Islandski zvon

Halldór Laxness: Islandski zvon

* če že, ocena 10/10.....

Prvih petnajst strani Jože Udovič precej podrobno predstavi Laxnessa in umesti Islandski zvon v njegov pisateljski opus zlasti do 1954, ko je bila ta študija napisana ob prvem objavljenem prevodu. Tekst je kasneje rahlo posodobil ob naslednjih izdajah in pravi, da je bila Salka Valka glavna utemeljitev Nobelove nagrade 1955 - kar mi je zanimivo, saj sem do sedaj večkrat zasledila navajanje Independent people kot temelj te nagrade. Udovič zelo izpostavlja tudi Laxnessova potovanja po svetu, ko je preživljal po več let v Italiji, Nemčiji, Ameriki, na Danskem, v Luksemburgu, itd. Roman Pod sveto goro naj bi bil avtobiografski o zgodnji mladosti in oblikovanju mladega človeka, Veliki kašmirski tkalec pa pod močnim vplivom Strindbergovih avtobiografskih spisov.

Islandski zvon je "precej" zgodovinski roman s konca 17. in začetka 18. stoletja, to je čas gospodarskega in kulturnega propadanja, ko so Islandiji vladali in jo izčrpavali Danci. Laxness naj bi za ta roman skrbno študiral zgodovinske dokumente, roman pa naslonil na Arnija Magnussona (1663-1730), zbiralca starih islandskih tekstov, ki so potem večinoma pogoreli v Kopenhagnu, ter s starimi sodnimi akti podprto zgodbo dvajsetletnega sodnega procesa revnega islandskega kmeta. Po lastnih avtorjevih besedah pa ni poskušal poustvariti 17. stoletja, ampak podati svoj pogled na zgodovinska dejstva in simbolno interpretacijo svoje življenske filozofije in interpretacije človeške narave v nekem zatohlem zgodovinskem obdobju. V romanu sicer ni uporabil nobenih letnic. 

Laxness je poskušal v tem romanu omejiti svojo gostobesednost in uporabljati preproste stavke, podajati stilizirana opazovanje brez naturalističnih opisov. Drži se načela objektivne psihologije, češ da je mogoče videti in slišati, kaj ljudje delajo in govorijo, ni pa mogoče vedeti, kaj mislijo in o čem sanjajo - torej je narobe ugibati in govoriti o tem, v romanu pa so zato predvsem navedni govori in gre skorajda za dramski tekst.

Tridelni roman (zdi se, da je vsako leto izdal en roman oziroma en zaključen del romana) ima tri protoganiste: Jón Hreggvidsson, trpežen reven kmet, ki je zapleten v sodne postopke od kraje krajše ribiške vrvice (za kar je brutalno prebičan po tedanjih zakonih) do umora, za kar je obsojen na smrt, a ga nekaj ur pred izvršitvijo nenadejano reši nenavadno dekle, mlada sodnikova hči Snaefrídur, zbeži in se potika po svetu in se vedno nekako reši iz raznoraznih zapletov, preden se vrne na Islandijo - je močan trpežen hrust, namazan z vsemi žavbami, a v presenetljivih detaljih preseneti s kakšnimi svojimi pokončnimi dejanji - npr ko si prizadeva prenesti sporočilo in prstan svoje rešiteljice ljubemu Arnasu na Dansko. Snaefrídur je nenavadna ženska, skrivnostna, trmasta, neizprosna, ponosna, ne samo simpatična, štrli iz povprečja v vseh ozirih, in čeprav se kmalu na začetku knjige izkaže, da jo je za celo življenje zaznamovala strastna zaljubljenost pri petnajstih, se njene življenjske odločitve tudi za nazaj razjasnjujejo zelo počasi in postopno vse do konca. Požvižga se na moralna načela in mnenja ljudi in najbližjih, hladna je do ljudi okrog sebe, pa tudi sama do sebe. Ljubši ji je mož, ki jo je pripravljen poceni prodati, kot tisti, ki jo je pripravljen drago kupiti. Je kot trstika, ki je ni mogoče prelomiti, lahko jo samo upogneš, a se znova zravna in je kot prej, takoj ko jo spustiš. Arnas Arnaues je svetovljan in obseden z iskanjem starih islandskih spisov in brezkompromisno vse ostalo zanemari in prečrta, tudi Snaefridur, ki mu je sicer zelo pomembna, a vendarle nobena prioriteta. In te tri nenavadne in med seboj popolnoma različne osebe so usodno prepletene, čeprav gre samo za redka in bežna neposredna srečanja med njimi v obdobju dveh desetletij. Avtor pripoveduje nepristransko in hladno, brez moralnih sodb, močni nacionalni patos pa veje posredno predvsem iz teh treh literarnih oseb, pri vsakem na svoj način. 

Jón Hreggvidsson je premeten, zvit, iznajdljiv, manipulira okolico po svojih najboljših močeh s svojo kmečko logiko, zna biti zloben, nizkoten, primitiven, v kar je sicer prisiljen, a se v tej vlogi odlično znajde in izkaže. Tipičen pošten kapitalni hudobec. Premetava ga usoda in naključja v igri močnejših, podobno kot Islandijo, v igri ljubezni, sovraštva in ljubosumja drugih je samo obrobna figurica, v bitki pomembnejših, ko se na njegovih plečih presoja, npr, ali bo prevladala čast in veljava Snaefridurinega očeta ali ljubimca - tako kot je Islandija samo malenkost v trenju gospodarskih interesov tujih kraljevih hiš ali trgovcev in prevarantov, Islandija jim itak lahko sfinancira samo en razkošen maškaradni ples. Večkrat je Jón posmehljivo imenovan Kristusov zakupnik, saj živi na občinski kmetiji, ki so jo v dobro Kristusovega imena zapustili najrevnejšim. Otroci umirajo, so umsko zaostali ali gobavi, žena zanikrna in čudaska, Jon pa do družine precej brezbrižen, nenavadno pomembno vlogo pa ima njegova ostarela mama, ki ima svojo posteljo na odpadkih in smeteh, med katerimi so na prastarih kožah tudi najstarejše slovite islandske sage, ki jih odkrije Arnas Arnaues in s tem vzpostavi usodno povezavo med protagonisti. Ta mama pred sinovo usmrtitvijo vdano in nenavadno požrtvovalno za to družino prehodi dolgo trnovo pot v prošnji za pomoč, in nenavadna mladenka, sodnikova hčerka in zagledana v Arnasa, ga res predrzno reši - čez desetletja pa naredi vse, da bi ga brezobzirno uničila, da bi tako oprala očetovo ime, do katerega ji ni bilo veliko v času njegovega življenja. Gre za zgodbo skozi dve desetletji, v kateri se dogajajo posameznikom veliki osebni pretresi, na državni ravni pa snafu: spreminjajoče državne politike in kuge in spremembne sodnega sistema in političnih prelomov in zasukov vse do 360º, z vidika zgodovine pa stopicanje na mestu. Vsekakor je pri vsej sreči v nesreči zagotovo pomagalo tudi to, da je Jonova mati med potovanjem mrmrala psalme s pravim naglasom in v pravilni vrsti stihov, saj je to pogoj, da te usliši gospod bog. Ni jasno, ali je bolj bog trpel za ljudi ali ljudje za boga...

Jón Hreggvidsson je na začetku kot kaznjenec prisiljen sneti tradiconalni lokalni zvon, ki je simbol tega, kako Danska ropa Islandijo in kako noblesa Kopenhagna temelji na izrčpavanju Islandije, in na koncu je vse itak brezveze, Kopenhagen pogori in pogoltne pri tem tudi zbirko starih islandskih knjig, po naključju pa nekaj zvezkov sicer ostane, med njimi prav najstarejše in naslavnejše Skalda sage, ki so bile prikladno ukradene in prikladno slučajno po požaru najdene. Islandci so polni ponosa in hkrati polni samozaničevanja, Danci pa prikazani pogoltni in zaničljivi, vsaj tako jih čutijo Islandci. Zgodovina se zrcali v zgodbah posameznikov, ki jim daje okvir in vsebino. Arnas Arnaues se na koncu zapije enako kot prvi Snaefridurin mož in mu je vseeno za stare knjige, katerih zbiranju je posvetil vse svoje življenje, izgubi praktično vso zbirko v požaru, na nek miren način pa se na koncu sooči tudi z izgubo ljubezni, čeprav jo je izgubil že davno oziroma je ni imel nikoli. Debel lakaj ni velik človek - suženj, ki so ga prebičali, je velik človek, zakaj v njegovih prsih živi svoboda. 

Konec je čudno miren, celo srečen, morda malo sarkastičen. Snaefridur se poroči s svojim dolgoletnim bogatim snubcem, ki ga je desetletja prezirala in zavračala, ki pa se vendarle prikaže kot stanoviten in zanesljiv in pokončen, čeprav ga je preizkušala dolgo in trdo in grdo - in tudi njegovo dejanje proti njej (javno branje pisma razžaljenega prvega soproga v cerkvi) se z distanco razume kot nekaj, česar ni mogel storiti drugače. Jasno je, da je bila njena mladostna ljubezen močna in iskrena in trmasta, a tudi da je ob koncu knjige pomirjena in ji ni ničesar žal, morda je konec srečen celo glede te ljubezni. Pomirjeni delujejo na koncu vsi. Malo se sprenevedajo, malo se udajo v usodo, malo pa so dozoreli in imajo ogromno razumevanja tako za svoje nasprotnike kot zase. 

Res me ta Laxness potegne, tudi tokrat se mi branje sprva odlistava precej mlačno, potem pa me od strani do strani bolj pritegne in navdušuje tudi za nazaj in po zadnji strani odložim vsa pretresena. Navidez nepomembne pripombice o nepomembnih osebah in stvareh se mnogo kasneje umestijo in zlijejo v celoto, kot da je cela zgodba namenjena prav temu, pa naj gre za omembo uši, kakšnega psa ali pa nepomembnih zlikovcev, ki se vsi izkažejo za nek pomemben simbol, kot delček holograma, ki sicer ni bistven, ampak saj bistveno ni nič, praktično vse je pomembno in nepomembno hkrati. Osebe so kompleksne, zgrajene konsistentno, zgodba pa mojstrsko prepletena. Liki sploh niso simpatični, pogovarjajo se zelo zavito in zvito, inteligentno brez podcenjevanja sogovornikov, brez jadikovanja o trpljenju in usodi - in to jih dela junaške. Predstavljeni so brez čustev, ki si jih pa med branjem ustvarja bralec, začne pa praktično s praznim platnom. 

Jože Udovič je Islandski zvon prevedel za prvo slovensko izdajo 1954 in takrat napisal tudi spremno študijo, naslednja objava je bila nato 1967 v zbirki Sto romanov #32,  nato 1982 v zbirki Nobelovcev, tale izvod iz leta 1986 (ko je Udovič tudi umrl) pa je ponatis za zbirko Sto romanov. Jezik v tej izdaji je vsekakor modernejši in brez čudnega postavljanja vejic, kot sem opažala pri Luči sveta.

Halldór Laxness: Islandski zvon; prevod Jože Udovič iz nemščine (1954), naslov originala  Islandsklukkon (1943-46); Cankarjeva založba, Ljubljana 1986, zbirka Sto romanov; 617 strani.

zelo srečna ženska

nima počutkov, on je Islandec