gibanju kot radijski sporočevalec prepovedanih informacij... oče izjemno spreten s svojimi ključarskimi mojstrovinami in ljubeč do neskončnosti in maksimalno korekten tudi do svoje bivše muzejske službe... nemški sirotek izjemno nadarjen in ekspert za radiotehnologijo že kot samouk, kaj šele kasneje, ko ga usposablja in rekrutira nemški vojaški stroj... pa njegova sestrica, ki ostane iskrena in dobra in je nemška propaganda ne more nafarbati in tudi povojno posilstvo ruskih soldatov prenese stoično in modro, o tem itak samo na eni strani ... in en sošolec v nemški rekrutni šoli, ki prav tako ni sposoben nobenih okrutnosti in se nad njim zato znesejo sošolci in postane invalid, z mamo, ki se z veseljem polasti judovskega stanovanja, itd itd itd... vse te osebe kljub neki svoji kompleksnosti pa predstavljene tako, da je čisto kristalno jasno, kako naj bodo predstavljene in razumljene... nikjer večplastnosti Ane Frank (v originalnem dnevniku)
- sicer pa veliko enih zgodb obrtniško prepletenih, vse zelo premeteno zastavljeno, sicer izogibanje preveč srečnim razpletom osebnih štorij v globalu, saj tudi ta glavni akterji umrejo v taboriščih ali pa brez srečnega zakona ali pa vsaj posiljeni od ruskih vojakov, zato pa toliko enih naključij, da glava boli... Rdeča nit pa  legenda o nekem diamantu imenovanim Ognjeno morje, s katerim se deklica sreča 1937 v muzeju in zanj tako modro že takrat reče, da bi ga bilo potrebno vreči v morje, potem pa se ji okrog njega vrti celotna druga svetovna vojna, ki jo seveda zaznamuje za celo življenje... Do tega, da bratec in sestrica v nemski sirotišnici poslušata na sestavljanjem radiju radijsko oddajo za otroke iz Francije, in se nato izkaže, da gre za direktno povezavo med tem oddajnikom in to slepo deklico, in se ta nemški fantek v vojaški vlogi sreča z njo ob tem uničujočem bombardiranju, se zaljubita v tistih dveh uricah, on ji reši življenje in potem itak sta ločena in on umre, se pa ona potem sreča z njegovo sestro, ki ji po 30 letih izroči miniaturno hišico iz makete, ki jo je naredil njen oče in v kateri je bil skrit dragulj  in ki ga je ta nemški fantek oziroma vojak imel pri sebi od srečanja s to čudovito dobro slepo deklico in je s to hišico v roki umrl in je bila zadeva odnesena v ZDA in po tridesetih letih čudno najde pot v roke fantove sestre, ki poišče to Francozinjo, ki je po vojni seveda uspela kot znanstvenica v bivšem očetovem muzeju in je še vedno tako čudovita in modra... itd itd itd
- suma sumarum: naj ne berem več tega žanra, ki mi vedno manj ustreza... Življenje je prekratko... In je jasno, da me potegnejo predvsem samo zadeve z (avto)biografskimi temelji ali vsaj elementi, pri katerih avtorjem ni treba študirati zgodovine in znanosti ter skrbno načrtovati premetene strukture pisanja, da impresionirajo svet s svojo spretnostjo in poduhovljenostjo...

Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba; Naslov izvirnika: All the light we cannot see, leto izvirnika 2014; Prevod Alenka Moder Saje; založba Mladinska knjiga, 2017 Ljubljana; zbirka Žepnice; ISBN 978-961-01-4026-9; 527 strani.