Laurent Seksik je poslušni sin
* če že, ocena 7/10.....
Zdravnik in pisatelj, rojen 1962. To je avtobiografija z vidika odnosov z očetom. O mami skoraj nič, ji je pa knjiga posvečena. Nenavadna močna navezanost na očeta - še celo leto po smrti 87-letnika sin še vedno tako pogosto izbruhne v silovit jok, da se mu naredi hematom na očeh!? Zanimivo je tudi to, da je izpolnil mamimo željo in postal zdravnik ter očetovo in postal pisatelj. Res je bil izredno poslušen! Ne gre samo za veliko ljubezen do staršev, tole se zdi vse nekako patološko in ni dobro pojasnjeno. O sestri in bratu tudi nič.
Celotna knjiga poteka v treh vzporednih poglavjih, ki se ponavljajo po petkrat v trojicah: Najina snidenja kot spomini na očeta, Očetova zgodba kot očetovo pripovedovanje o svojem stricu, ki mu je nadomeščal očeta, napisano v italiku, ter Čas slovesa kot opisovanje potovanja v Izrael ob obletnici očetove smrti, ko se po judovskem običaju zaključi žalovanje. Avtor zapiše, da vere žal ni prevzel po očetu - zakaj ne in zakaj "žal" pa ne pojasni.
Piše kar dobro in spretno in mestoma zelo duhovito, knjiga ima za moj okus čisto preveč skrbno zastavljeno sofisticirano strukturo in se tudi trudi biti preveč poetična. Oče je bil pa res zanimiva pojava, npr njegovi ganljivi pogrebni govori za obubožene ljudi. Oče naj bi bil pisatelj brez pisala. Zanimiva mi je tudi ženska, ki pa je najbrž izmišljena, s katero sedi na letalu na poti na obletnico, ki se prostodušno čudi njegovi sinovski poslušnosti, npr z očetom se ni nikoli skregal, enkrat samkrat mu je rekel, naj se gre solit...
 |
| oče je bil navdušen, da je sin pri 50-ih končno pustil pustil poklic zdravnika |
Laurent Seksik: Poslušni sin; Celjska Mohorjeva družba, 2019; prevod Mateja Petan (izvirnik Un fils obéissant, 2018); ISBN 978-961-278-450-8; 176 strani.
Komentarji
Objavite komentar