Lampedusa: Gepard

Gepard / Giuseppe Tomasi di Lampedusa

 * če že, ocena 10/10.....

- 41: Proti jutra pa je imela kneginja vendarle priložnost, da se je prekrižala. (knez je šel k prostitutki ponoči, žena ga je dolgočasila in odbijala s križanjem pred sexom… Porogljiv, suhoparen, ciničen, sarkastičen način pisanja, opazovanja, tudi notranjega razmišljanja.)
- 42: Če hočemo, da ostane vse, kot je, je treba spremeniti vse.

1. poglavje: maj 1860
Knez Don Fabrizio Salina na Siciliji, star 46 let, poglavje zajema od enega rožnega venca zvečer do drugega, v zraku grožnja prevrata, pri katerem se zna zamenjati kralj in malo premešati karte, na zgubi naj bi bila predvsem moč Cerkve, vmes pa kot mimogrede o družinski dinamiki (prvi sin je dolgočasnež, drugi je zginil v London, cel kup hčerk), zvest ljubljen pes Benedicó in podivjan vrt, nočni obisk Palerma in prostitutke, spomin na obiske pri kralju v Neaplju, ki ga tipa za novicami, ljubljeni, lahkomiselni in obcudovani nečak po sestri gre k prevratnikom, knez na ta dan prejme desetino od nekih podložnikov, od življenja ga pa najbolj veseli astronomija (je nadarjen matematik), ki je zanj kot morfin, kemični nadomestek za stoičnost in krščansko trpljenje. Novica o izkrcanju Garibaldija.





2. poglavje: avgust 1860
Junija so oblast prevzeli garibaldovci, knez je malo z nečakovo pomočjo, malo z lastno prijaznostjo bil v dobrih odnosih in zavarovan in dobil posebno dovoljenje za dvodnevno potovanje cele družine na oddaljeno posestvo Donnafugato, stvari so se spremenile, časi so bili negotovi, a to posestvo je imel knez rad. Tam nekaj ceramonij ob prihodu v fevdalno vas, kjer pa je župan zajahal liberalne struje in se koruptivno dokopal do lepega premoženja, knez je vse povabil na večerjo, iz prijaznosti se ni oblekel v večerno obleko, je pa v fraku prišel župan, na srečo je bil frak obupen, a potem pride sedemnajstletna županova hči Angelica, vsa prelestna, knezov nečak se takoj zagleda, vanj zaljubljena knezova hčerka zato trpi, groteskno pripovedovanje nečaka o tem, kako so ob prevratu vdrli v samostan in zabrusili prestrašenim nunam, da se nimajo kaj bati, da se bodo vrnili, ko bodo imele kakšne novinke – ob tem Angelica vzklikne, kako bi bila rada takrat zraven, nečak pa butne, da potem ne bi nič čakali na novinke… komentirano njeno nasmihanje z zobmi mlade volkulje, čeprav se tudi knez navdušuje nad njo, a z modrostjo zrelega moža to zna obvladati… Naslednji dan grejo na obisk v ženski samostan, kjer ima kot potomec ustanoviteljice samo knez in kralj kot moški pravico vstopa, zanimivo opisuje, zvečer pa vidi z balkona, kako nečak prihuljeno nese košaro breskev v županovo hišo, z mačjim korakom kot nekdo, ki si želi izogniti prahu na čevljih…
- bere se super, zanimive opazke, zelo samopripovedno z vidika kneza, čeprav v tretji osebi, razlaga njegove misli in interpretacije, cinične, pronicljive, pragmatične, a tudi samokritične, cel kup zanimivih podrobnosti…





- 90: nadlog je imel precej: prihitele so iz vseh kotov kakor mravlje, ki se poženejo na mrtvega martinčka
- 91: nadloge, ki si jih je sam zadajal, so bile najbolj skeleče in so ga navdajale z osuplostjo polkovnika, ki vidi, potem ko je zaukazal voljno, da se njegov polk le še bolj grozeče postrojuje
- 92: tako je zamesil okusno podobo o nečaku, ki pa je bila malo verjetna… pred enim letom pa je lahko zinil vsako neumnost, ki so jo sprejeli kot evangeljsko razodetje in nerodnosti kot knezevsko brezbrižnost… stud do socialnih razmer, v katere se je zapletel
- 97: Medtem ko so jo usmiljeni prsti ljubkovali po bednem smrčku, je živalca še zadnjikrat trznila in umrla: poleg strasti ubijanja je čutil tudi pomirjajočo slast sočustvovanja.
- 98: med malico lovcev sta psa lačna “stala negibno nasproti kot dva davčna izterjevalca, zamaknjena v izterjevanje svojih kreditov”, čakajoč občasne kose kruha…

3. poglavje: oktober 1860
Knez na lovu z organistom “ki je v mladosti verjel, da je izbran za umetnost, in ki na starost, ko opazi, da nima daru, nadaljuje še vedno isto delo, le da na nižji ravni, z ovenelimi sanjami v žepu”. Zelo premeteno in posrečeno in mojstrsko in umetniško prepletanje zgodbe o plebiscitu (kjer so od 515 volili 512 za, noben pa proti – in je ta zatrta demokracija umazala sicilijansko podobo navznoter in navzven za zmeraj… Angelica je ob razglasitvi ploskala s svojimi pohlepnimi rokami …), o odhodu na lov, pogovoru tam z organistom (ki je volil proti), prejemu pisma nečaka, da naj prosi za roko županove hčerke Angelice, pa kako je potem to povedal in se pri tem pomirjajoče skregal z ženo, pa kako je to povedal organistu (in ga je zato zaprl za čas srečanja z županom, da ne bi komu zblebetal), pa kako je ta neprijeten pogovor z županom po lovu stekel (kot poziranje žabe, po etapah, merjenje moči v napihnjenih besedah in poudarkih in med besedami)… kompromisi med neprijetnostmi v življenju, razumevanje ljudi okrog sebe, sprejemanje njihovih negativnih strani in občudovanje skromnih a pomembnih čednosti…
Referendum o pripadnosti Sicilije kralju ali novemu kralju (kot se je izkazalo kasneje) je pomenil združitev Sicilije ( s Sardinskim kraljestvom, str 151)





- 123: župan se je prebijal skozi goščavo življenja z gotovostjo slona
- 124: kako prijeten je lahko dobro vzgojen človek, ki zna odstraniti neprijetnosti in opravlja neke vrste pridobitniški altruizem
-  125: začelo se je uglajevanje razreda, skozi tri generacije, iz nedolžnih kmetov v nemočne plemenitaše
- 128: Angelica je bila preveč ošabna in preveč častihlepna, da bi se lahko začasno odpovedala lastni osebnosti, kar je pogoj resnične ljubezni… bila pa je vanj zaljubljena, kar pa je čisto nekaj drugega, in si je želela, da jo njegove roke upognjejo…in kot se je pozneje res zgodilo, je to zamenjavala za druge… najbolj neumna stvar je napad ljubosumnosti za stvari iz preteklosti
- 144: Colcetta je bila manj lepa, mnogo manj bogata, toda v sebi je imela nekaj, česar ta donnafugacka ne bo imela nikoli… Concetta je na sploh zelo pozitivno predstavljena, ne ganejo jo dobre partije ipd, modro odreagira na vse…
- 153 in 154: ponudba za kandidaturo senatorja: razložite mi, kaj to sploh je – tisk v monarhiji ni dopuščal vesti o ustavni ureditvi drugih italijanskih držav… ni bil počaščen, a ni hotel pokazati, zavedal pa se je tudi, da je treba darilo precenjevati s strani darovalca, največ kar lahko kmet ponudi, je ovčje meso, čeprav njemu osebno smrdi… senat je zgornji dom kraljestva, imenovani senatorji kot izvoljeni poslanci pretresajo zakonske predloge vlade… knez je zadržan, razloži, da je Sicilija ze 2500 let kolonija in zato Sicilijanci navajeni dlakocepenja (drugače ne bi preživeli bizantinskih in berberskih davkarjev, španskih podkraljev in burgondske nadvlade ), in da se mu upira zdaj žegnati stvari, ki jih je zastavil Garibaldi… Sicilija ni mladi svobodni del svobodne države, ampak “stoletna starka, ki jo peljejo na svetovno razstavo, kjer bi rada razumela in se vmešala v vse, v resnici pa si želi v svojo oslinjeno posteljo, pod katero je nočna posodica” Sicilija si želi spanja in ne mara, da jo prebujajo, četudi zaradi prelepih daril, a on dvomi, da ima ta nova vlada sploh kakšna lepa darila…
- 155: Sicilija ima šest mesecev neznosne vročine, ko sonce visi nad glavo, 40 stopinj dan za dnem, žalostno kot ruska zima, le da sneži ogenj – v teh mesecih se ne da delati, vode ni, potem pa pridejo uničujoča deževja
- 156: vse te vlade od vsepovsod, ki smo jih takoj ubogali in takoj zasovražili, ki so že izražale z nerazumljivimi deli in razumljivimi davki, ki so bili porabljeni drugod… “ideološki pekel” za vladnega poslanca tale razlaga … knez zavrne senatorsko mesto: Sem predstavnik nesrečne generacije med starimi in novimi časi, ki se slabo počuti v obojih… ne čutim v sebi sposobnosti varati samega sebe, kar je bistveno za vodenje drugih… primernejši so mladi, ki se znajo pretvarjati, uskaljevati svoje jasne osebne cilje z nedoločenimi javnimi… knez skratka zavrne senatorstvo, predlaga pa župana, ki “sicer nima več iluzij kot on, si jih zna pa ustvariti”…. poslanec je razumel knezovo grenkobo in potrtost, udanost v brezbrižnost, in ga hoče še zadnjič prepričati: Če se bodo poštenjaki umaknili, bo prosta pot za ljudi brez predsodkov in cilja – poslušajte svojo vest in ne ponosne resnice!
- 158: Sicilijanci si ne bodo nikoli zaželeli boljšega življenja, ker je njihova nečimrnost močnejša od njihove bede
- 160: “Vse to ne bi smelo še naprej trajati; toda trajalo bo, za zmeraj, za človeški zmerom, seveda, še eno stoletje, dve stoletji… in potem bo drugače, toda slabše. Mi smo bili Gepardi, levi: tisti, ki nas bodo zamenjali, bodo šakalčki, hijene, in vsi skupaj, gepardi, šakali in ovce bomo še zmerom mislili, da smo sol te zemlje.”

4. poglavje: november 1860
Nečak pride na obisk, se z Angelico potika in mečka po celi palači, nakazuje se ponesrečenost njunega bodočega zakona, s sabo pripelje prijatelja, ki pa ne omreži zavrnjene Concette (do katere se nečak posrečeno obnaša kot da je užaljen, ker jo je zavrnil on), ona se kaže notranje bogata in zanimiva… Pride pa tudi poslanec s povabilom za senatorstvo, ob tem se dobro in celovito sestavi zgodovinski okvir, pa tudi razumevanje kneza kot pozitivno/negativne osebnosti in figure – odstavek s strani 160 pa je morda najbolj globok iz cele knjige





- 170: v Parizu so kočijaži poljski grofje, ki so morali zaradi upora v izgnanstvo, in na svoje stranke gledajo s takim prezirom, da reveži stopajo v njihove kočije ponižno kot psi v cerkev, ne da bi vedeli, zakaj.
- 172: vsakič ko srečamo kakšnega sorodnika, zagazimo z boso nogo na trn

5. poglavje: februar 1861
Knezov jezuit gre za nekaj dni na obisk k svoji familiji, in ureja poroko med svojo nečakinjo, ki je zanosila z njegovim bratrancem (in bratrancem svoje mame…), premišljeno ljubimkanje, da se je pridobilo polovico mandljevega nasada, zaradi katerega sta se skregala jezuitov oče in njegov brat pred leti… manj zanimiva zgodbica, češ takole znotraj družine razprtije in prepiri zaradi kakega bednega materialnega zahtevka, parjenje in poročanje znotraj ožjih sorodnikov… posebno pa predvsem to, kako vse skupaj ni nič posebnega, a to poglavje ni na nivoju prejšnjih poglavij





- 181: …ko je bil strah pred razlaščanjem in nasiljem že mimo, se je tistih dvesto ljudi, ki so sestavljali takoimenovano boljšo družbo, neprestano shajalo, zmerom isti, da bi si drug drugemu čestitali, da še obstajajo.
- 183: voz je bil zdaj obtežen še s tem koristnim opozorilom (peljali so se mimo obreda zadnje popotnice oziroma poslednjega maziljenja…)
-184: polkovnik se je “dobro vedel”, ker mu je uspelo ustaviti, premagati, raniti in zajeti Garibaldija in tako izposlovati tisti kompromis, ki ga je bilo tako težko doseči, kompromis med starim in novim stanjem stvari
- 187: številne zakonske zveze med bratranci, ki so jih narekovali zemljiški računi in seksualna lenoba, pomanjkanje beljakovin, svežega zraka in gibanja je napolnilo salone s trumami deklic, ki so bila neverjetno pritlikava, nerazumljivo temne polti in neznosno jecljajoča
- 190: Božanstva so gledala smehljajoče se s stropa, domišljala so si, da so večna,: bomba, narejena leta 1943 v Pittsburgu, jim je dokazala nasprotno
- 192: razmišljanje o lastni smrti ga je pomirilo ravno toliko, kot ga je vznemirila misel na smrt drugih – morda zato, ker je bila njegova smrt predvsem smrt vsega človeštva… škoda, da je zdaj prepovedano obešati trupla za vrat, da se počasi mumificirajo… mladi le zato čutijo žalost ostreje, ker nič ne vedo o tej najvišji tolažbi; za starejše je zasilni izhod bližje
- 198: še nikoli nismo bili tako razdvojeni kot zdaj, ko smo združeni

6. poglavje: november 1862
Ples, predstavitev Angelice družbeni smetani, knezova utrujenost in distanciranost in odvečnost, samo ples z Angelico je bil trenutek, ko se je dobro počutil





- 203: življenje in volja po življenju odekajo kot peščena zrnca, ki se gnetejo v ozkem grlu peščene ure, brez naglice in brez postanka (to je čutil že od nekdaj, na koncu odtekanje v valovih reke in potem oceana, dokler ni čutil tudi, da se je odtekanje umirilo)… čudilo ga je, da je po vseh teh obdobjih odtekanja sploh še kaj ostalo
- 204: drugi tega niso opazili, čakamo, da bodo zaslutili in jih preziramo, ker ne – edino nečak mu je rekel: Striček, ti dvoriš smrti. Dvorjenja je zdaj konec, lepotica je rekla da.
Bil je na neuspešnem zdravljenju v Neaplju. Po napornem potovanju in prihodu v pristanišče je omedlel, poti domov ni več zmogel, šli so v hotel, hotel je bili sam na balkonu in gledati morje, po obnašanju drugih je jasno vedel, kako je z njim in kako pokroviteljsko se obnašajo do njega
- 207: Pustite, bomo že kasneje – je rekel, ga bodo že pobrili po smrti, to spada zraven.
- 208: na balkonu ni hotel zaspati, ker bi bilo, kot da bi hotel pojesti kos torte pred razkošnim banketom
- 209: zmotil se je, on je zadnji Salina, pomen plemiške družine je v tradiciji in spominih, za njim tega ne bo več… poklicali so duhovnika, Concetta je imela prav, treba je bilo, spada zraven, ni se upiral, zaznal nejevoljo gostilničarja, da bo smrt storil v njegovem gostišču, hotel se je spovedati, a ni več zmogel, grehov se je zavedal, a so bili nepomembni, grešno je bilo vse njegovo življenje, mir je duhovnik razumel kot kesanje
- 210: iz 73 let življenskega pepela je iskal zlate nitke sreče, dva tedna pred in 6 po poroki, pol ure ob rojstvu provorojenca, marsikatera ura v astronomski opazovalnici…psi, nečak, lov, kaksna minuta skesanosti v družinskem samostanu, znanstvene nagrade, pogled kakšne poželjive ženske, zadnje še včeraj na železniški postaji, ki je kot da bi iskala njegov obraz v vrvežu… vse skupaj je zares živel samo ene 3 leta
- 212: ob smrti vsi njegovi otroci okrog njega (razen sina v Londonu, ki mu je bil še najbolj podoben), samo Concetta ni jokala… skozi skupino ljudi okrog njega se je pririnila mlada ženska z železniške postaje včeraj, sanjano deviško bitje, ki je prišla ponj, lepša kot v kakršnihkoli predstavah, morje se je popolnoma umirilo... lepa spravljiva smrt, distanciranost od vsega in vseh

7. poglavje: julij 1883
Knezova smrt, počasno odtekanje moči, sprejemanje in zavedanje tega, brez izgube suhega humorja in cinizma, opazovanja stvari, nekaj posebnega a konsistentnega z njegovim celotnim življenjem





- 217: tri postarane neporočene hčerke okrog 70 let, ena že na vozičku, vse imena na C, Concetta ni najstarejša, a ta preudarna in ta odločujoča, na papeževo pobudo pridejo v inspekcijo privatnih kapel, one imajo pravi mišmaš nabranih relikvij, vse v prekrasnih in dragocenih okvirjih, sicer pa same brezvrednosti, ki jih je na obsedenost drugih dveh sester kupovala Concetta, namesto Marije imajo eno pomanjkljivo oblečeno deklino s pismom v roki, brez Jezuščka, sestre pa se pretvarjajo, da je Marija z božjo poslanico… pred uradnim obiskom cel kup lokalnih cerkvenih predstavnikov, procesija in opisi njihovih odloženih klobukov, Concetta še vedno z značilnim sovražnim salinskim zmrdkom nad očmi
- 221: Concetta je imela v sobi štiri velike zaboje bale, vse splesnjeno, zraven pa mumificiranega psa Benedicó, iz začetka romana pred 50 leti
- 223: kneginja Angelica, že vdova, pride z avtom! na obisk, videvata se pogosto s Concetto: domačnost po bližini in občutja podobna tisti med Italijani in Avstrijci v nasproti si stoječih strelskih jarkih
- 224: Angelica aktivna pri pripravi praznovanja 50 letnice Garibaldijevega podviga, še zelo čila, a čez tri leta jo bo bolezen spremenila v spako
- 224: Angelica predstavi Tassonija, Tancredijevega tovariša iz tiste zgodbe o nunah, ki jo je tako netaktno povedal Tancredi in ob kateri se je Angelica takrat tako trapasto odzvala, ob nizkotnem nivoju je Concetta razumela, da se ne more boriti za njegovo ljubezen in je naredila črto čez vse skupaj… Tassoni ji pove, kako lepo in veliko je Tancredi govoril o njej … in še posebej o živih spominih na tisto neslano šalo in kako ga je ganilo, kako je bila prizadeta in zvišena nad takim podnom - Concetta je počasi počasi dojemala, kako je pretirano odreagirala in ga takrat odrezala in kako ga je pahnila od sebe, in kako ni pustila, da bi tudi on šel na obisk v samostan, ko pa je želel tja z njo in zaradi nje, ki jo je res ljubil
- 228: Angelica Tassoniju reče: Concetta je bila noro zaljubljena v Tancredija, a on se ni zmenil zanjo – in tako je bila nova lopata zemlje vržena na grob resnice
- 231: uradni pregled kapele je naredil red, zaljubljen mladenkin kip so premaknili, nadomestila ga je slika, večino relikvij so odstranili, dragocene okvirje shranili. Concetta je bila mirna, dala pa je odstraniti tudi razpadajočega nagačenega psa, ki je ob metu stran se enkrat dobil skoraj živo formo v zraku, preden je potonil v vlažni prah in dokončno razpadanje za vedno

8. poglavje: maj 1910
Mojstrsko in pretresljivo o postaranih sestrah, obsedenosti, vse v okviru o izrojenem relikovanju, v bistvu pa o tragični ljubezni, slučajnem odkritju prave ljubezni, popolnem smislu in popolnem nesmislu zavoženega življenja.

 ********************************

Predgovor v knjigi je 2002 napisal avtorjev posinovljen nečak, dedič, ko so se našli novi dokumenti, oporoka, ko je bilo razčiščeno, katero besedilo je bilo za avtorja končna verzija. Pisatelj je roman pisal dvajset let.
- 7: salinski knez v romanu je lampeduski knez, avtorjev praded, o njem je vse resnično: matematika, nemška mama, dvom in navidezna nasilnost, zavrnitev senatorskega sedeža, vas Donnafugata je Palma, istoimenska palača pa Santa Margherita. Jezuit Pirrone je tudi resničen, celo ime je pravo. Sem jima pa v romanu pripisal večjo inteligenco, kot sta jo imela ... Nečak Tancredi je po videzu in družinski vlogi podoben avtorju predgovora, po politični karieri pa dvema dejanskimi senatorjema iz tega zgodovinskega obdobja
- 7: na zadnji strani ovojnice pripis: pes Benedico je nadvse pomemben lik in tako rekoč ključen za roman…
- 7: Branje Stendhala je naredilo iz njega njegovega učenca.
- 9: oporoka izraža jezo človeka, ki ve, da bo umrl: Pogreb naj bo čimbolj preprost in ob neustrezni uri. Prosim, razčistite vse možnosti, da bi izdali Geparda; odveč je dodati, da to ne pomeni, da mora biti izdan na stroške mojih dedičev; to bi bila zame velika žalitev.
- 10: Odpuščanja prosim vse, ki sem jih kdaj užalil, in iskreno izjavljam, da pišem brez slabih misli do kogarkoli, celo do tistih, ki so bili odločeni, da mi bodo škodili in me žalili. Vendar pa izjavljam, da imam od vseh živečih ljudi rad le svojo ženo (in še posinovljenca in njegovo punco). Prosim te, da skrbiš za psa, veliko mi pomeni. Mislim, da nimam več česa povedati; če sem kaj pozabil, sem prepričan, da bodo moji dediči to uredili sami, v duhu moje zadnje volje.
- 11: ko je lotil pisati, je hotel napisati o 24h svojega pradeda na dan, ko se je izkrcal Garibaldi, potem je dodajal poglavja (prvotna sta bila prva dva in zadnja dva)
- 16: …kajti očitno je globoko v sebi prepričan, da sem osel.
- 19: kot pravi stendhalovec ni mogel drugega kot občudovati ideologije, ki so se izkazale za učinkovite, zato je skrivaj občudoval vse revolucije, tudi oktobrsko. Okoliščine so mu namenile srečo, da je opisal nastajanje italijanskega naroda z zgodovinske distance, ko so ideološki vzgon že izčrpali številni neuspehi


Ciril Zlobec, prevajalec:
- 237: zgodba deluje sodobno tudi zaradi avtobiografskega pripovedovalca v romanu, ki stoično opazuje življenje in spremembe. Zgodovinski in socialni roman o razslojevanju in preslojevanju družbe, od zapoznelega fevdalizma do povzpetništva na sicilijanski način. Naslov je povzet po pisateljevem družinskem grbu. Pisatelj vtre marsikaj svojega v kneza v romanu, še posebej modrostno ironijo. Njegovo željo po preprostem pogrebu je zagotovo pobral po enem drugem italijanskem pisatelju nobelovcu, ki je zahteval podobno zase iz protesta in kljubovanja (tudi protest proti samemu sebi, ker se je pustil zavesti Musoliniju in se v uniformi fotkaril z njim...)
- 241: prva izdaja 1960 je izšla kot Leopard, ker je tako bil najavljen pod vplivom prevodov v nemščino in angleščino, kjer je kot Leopard še danes. Zlobcu je odleglo, da je čez 50 let lahko popravil napako...

Lampedusa rojen 1896, umrl 1957, prva izdaja romana 1958, prvi slovenski prevod Leopard by Ciril Zlobec 1960, nova verzija 2011 Gepard (kot 95. izdaja na svetu). Leta 1969 je v italijanščini izšla nova verzija na temelju dokumenta, ki jo je avtor v mnogo kasneje najdeni oporoki označil kot dokončno. Šele leta 2000 so odkrili dokumente, oporoke in poslovilna pisma, ki so razčistili, katero verzijo je pisatelj videl kot dokončno.

Gepard / Giuseppe Tomasi di Lampedusa; Naslov izvirnika: Il Gattopardo, 1958, prevod verzije 2002: Ciril Zlobec; Mladinska knjiga, 2011 Zbirka: Veliki večni romani; ISBN: 978-961-01-1593-9; 241 strani. 

 

*************************************

Lampedusa A taciturn and solitary man, he spent a great deal of his time reading and meditating, and used to say of himself, "I was a boy who liked solitude, who preferred the company of things to that of people." He was very close to his mother, a strong personality who influenced him a great deal, especially because his father was rather cold and detached.
Il gattopardo may be a reference to a wildcat that was hunted to extinction in Italy in the mid-19th century – just as Don Fabrizio was dryly contemplating the decline of the Sicilian aristocracy.
Much of the literary Left condemned the novel as worthless because it was neither progressive nor avant-garde. Traditional Catholics interpreted “The Leopard” as disrespectful to church. A cardinal of Palermo described “The Leopard” as one of the three factors which contributed to the dishonour of Sicily, the others being the Mafia and Danilo Dolci, a prominent social reformer. He preceded any other Mafioso literal description creation by nearly a decade, and still remains one of the truest portrayals of the genre.
Lampedusa never had a real job. Instead he lived quietly with his parents until his marriage at the age of 35, and intermittently thereafter whenever his wife, Italy's first practising psychoanalyst, was travelling. He devoted most of his day to reading and never moved anywhere without a book; “to console himself when he saw something disagreeable”; and to comfort him during sleepless nights. In his mid-50s, Lampedusa began to regret that he had read almost everything and he envied younger friends who still had so much left to discover.
When his cousin being awarded a prize for his poems, some time later, Lampedusa wrote that if his cousin could win a prize, “ certainly I was no more foolish, I sat down and wrote a novel.”
He died childless, impoverished and unrecognised.

The Leopard is the greatest Italian novel this century, perhaps the greatest ever. Sicilians hated Lampedusa's portrait of the islanders as violent and irrational while stricter Italian Marxists saw his aristocrat heroes as evidence that the novel was right-wing and its author a man with no sense of progress.

The Leopard Tomasi was the last in a line of minor princes in Sicily, and he had long contemplated writing a historical novel based on his great-grandfather, Don Giulio Fabrizio Tomasi, another Prince of Lampedusa. After the Lampedusa palace was bombed and pillaged by Allied forces in World War II, Tomasi sank into a lengthy depression, and began to write Il Gattopardo as a way to combat it. A central theme of the story is the struggle between mortality and decay (death, fading of beauty, fading of memories, change of political system, false relics etc.), and abstraction and eternity (the prince's love for the stars and calculations, continuity and resilience to change of the Sicilian people).
In a letter to a friend, the author notes: "Be careful: the dog Bendicò is a very important character and is almost the key to the novel".
The plot focuses upon the aristocratic Salina family, which is headed by the stoic Prince Fabrizio, a consummate womanizer who foresees the upcoming downfall of his family and the nobility in Italy as a whole but finds himself unable to change the course of history. As the novel opens in May 1860, Garibaldi's Redshirts have landed on the Sicilian coast and are pressing inland to overthrow the Kingdom of the Two Sicilies. Don Fabrizio is a prince from a proud noble family of power and influence and a strict code of conduct and ritual. With the Italian "Risorgimento" the Kingdom of Sicily and its capital Naples are under attack; and, as the people are generally in favor of the change, the Prince knows that he is the last Leopard--the last in his line, the last who will truly understand and adhere to the old ways, and he finds that the world that is coming is vulgar and distasteful. In his nephew Tancredi he sees a younger version of himself, but he knows that Tancredi will need to in some ways accept the new power and the new ways if there should be any chance of saving some part of that older time: "For everything to stay the same, everything must change," says Tancredi.

The Expedition of the Thousand: volunteers led by Giuseppe Garibaldi landed in Sicily to conquer the Kingdom of the Two Sicilies, ruled by the Bourbons. The goal was to achieve a united Italy, an independent Sicily as part of the kingdom of Italy, and land distribution and the end of oppression.

History: Southern Italy was already more unified than Northern Italy because of the “Kingdom of the Two Sicilies.” This state came into being when the Kingdom of Naples, and the Kingdom of Sicily, joined together in 1815. The “Two Sicilies” was the largest of all Italian states before unification. The problem, however, was that it was controlled by a foreign power. As Austria had controlled Lombardy, so France (via the Bourbon royal family) controlled the “Two Sicilies.” For Italy to be unified as a single country, France would have to give-up control of its territory. This was unlikely to happen voluntarily. A man known today simply by his last name—Garibaldi—further helped to unify the south. Giuseppi Garibaldi, a native of Piedmont-Sardinia, was instrumental in bringing the southern Italian states into the unification process. In 1860, Garibaldi cobbled together an army (referred to as the “Thousand”) to march into the southern part of the peninsula. Landing first in Sicily and then moving onwards into Naples, Garibaldi and his men [also known as “The Red Shirts”] overthrew the Bourbon [French] monarchy and turned over the southern territories to Victor Emmanuel II, King of Piedmont-Sardinia. Garibaldi did not ask the people living in the “Two Sicilies” whether they wanted this unification action. On the other hand, once Garibaldi and his men turned-out the Bourbons, and turned-over Southern Italy (Naples and Sicily) to Victor Emmanuel II, people in Southern Italy voted whether to join Piedmont-Sardinia. The vote passed; Southern Italy became united with Piedmont-Sardinia.

*****************************

The Leopard (1963 film)
Zaradi navdušenja nad knjigo sem si ogledala še film (v italijanščini s portugalskimi podnapisi). Vsekakor zelo zanimiv, a s knjigo ni primerjave. Medtem ko sta mi bili v knjigi najbolj všeč ravno zadnji dve poglavji, se film konča s slavnim plesom. Zanimivo mi je, kako so angažirali nekaj neitalijanskih zvezdnikov in potem film itak dublirali v različne jezike. Zanimivo mi je bilo tudi, kako si je režiser predstavljal osebe in scene in scenografijo in kako je zadeva dejansko umeščena v geografski mikroprostor.