Prebrano

  Manuel Vilas: Ordesa. V vsem je bila lepota * če že. ocena 5/10..... V zelo kratkih poglavjih se po drobcih in drobnarijah spominja in komentira in pogovarja z mrtvima staršema, o katerima ve zelo malo. Bili so si precej odtujeni, čeprav so se najbrž imeli celo radi, a brez veliko stikov in skorajda brez pogovarjanja , odrezani tudi od drugih sorodnikov, malo čudaški in povoženi od časa - tako kot slehernik, najbrž, je sporočilo knjige. Tudi tale avtor, rojen 1962, sveže ločen, je izgubljen, asocialen, pred kratkim je presekal svoj hud alkoholizem. Je pesnik in tudi tole avtobiografijo je zastavil zelo pesniško, nekako lebdeče in preskakujoče in (rahlo) posmehljivo o sebi in starših in nekdanjih časih v Španiji, kakršne ni več .  Oštevilčenih 157 "poglavij", od pol strani pa do pet strani dolgih, na koncu pa v Epilogu še par proznih pesmi predvsem na temo staršev, njihove smrti, kremiranja in pokopovanja. S voje starše in tudi druge sorodnike imenuje z imeni kakšnih klasičn...

  Rachel Cusk: Obris * če že, ocena 8/10..... Gre za prvi del triologije (še Transit in Kudos), pisateljica rojena 1967 tukaj piše na nek zelo samosvoj način, brez subjektov in subjektivnosti, pač pa gre za neko sprotno hladno in dobesedno poročanje o precej mimobežnih ljudeh, ki se ji razgaljajo in ji pripovedujejo o sebi in svojem življenju . Je zanimiva, inteligentna, duhovita v svojih zatrtih opazkah, ki so omejene pravzaprav samo na to, kaj o nekem človeku in srečanju z njim sploh pripoveduje. Pripoveduje pa čimbolj dobesedno to, kar so ji te osebe povedala same, njeno mnenje o povedanem pa je zelo subtilno skrito v način povzemanja. Začetna navdušenost nad stilom me je sicer nekako v zadnji tretjini malo minila, se mi je zdelo pa do konca zanimivo.  Deset breznaslovnih poglavij, samo oštevilčenih, se vsako zase posveča enemu konkretnemu druženju z eno ali več osebami, ki so pisateljici precej pomembni predvsem zato, ker je na poletni šoli pisanja v Atenah iztrgana iz sv...

  Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem * če že, ocena 8/10..... Nek založnik je zavrnil tole avtobiografijo, češ da taka revščina ni verjetna. Obtožujoče popisuje   zakotno zanikrno primitivno nasilno okolje svojega otroštva , živeli so z razbitimi okni, brez vrat med sobami, na golem betonu, s stalno podirajočim se pogradom, mamo je kot majhen imel rad, a tudi o tem pripoveduje z distanco in se temu posmehuje, v bistvu jih vse zaničuje, sploh očeta in njegov rasizem in alkoholizem... Natančno opisuje r azvoj in  upiranje in sprejemanja svojega gejevstva , pa kako sta ga trpinčila dva starejša šolarja, da je npr moral polizat njune pljunke, pa kako so se porivali komajda najstniški fantje v drvarnici in jih je zalotila mama, itd itd itd. Knjiga in otroštvo se konča , ko je šel na gimnazijo - na to so bili v družini ponosni.  Njegova družina je imela prav: bil je drugačen , in postal je bogat sploh za njihove standarde.  T ole je napisal pri 22 letih, prvo knjigo je...

  Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja * če že, ocena 7/10..... Z odrasle perspektive pogled na stvari v novi luči, ob letnem obisku Alabame iz New Yorka.    Med obiskom sprva nostalgično obujanje otroški spominov. In nato globoka pretresenost ob sesutju idealiziranih nostalgičnih predstav.  Med družinskimi člani precej specifični zapleteni odnosi.  Fokus predvsem na očetu, načeloma poštenemu odvetniku zakotnega južnaškega podeželskega mesteca, prežetega s stalnim zatiranjem temnopoltih, kot se izkaže, to vsaj delno pragmatično podpira celotna njena družina . Če že ne podpira rasizma, pa podpira vsaj pravico do rasizma!  Slavna ameriška pisateljica praktično ene same, a za zadrte rasiste zelo kontroverzne knjige Killing a mockingbird (1926-2016) ,  Ne ubijaj slavca kot prvi prevod  Janeza Sivca  1964 , nov naslov Če ubiješ oponašalca v novem prevodu Polone Glavan 2016.  Stražar se loteva iste tematske zgodbe, napisan tri leta prej, 1957,...

  Bohumil Hrabal: Poroke v hiši. Dekliški roman * če že, ocena 1/10..... P iše s perspektive mladega dekleta, svoje bodoče žene, pred njuno poroko -  malo bizarno, malo ironično, malo tragično... Pipsi, kot so jo klicali v otroštvu,  je bila sudetska Nemka predvojnega podjetniško industrijskega buržuaznega statusa,  starše so po vojni izgnali iz Češke, njo in brata pa niso pustili čez mejo in sta bila prisiljena životariti na robu... Bila je 12 let mlajša od moža, pri poroki stara 30, njega v knjigi imenuje "doktor".  Poroke v hiši je prvi del avtorjeve trilogije, ki jo sestavljata še Vita nuova in Vrzeli.  Ta del se konča z njuno poroko.  Zelo iskriv tekst, polno enih pretiravanj in bizarnosti in inteligentnih opazk. Zelo nenavadno pa o vseh čudaških likih (in čudaški so bili čisto vsi) piše z neko empatijo in naklonjenostjo , prav vsakega prikaže kot originalnega in celo simpatičnega, in niti sledu očitkov ali obsojanja raznoraznih abotnosti in malen...

  Marjane Satrapi: Perzepolis. Zgodba o otroštvu * če že, ocena 8/10..... Avtorica je rojena 1969 v Iranu, tam je hodila v francoske šole, starša sta bila napredna aktivista, veliko prijateljev in sorodnikov je bilo politično preganjanih, zaprtih in umorjenih. tudi ona je bila od otroštva upornica.  Kot otrok se je odločila, da bo prerok, in to zadnji izmed vseh, kar je razlagala tudi v šoli - sčasoma pa se ji je bog seveda zelo zameril.  Po prvih nekaj letih šolanja je bila ob prevratih v iranski državi nenadoma prisiljena nositi rute in hoditi v segregirane konzervativne šole, s čimer se ni nikoli sprijaznila. Strip je duhovit in poučen, na kratko o iranski zgodovini, revoluciji, iraško-iranski vojni, pregledno in ravno dovolj, da umesti svoje toplo a nenavadno otroštvo v aktivistični družini . Zelo ganljivo, tudi o doživljanju tragičnih usod znancev in prijateljev, pa odnosu z babico, mladostniških konfliktih z mamo, pa kako je kdaj komu zabrusila tudi kaj napačnega al...

  Laurent Seksik: Poslušni sin * če že, ocena 7/10..... Zdravnik in pisatelj, rojen 1962. To je avtobiografija z vidika odnosov z očetom . O mami skoraj nič, ji je pa knjiga posvečena. Nenavadna močna navezanost na očeta - še celo leto po smrti 87-letnika sin še vedno tako pogosto izbruhne v silovit jok, da se mu naredi hematom na očeh!? Zanimivo je tudi to, da je izpolnil mamimo željo in postal zdravnik ter očetovo in postal pisatelj. Res je bil izredno poslušen! Ne gre samo za veliko ljubezen do staršev, tole se zdi vse nekako patološko in ni dobro pojasnjeno. O sestri in bratu tudi nič. Celotna knjiga poteka v treh vzporednih poglavjih, ki se ponavljajo po petkrat v trojicah: Najina snidenja kot spomini na očeta, Očetova zgodba kot očetovo pripovedovanje o svojem stricu, ki mu je nadomeščal očeta, napisano v italiku, ter Čas slovesa kot opisovanje potovanja v Izrael ob obletnici očetove smrti, ko se   po judovskem običaju zaključi žalovanje. Avtor zapiše, da vere žal ni pr...

Nathalie Sarraute: Otroštvo * če že, ocena 6/10..... Nataša, Točok (1900-1999) je pri d obrih osmih letih prišla iz Rusije k očetu in njegovi mladi ženi in mlajši sestrici.  Nadrobljeni otroški spomini prekinjeni s stalnimi podvprašanji odrasle avtorice , ki kot da v dialogu stalno sprašuje za dodatna pojasnila. Zgodnji spomini so krhki in tudi napisani tako, a tudi kasneje je vse zastavljeno precej poetično. Premočrtnost ni bil pisateljičin namen. Morda je bila dovolj stara (80+ pri pisanju teh spominov), da se ni obremenjevala s celovitostjo, ampak ji je šlo za ohranjanje fragmentov. Iz telih fragmentov pa se celota ne samo ne sluti, ampak celo zamegljuje.  Starša sta se ločila že zdavnaj, živela je v nekem svetovljanskem in premožnem ruskem okolju. Mama se ji je precej hladnokrvno odpovedala tako, da je po enih poletnih počitnicah pri očetu v Franciji enostavno ni vzela nazaj. Ko sta se srečali čez dve, tri leta, pa je bila hladnokruta. Oče je imel kemijsko tovarno, na njeg...

  Eva Hoffman: Lost in translation. Življenje v drugem jeziku * če že, ocena 8/10..... Poljakinja, rojena 1945 v Krakovu, pri 13 kot židovska družina emigirajo v Kanado, potem pa se šola na top univerzah, iz obetavne mlade pianistke se razvije pisateljica in profesorica literature  s poudarkom socioloških tem izseljenstva, zgodovinskega spomina in človekovih pravic. Občutljivo in hkrati objektivno dojema in razmišlja o sebi in svetu okrog sebe. O sebi z ameriške perspektive in s poljske.  Zelo se posveča jeziku, občutku bogastva maternega jezika in suhoparnosti naučenega jezika. Meni, da pa ji je to omogočalo objektivizacijo tekstov in analize literature. S ubjektivno dojemanje naključnih krajev in ljudi in običajev, kamor te slučajno zanese življenje... Opazovanje in sprejemanje in spoštovanje tujosti okolja in sebe . Strašno poudarja in ponavlja koncept "trianglulacije", relativnost pozicioniranja pogledov, spominov in občutkov. Je močna in občutljiva oseba, uspešna, r...