Otroštvo Nathalie Sarraute
Nathalie Sarraute: Otroštvo
Nataša, Točok (1900-1999) je pri dobrih osmih letih prišla iz Rusije k očetu in njegovi mladi ženi in mlajši sestrici. Nadrobljeni otroški spomini prekinjeni s stalnimi podvprašanji odrasle avtorice, ki kot da v dialogu stalno sprašuje za dodatna pojasnila. Zgodnji spomini so krhki in tudi napisani tako, a tudi kasneje je vse zastavljeno precej poetično. Premočrtnost ni bil pisateljičin namen. Morda je bila dovolj stara (80+ pri pisanju teh spominov), da se ni obremenjevala s celovitostjo, ampak ji je šlo za ohranjanje fragmentov. Iz telih fragmentov pa se celota ne samo ne sluti, ampak celo zamegljuje.
Starša sta se ločila že zdavnaj, živela je v nekem svetovljanskem in premožnem ruskem okolju. Mama se ji je precej hladnokrvno odpovedala tako, da je po enih poletnih počitnicah pri očetu v Franciji enostavno ni vzela nazaj. Ko sta se srečali čez dve, tri leta, pa je bila hladnokruta. Oče je imel kemijsko tovarno, na njega je navezana, ampak na en tak zadržan čeprav zaupljiv način. Mačeho Vero prikazuje kot nekoga, ki do nje ni bil dober ali pa jo je celo sovražila, kar vse skupaj ni dobro pojasnjeno, ima tudi cel kup lepih spominov nanjo in na njune aktivnosti. Še najbolj osupljivo je, kako do dobrih osem let mlajše sestrice nima niti kančka lepih spominov ali čustev, to je seveda odgovornost Vere in idealiziranega oziroma kakršnekoli krivde razbremenjenega očeta, da med polsestrama nista uspela vzpostaviti nikakršnega odnosa.
Nekatere dele sem brala z veliko prevzetostjo in zanimanjem in pričakovanjem. Ampak vse več pa je bilo delov, ki so se mi zdeli popolnoma mimo in celota preveč površno predstavljena in sem proti koncu samo še diagonalno preletavala. Pa tako zanimiva zgodba je zadaj! Zanimivo je, kako je ta otrok bil globok in občutljiv kljub precej hladnemu splošnemu družinskemu okolju, očitno pa je bilo tudi kvalitetnih odnosov nekako dovolj, in se je kar znala postaviti zase in se ni pustila povoziti. Bila je pridna in disciplinirana in vztrajna in razumna, sploh v šoli. Pisati zna, celovita zgodba pač ni bila njen namen, ji je pa uspelo kot osemdesetletnici dobro zajeti otroške interpretacije raznih drobcev. Te interpretacije so sicer otroške, a kar inteligentne, in lahko si predstavljam, da si je že takrat domišljala, da so vse to tudi zelo zrele in odrasle interpretacije.
Komentarji
Objavite komentar