Rumi in pravila

 

Elif Shafak: The forty rules of love

* če že, ocena 3/10.....

• na predlog bralnega krožka, v bistvu se mi je upiral že naslov in vse, kar sem vedela o tem, potem pa sem vendarle zaradi krožka prebrala sposojeno angleško verzijo
• avtorica je turškega porekla, a rojena v Švici in piše v angleščini (kjer kot tujka čisto drugače in previdno in dragoceno dojema idiome, besede, fraze…), v turščino prevede nekdo drug, potem pa gre ona čez in poosebi prevod 
• knjiga je o perzijskem pesniku 13. stoletja, Rumiju, enem najbolj priljubljenih pesnikov vseh časov (kar že veliko pove...) in njegovem duhovnem prijatelju sufiju Shams of Tabrizi 
• okvir pa je zdolgočasena gospodinja Ella, ki jo mož zobozdravnik vara in ima tri problematične otroke, dobi pa v recenzijo knjigo Azziza (o Rumiju in Shamsu), se začne z avtorjem dopisovat, in v pičlih treh tednih “flirtanj” z njim po mejlu (po lastnih besedah)  se ji zdi "odd, very odd", da je še ni prosil za fotko, zato mu jo pošlje sama (kar potem zelo natančno opiše, vključno z obleko in odtenki barve neba…) in glej glej, res ji on kot odgovor pošlje svojo, kjer jo čisto pretrese, kako je podoben opisu Shamsa (ki ga je pa itak sam opisal, kne) in se potem sprašuje, ali je to naključje ali gre za avtobiografski dodatek (ampak saj menda ne obstaja fotka tega Shamsa, kne)… 
• knjiga je še kar clever zastavljena po kratkih poglavjih, ki jih v prvi osebi govorijo razni pomembni ali obrobni ljudje, vsi v preteklosti v prvi osebi, razen Ella:  naslov poglavja z njenim imenom kot pri drugih nosilcih poglavij, a o njej je napisano v 3. osebi, a z njenega vidika… Nisem mogla pogruntat, zakaj tako, a zato, ker je ona še edina živa?
• skorajda vse osebe so sicer klišejsko enodimenzionalne, čeprav seveda vse zelo colorful, npr prostitutka, pa Baybers nasilni fundametalist etc
• obrtniško se knjiga začne z velikim družinskim prepirom in vmesnim telefonskim klicem glede priganjanja za recenzijo, nato pa takoj poglavje o umoru Shamsa v besedi morilca 
• menda je dejansko 40 pravil, in Rumi in Shams sta imela 40 dni sekluzije v knjižnici in vsak dan govorila o enem pravilu (in pojedla samo zjutraj kos suhega kruha in zvečer kozarec kozjega mleka, čeprav je Rumijeva žena pripravljala še take dobrote, a ne k'ne kao jao), in tudi Ella je tik pred 40. rojstnim dnem in morde je glih 40 podpoglavij v knjigi (no, to pa najbrž ne, so res kratka… ampak sama Pravila pa niso kot neko ogrodje knjige, kar je šteti za plus ), se pa vsa poglavja (razen enega, se mi zdi?!) začno s črko B (v angleščini vsaj, ker je B v arabščini nekaj posebnega, ljubezen in to, pa gor in dol in ne vem kaj)… so pa štiri poglavja (poleg uvoda) poimenovana Zemlja, Voda, Zrak, Ogenj  (ampak tega pa nisem pogruntala, ali se ti elementi hudo skladajo z vsebino poglavij), 5. poglavje pa je Void
• zgodovinski okvir je zanimiv, privlačno predstavljen, malo kičasto sicer, tudi vsa ta duhovnost in ezoterika z neko lažno skromnostjo, medtem ko je ta okvir sodobne zgodbe zelo obrtniško in marketinško dobrodošel, da ljudje oziroma ženske srednjih let in izgubljenih iluzij to berejo – ampak pri vsej tej sofisticiranosti je ta okvir čisto, ampak res čisto odveč in malo preveč paše k všečnosti (pa tudi kako Ela začne brati to knjigo, itak prvo za njeno recenzentsko delo in se je dotika ravno v pravem času na že malo srhljiv način, pravi božji prst, kot da bi bila napisana prav zanjo, potem pa se še v teh mejlih tako super ujame z avtorjem, kne), v treh tednih od še ne branja do že čisto spremenjene osebnosti ji umre stara psica, 21 letna hčerka najavi in odjavi poroko, en od dvojčkov dobi inštruktorja za matematiko in druga psihoterapevta za anoreksijo, skratka, ni da ni… 
• knjiga se mi je upirala že vnaprej, po naslovu, po prvih marketinških informacijah, tak superbesttruperseller, po preletenih 40 pravilih (ki se me ne dotaknejo, so za “srednji sloj zahodnega sveta” sicer pa neuporabni in neživljenjski) – ampak kar me moti, je ta vsesplošni namig o čaši modrosti, knjiga guru, ki bralkam spreminja življenja– in ta vtis o knjigi se seveda potem materializira do popolnosti, polna pa je tudi drobnih klišejskih kičastih eyerollerjev, sploh glede narcisoidnosti Shamsa, Azziza, skromne skrivajoče narcisoidnosti celo Elle – čeprav priznam, da je morda tukaj tudi kaj samoizpolnitve pričakovanj, ker sem pa res imela neverjetne predsodke pred knjigo že pred branjem, ob sami omembi, ob vsaki informaciji, in sem jo resnično prebrala samo zaradi krožka, pa ker mi je bilo že težko, da sem tak snob ali cinik ali kajže ob vsej tej silni navdušenosti nad knjigo, in ker je debata na krožku obljubljala “pretep 13. in 21. stoletja…” - in sem začutila, da naj bi pri tem "pretepu" jaz predstavljala 13. stoletje...
• še posebej Bogatajeva recenzija v Mladini mi zelo zelo sede, še preden sem knjigo prebrala: "Rumi, ob katerem se že itak orosi oko, itd itd itd, za ljubezni in čudežev želne bralke…" 
• ko Ella končno vpraša Azziza, ali je on Shams, odgovori: "Shams might be in some people, but where are Rumis to see it?" - ejejej, seveda v Elli, kakopak, in v vseh bralkah 
• žal ni čisto jasno, kaj je povzeto iz zgodovinskih virov in kaj je dodala po svoji domišljiji pisateljica 
• Rumi čisto očaran od Shamsa, morda gre res vsaj za namigovanje homoljubezni med njima (kot je eden od komentarjev na www…), pa kako sta drug drugega videla v sanjah že mesece in mesece pred prvim srečanjem… gre menda za prijateljstvo, ki odpira “tretje oko”, Shams (sonce) je iz učenjaka-teologa naredil asketa in poeta, Rumi ga je klical “moje sonce in luna”= svetloba in tema, imenuje ga tudi “the bird” (in ni se slišal zvok, ko ga je morilec vrgel v vodnjak) 
• knjiga v recenziji v romanu ima naslov Sweet Blasfemy, to mi je pa še kar všeč, precej bolj kot naslov tega romana v slovenščini
• sema, spiritualni ples dervišev v belem, ko se vrtijo okrog svoje osi, z eno roko proti nebu/bogu, z drugo proti tlem… 
• razna pravila in citati so mi bili zelo mimo in krneki, bolj luštne pa so bile zgodbe (ala Antony de Melo…) 
• major eyeroll: omenjanje parfuma Eternity by Calvin Klein, ki ga mož David ne mara, ona pa se nadišavi za Aziza… pa v kaj je bil oblečen on (JAOOOOO, to je zame res cahn, da je knjiga brezvezna), pa opis barv v hotelski sobi… pa kako jo je ljubkoval, in odslovil, ko je hotela sexat: i don’t want to do anything it would make you unhappy, …, pa on hoče it umret v kraj Konya, in res se ona na hitro loči, da je še eno leto z njim in ob njem, ko umre tam
• različne verzije v Wiki pod Shams in pod Rumi, kako sta se srečala in kako je Shams umrl, da je šel stran, se vrnil na kratko, šel spet stran, ali da so ga ubili iz Rumijeve hiše – a dejansko obstaja njegov grob kot zelo obiskan shrine… vsem tem teorijam pa je skupno, da je odšel prvič zaradi govoric o  Rumijevi obsedenosti z njim
• Shams se poroči z Rumijevo posvojenko, a noče sexat z njo, in ugotovi, da se ne bi smel poročiti, in mu je žal, da jo je s tem prizadel – presvetljeni modrec, kot je, ugotovi to na poročno noč, briga ga, da jo s tem dobesedno uniči od nesrečnosti… 
• sufism = dying before death 
• kako brati Pravila, če ne verjameš v boga v nobeni obliki??? 
• kljub vsemu odporu pred in med branjem mi ni bilo žal, da sem prebrala, je bilo pa skoraj bolj zanimivo, kaj sem pogooglala za zraven, kot to, kaj sem prebrala v romanu...

Elif Shafak: The forty rules of love; original 2009; naslov v slovenščini: Štirideset pravil ljubezni