Pojdi, postavi stražarja rasizmu

 

Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja

* če že, ocena 7/10.....

Z odrasle perspektive pogled na stvari v novi luči, ob letnem obisku Alabame iz New Yorka.  Med obiskom sprva nostalgično obujanje otroški spominov. In nato globoka pretresenost ob sesutju idealiziranih nostalgičnih predstav. Med družinskimi člani precej specifični zapleteni odnosi. Fokus predvsem na očetu, načeloma poštenemu odvetniku zakotnega južnaškega podeželskega mesteca, prežetega s stalnim zatiranjem temnopoltih, kot se izkaže, to vsaj delno pragmatično podpira celotna njena družina. Če že ne podpira rasizma, pa podpira vsaj pravico do rasizma! 

Slavna ameriška pisateljica praktično ene same, a za zadrte rasiste zelo kontroverzne knjige Killing a mockingbird (1926-2016), Ne ubijaj slavca kot prvi prevod  Janeza Sivca 1964, nov naslov Če ubiješ oponašalca v novem prevodu Polone Glavan 2016.  Stražar se loteva iste tematske zgodbe, napisan tri leta prej, 1957, a objavljen šele 60 let kasneje, 2015. V tej knjigi gre za dvajset let kasnejše dogajanje in osebe kot v slavnejšem  romanu.  Kasneje napisano delo je najbrž bolj spolirano s strani avtorice, prvi tekst pa napisan samo kot neke vrste osnutek in ga menda ni hotela nikoli objaviti in je prišlo do objave šele po njeni smrti. Sama je sicer zanikala avtobiografičnost zgodbe, ki so v MAGA času bile zopet zelo na udaru, njen prijatelj iz otroštva Truman Capote pa je trdil, da je prav vse resnično, in da je v tej knjigi on Dill Harris.

Prva polovica knjige se mi je zdela zelo dobra. Sicer malo preveč namensko frajerski način pisanja, zafrkljivi stavki, pa pretanjena in premišljena struktura zgodbe z dramatičnim lokom, obrtniška a na mojstrski način... Brenka na zelo predvidljive čustvene strune, tomboy pametna in pravična junakinja, itd itd itd... Prvo polovico sem brala na dušek. Druga polovica pa precej obupna. Nekako za lase privlečeno, kako je šla dobesedno vohunit na nek sestanek mestnih veljakov, ni čisto jasno, zakaj, in kako je bila tako šokirana, da je tam med rasisti videla očeta in svojo simpatijo, da je šla na sladoled in takoj bruhala. In potem precej nedodelano in široko in slabo napisano, kako je potem o vsem tem razpravljala z ljudmi okrog sebe, kako jo je ob tem stric celo pretepel, ampak ah, iz čiste jubezni. Široke pravne razprave z očetom o 10. dopolnilu k ameriški ustavi brez pravega pojasnila o kontekstu 1954 konkretne odločitve vrhovnega sodišča o omejevanju legaliziranja rasizma v zveznih državah - na nek način je skušala pisateljica upor južnaških držav zagovarjati ali vsaj pojasnjevati z določenim rezerviranim razumevanjem. Tako kot na koncu vsem odpusti vsaj toliko, da jih ima še vedno lahko neskončno rada. In da ni nobena stvar tako močna kot očetovska ljubezen, ah. In sploh gre v drugi polovici za eno samo občudovanje svoje lastne občutljivosti in pravičnosti in razumnosti in posebnosti. 

Naslov o stražarju je vzet iz biblične prispodobe, potem pa se še nekajkrat interpretira kot skrbno nadzorovanje lastnih mej v sivih etičnih conah.

otroci so se igrali verski preporod

Prevodu se jasno čuti, da gre za amerikanščino, ki ji sledi zelo tehnično in skorajda formalistično, kar je dobro in slabo. Načeloma gre za korekten prevod in se bere gladko, čeprav npr vse to prevajanje medsebojnih poimenovanj pogostih honey v srček, kar je v amerikanščini pravzaprav samo mašilo, ni samo banalna prevajalska dilema. Me je pa presenetilo, da so v opombah prevajalke dosledno pojasnjeni vsi znani ali pa obskurni relativno nepomembni citati iz literature ali folklore, tole o pravnih referencah o vrhovnem sodišču in južnaških zakonskih borbah za pravico do rasizma pa nič - morda ker je spremna beseda o tem v drugi knjigi? Najbrž je za prebrati obe knjigi, v prevodu Polone Glavan je isto leto izšlo oboje in v Ne ubijaj oponaševalca je tudi spremna beseda Erice Johnson Debeljak, ki bi sicer tudi tukaj verjetno prav prišla. Morda bom res prebrala tudi to od iste prevajalke, čeprav me zanimajo tudi razlike v prevodu, ah, najbolje bi bilo prebrati original!

Killing a mockingbird se megleno spomnim kot film z Gregory Peckom, seveda zelo holivudsko zidealizirano vse skupaj. O zgodovinsko-pravnem ozadju vsega tega kompleksnega južnaškega in na splošno ameriškega zakoreninjenega rasizma s cvetovi in sadovi vse do sedanjosti tudi kar nekaj vem. Me je pa tale knjiga zelo na novo podkovala glede globokega preteklega in sedanjega odpora do katolicizma v ameriških rasističnih okoljih, ki ni vezan samo na zgodovino KKK in ki se utemeljuje na vse mogoče načine, še najmanj pa na kakšne smiselne načine, ki jih sicer ne manjka. Ugotavljam, da je struktura katoliške cerkve s papežem itd pravzaprav vendarle nek regulator zblojenih verskih izpadov in ekstremizmov samozadostnih zaprtih verskih skupnosti.

Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja; Mladinska knjiga, 2016; prevod Polona Glavan (izvirnik Go set a watchman, 2015); ISBN 978-961-01-4085-6; 254 strani.