Kovačičevo pripovedovanje sebi o sebi

Prišleke sem prebrala na začetku poletja na pobudo bralnega krožka. Sezul me je tale Kovačič. In potem sem prebrala vse njegovo, kar sem dobila v roke.

Prišleki, Lojze Kovačič

* če že, ocena 10/10.....

• sluzast kot piškot, ki je padel v čaj 
• str 754: nikoli nisem vtaknil v usta nobeno toplo reč (pogosta njegova napaka, očitno se Kovačiča ne popravlja) 
• str 756: Metod, haha – to je najbrž Ciril Zlobec, za katerega sem zasledila, da naj bi posredoval zanj in mu dal obleko itd itd itd… pisal je zelo preproste pesmi, bil je blag, imel brado in brke in modre oči, iz še nepriključenih primorskih krajev, tri leta starejši od njega… 
• str  766: prvi pravi sex: O, ko bomo nekoč odrasli in postali bolj občutljivi, vse tole ne bo več tako odurno…lepo bo, kot da bi plaval ali jedel jabolko 
• str 794: nisem mogel napisati besed kot “mrak se je usipal v sobo”, "veter joče"…beseda mora biti malo umazana 
• grozljiva vdanost v bedo – ampak najbolj pretresljiva morda prav doba pri stricu Karlu v Cegelnici, zloben, kasneje domobranec, nagravžen do njih, kadar ni bilo očeta z njimi 

vir: GRIM NOSTALGIA: “I feel no nostalgia for my childhood: it was full of violence,” Elena says in Ferrante’s My Brilliant Friend, asserting nostalgia as primarily an experience of privilege. But Kovačič in part challenges this idea: perhaps his childhood was too violent not to be nostalgic. Yet his nostalgia is not looking back; it is being lived out. As the story is seen through the eyes of a 10-year-old, nostalgia is the narrator’s default mode of perception. We might call this innocence. As with many books in which there is a child narrator, innocence and ignorance are mechanisms that amplify evil. 

Prišleki, Lojze Kovačič; Študentska založba, 2007 (prva izdaja 1984/85); Zbirka Beletrina; ISBN: 978-961-242-117-5; 1093 strani.

 

******************************

Otroške stvari; Lojze Kovačič

* če že, ocena 10/10.....

• pretresljivo, o sebi in družini in situaciji govori z neko distanco in sprejemanjem, a prizna, povsem prostudušno, da ga je bilo sram njihove družinske revščine in razdvojenosti 
• očetov napis priimka, ki so ga prinesli iz Švice in prodali mesarju…
• Indijanci, s katerimi se je ukvarjal in pustil kot nedokončani projekt v Baslu 
• presunjenost nad naravo (npr roso), a vendar mestnega srca ~
• mati bolj sanjava in s posebnimi temačnimi zgodbami in pojasnilih o dušah in angelih varuhih, rada pisala pisma in lepe stavke, oče trši in trmast in tudi zato pravzaprav krhkejši 
• oče zelo za Hitlerja, mama zelo proti, z odporom do Reicha 
• zanimivo, kako mu nikakor ni bil všeč Plečnik, že kot otroku ne v prvi noči v LJ (stavba zavarovalnice na Miklošičevi), niti kasneje, niti njegovo pohištvo se mu ni zdelo lepo ali praktično – edino Trnovski pristan da je lepo uredil (310-311) 
• vedno prišlek, prvih deset let svojega življenja kot da mu je vedno manjkalo, vedno ko je napisal kraj svojega rojstva, je doživel obsojanje in nerazumevanje 
• na stara leta mu je bila vse bližja polomljena nemščina, materinščina, morda bi pisal popolnoma drugače, če se ne bi moral spopadati z očetovščino, konsolidirati dva sovražna jezika 
• kot prišlek iz Švice bi moral znati smučati in nositi zlate ure, prijatelji mu sploh niso verjeli 
• 316: Nemogoče je bilo odpraviti, kar so mislili in čutili o tebi drugi, in polagoma sem se navadil, da nihče ne more razložiti nič o drugem 
• 321: zadnji odstavek: Šele sredi poletja so me doma vprašali, če sem dobil spričevalo. Rekel sem, da ga dobim jeseni. Bilo mi je nekaj čez enajst, pred mano so bila še krasna leta, za katera nimam nobenih zaslug. 
• 324: beseda avtorja: Literatura pa me je osamila od življenja in me omejila zgolj na užitek, ko se ti je posrečilo resničnosti iztrgati kak dober stavek, v katerem sta red in kaos dobili svoji enakovredni mesti. 
• 328: Knjigo sem pisal preprosto, nisem zajemal pregloboko, nisem ostajal na površini, nalašč sem ubral drsni slog gliserja. Na koncu najavi Zrele reči.

Otroške stvari; Lojze Kovačič; Študentska založba, 2003; Zbirka Beletrina; ISBN: 961-6446-24-X; 356 strani.

 

****************************************

Resničnost; Lojze Kovačič

* če že, ocena 6/10.....

• malo preveč JNA podrobnosti, ki me niso pritegnile
• pisanje v tretji osebi mi tudi ni tako sedlo kot v prvi osebi v prvih dveh knjigah
• a veliko tega, kar mi je bilo všeč v prvih dveh knjigah, je seveda tudi v tej

Resničnost; Lojze Kovačič; Založba Obzorja, 1972; 273 strani.

******************************

Tri ljubezni; Lojze Kovačič

* če že, ocena 7/10.....

• kar občutljiv a ne prevec simpatičen odrasel je ratal iz Bubija 
• v plus mu je šteti, da se ne pretvarja (kar npr očita Cankarju, hehe)
• zapustil je ženo Marijo Sever in dva otroka cca 10 let, živi pri C in njenih starših, in se je glih zaljubil v zdravnico D, ki živi pri očetu in mačehi, ki ju spozna ravno na koncu knjige
• vsem trem kupuje darila za novo leto, npr, dopustuje, seksa… jim prikriva – a se zaveda, da najbolj ljubi tisto, do katere ga najbolj ločuje realnost – do M čuti navezanost in odgovornost in sočutje, do D navdušenost, C mu gre najbolj na živce, a jo najbolj materialno izkorišča in potrebuje, poleg stanovanja mu celo tipka, ko je on na dopustu z D
• v istih dneh, ko M odpeljejo v Polje, istočasno skrbi, da ne zanemarja svojih drugih dveh žensk, zlasti D, niti ji ne pove, važno je, da gresta ob dogovorjenem času na sprehod itd itd
• gre na Paklene otoke na isti kraj z D kot prej dve leti zapored z C
• ko C obljubi zapestnico in si zato ogleduje filigransko izlozbo, pokomentira, da ona gleda izložbo z zdravo pohlepnostjo
• precej natančni opisi seksa in nenavadno natančni tehnično-poetični opisi ženskih spolnih organov, pa potem spet zaničljivi distancirani opisi debelosti bradavic dlak pleš….
• zgleda, da ima D resnično rad, a se zaveda, da je podobno doživljal tudi C
• M je bivša partizanka skojevka, zagnana vernica v sistem, se ji zmeša in konča v Polju za ene dva meseca, potem na močnih zdravilih, si z otrokoma deli skrb zanjo
• C je rahla samotarka, zdravega klenega duha, bi človek rekel, podzavestno ji očita veliko seksualno aktivnost pred njim, kar si je zapisovala v beležko in mu dala celo brati, navezana na mačke, le redko se spita skupaj, a za nove ženske ji ne prizna in ji taji
• D opisuje kot nekoga nežnega, lepega, poduhovljenega – ni čisto jasno, ali ve ali ne za C, za otroke in M zihr – a tudi njo kdaj pokritizira, zboli in ji operirajo neke kožne zadeve na hrbtu, živi z maceho Erno in očetom, z mačeho se ni nikoli zbližala, je najbrz precej mlajša od M in C
• vir wiki Kristalni čas: na koncu je živel z žensko, ki je že imela otroka - najbrž dve hceri, a ena je bila že večja in je kot študentka živela v tujini, za mlajšo skrbel kot za svojo hči (Tina?, njena mati Beba? – ta imena so na sliki v knjigi Interpretacije, kjer je napisano, da je hčerka, pa tudi sam jo tako imenuje…),  a te hčere nikjer nič omenja tukaj v tej knjigi, otroka iz prvega zakona vendarle bežno malo, verjetno je Beba četrta ženska, po teh Treh ljubeznih...
• težko se ti smili on, čeprav je iskren in ganljiv v borbi za preživetje iz dneva v dan, najbrž nikoli zadovoljen glede ljubezni in varnosti in urejenosti – njegov način ravnanja z vzporednimi ženskami in le delna zavest, da to ni ok, ampak se močnejsa pa neka utvara, kako je dober in koristen vsem, pri tem pa se dejansko tudi zelo razdaja, deluje kljub vsemu hudemu prikrit narcis, niti ni čisto iskren in mi je bilo rahlo naporno brat...

Tri ljubezni; Lojze Kovačič; Založba Sanje, 2004; ISBN: 961-6387-53-7; 366 strani.

***********************************

Kristalni čas; Lojze Kovačič

* če že, ocena 7/10.....

• velik del začetka me ni zanimal in sem brala diagonalno, pisal je dolgovezno o kakšnih dijakih ali sodelavcih itd itd itd
• nekako zadnja tretjina pa o svojih zvezah z ženskami, to pa sem marsikaj sicer vedela, a je bilo vseeno tudi veliko novega ali podrobnega ali presunljivega
• zelo me čudi, kako malo govori o svojih dveh sinovih, drugi Jani je bil zelo bolehen, od astme do volčjega žrela in zajčje ustnice… Kasneje govori, kako si je vedno zelel hčerk! Ko se je ustalil z B, so ga obiskovali in imeli stike in to opisuje kot pomiritev. Za ženin grob tudi pravi, kako je mlajši sin domiselno razporedil razbitine nagrobnika
• za ženo pravi, da sta se v 27 letih do njenega samomora ljubila samo nekaj tednov, mučili so jo spomini in more iz partizanov, tega mu ni nikoli pojasnila, mučil ga je občutek krvide do nje (in najbrž do cele družinice), dokler ni naletel na star slučajen posnetek, ko je rekla "zbudi očeta, kosilo je na mizi" – in ob tem spoznal, kako ji je bilo še najljubše, da spi… vestno a z odporom jo je obiskoval v Polju
• vcasih ima presenetljiv in poenostavljen in zvišen odnos do sveta, npr da se je žena ubila, ker ji je eden rekel ob prihodu v službo, češ kaj bi rada, pa je ona ustanovila časopis, v katerem si ta mladenič služi kruh… ali pa ko govori o Ameriki, kamor ga je povabila Clari in Gizela – čeprav lepo reče, da človek ne doživlja Amerike, ampak sebe v Ameriki
• s C zelo meseno in materialno razmerje, ganljivo se mi zdi, kako ga je pustila pri miru, dokler ni D umrla, potem pa rekla, ali je umrla, izrekla sožalje, on pa ni vedel, ali sploh ve zanjo, potem pa mu mesece pomagala iskati stanovanje – a ga je enkrat nekaj sprovocirala in jo je udaril, zato ga je vrgla iz stanovanja, a je lahko ostal do jutra. Zanjo pravi, da si je racionalno zbirala moške, potem pa jih popolnoma podpirala in se prilagajala. Kasneje sta šla enkrat na prijateljsko kosilo, videlo se ji je, da že ima novega tipa, zdravnika, da je naredila izpit in si kupila avto, da ji gre dobro, itd itd itd. Rekel je, da sta drug drugemu že zdavnaj umrla in to je to. Medtem ko mu je D umrla, po 4 letih, ko sta se imela najbolj rada, ga je zapustila in spustila vrvico, ki mu je ostala v roki, hotela je živeti, zato je rad in pomirjen hodil na njen grob, zato mu ni bilo treba hoditi tja. Ženin grob pa ga je vznemirjal in je nerad hodil.
• D je imel skratka izjemno rad, še po smrti, še leta in leta, idealizirano. Patetično pa je, kako je hodil k njenim staršem, jim predstavljal B, itd itd itd. 
• o B govori sumljivo lepo (ona je tudi tipkala te zapise, haha), kot o prelepi sodelavki, dostojanstveni, gracilni in ni da ni. Slučajno sta se srečala v mestu in bila je zaprepadena, da jo je povabil v svojo samsko sobo, a sta spala še tisti večer. Bila je poročena, z odraslo hčeko, ki je tik pred tem, da začne študirat (Mirjam), in petletno Tino.  Čuti se odgovoren, da je Tini razbil družino, vsaj na zacetku Tina živi pri očetu čez teden, noče se ji vsiljevati ali prikupovati z darili, je ganjen, ko mu da kdaj sama od sebe roko ali se mu vrže okrog vratu, ko jo pride iskat v Pacug v kolonijo. Niti ne iz te knjige, drugi internet viri predstavljajo, kako je z B nasel mir in srečno družinsko življenje. Ampak zihr je bil težak še pa še, in zihr ni bilo vse samo lahko.
• zanimivo, kako slabo postavlja vejice, manjše težave pa ima tudi z rodilnikom, pa je najbrz taka legenda, da se ga ne lektorira.
• mislim, da imam Kovačiča za nekaj časa dovolj :-)

Kristalni čas; Lojze Kovačič; Založba Beletrina, 2016 (prva izdaja 1990); ISBN: 978-961-284-187-4; 357 strani.

 

*******************

monografija Interpretacije 

• različni avtorji, npr Dane Zajc, ki ga v Prišlekih imenuje Danijel, zelo bežno in površno o internatskem poznanstvu, pa potem filozofsko književne analize sanj in bistva etc etc, sem zelo samo preletela vseh 270 strani, me ni zelo pritegnilo, še najbolj neke fotke (npr cele družine od Gisele do Claire do Margot in mame iz Avstrije 1951 – vsi ZELO lepi, vključno z njim in celo mamo, ki jo pogosto v Prišlekih opisuje kot zabuhlo golšavo zmedeno zgubljeno…) Zanimiva tudi fotka s “hčerko” Tino in ženo Bebo iz leta 1995 v Ameriki, ko je obiskal Gisele, Beba je taka gajstna, močna oseba, njegova četrta ženska, s katero zaživi po smrti D ??? 
• Pri analizi njegovih otroških knjig spet pride do izraza, morda celo malo samovšečno, da naj bi se on sinovoma zelo predajal in igral z njima in jima omogočal bogato notranje otroštvo, žena pa je bila bolj predana službi in gospodinjstvu in celo sistemu – res je sicer, da je Lojze bil obziren in spoštljiv do otroštva in otrok že od svoje rane mladosti, tudi sam do sebe… 
• Zelo zanimivo se mi zdi tudi poglavje, ki govori o političnih kritikah, ki jih je bil deležen, kako je bil do njega napadalen oziroma do sistema uslužen Miško Kranjec, pa kako so se MNOGI izpostavljali, da so ga zagovarjali, npr Janko Kos, pa literarna sekcija komunistov proti njegovi izključitvi iz Društva pisateljev in nasploh proti napadom nanj in na njegovo neidealizirano pisanje – zanimivo mi je to, da je več kot očitno, da kljub napadom in težavam Kovačič ni bežal v povprečje ali slepomišljenje, ampak je ostal zvest sebi v pisanju (včasih v obnašanju ne in je v kakšnem hotelu rad zaigral na sistemske strune…), prav tako pa tudi v zgodnjih 50. letih in celo prej in celo kasneje ni manjkalo ljudi, ki so se izpostavljali njemu v zagovor in nasproti sistemu, ki je očitno tudi to do neke mere dovoljeval...

wiki o Kristalnem času

• V zadnjem poglavju se ozre še na drugi pol življenja, to je ljubezen, in pripoveduje nam o svojih štirih ženskah. Njegova prva žena je bila zanj pomembna, saj ima z njo dva sinova. Zaradi nestrinjanj in prepirov sta se razšla. Že med njunim zakonom in po ločitvi je bila ona zelo bolna, zaradi česar je tudi hitro umrla. Prek njunega odnosa se razkrivajo njegovi pogledi na politiko, pri čemer pa ostaja njegovo stališče apolitično. Drugi dve ženski sta bili njegovi ljubici. Z eno izmed njiju je razvil globok odnos, vendar ga je prekmalu zaradi bolezni zapustila. Ob tem se mu odpirajo vprašanja o trpljenju in o neizbežni smrti ljubljenih oseb. Zadnjo žensko je poznal iz službe že vrsto let, vendar šele po smrti druge ljubice se je lahko ponovno zaljubil. Z njo je zaživel pravo skupno življenje, popestrila ga je tudi njena mlajša hči, ki jo je vzgajal kot svojo.

vir Delo:

• B je Ksaverija Kogovšek Kovačič - Beba, pisateljeva življenjska sopotnica. Kovačičeva vdova in njena hči Miriam Drev obujata spomine na pisatelja in na čas, ko je pisal roman Kristalni čas. 

vir Literarni atlas Ljubljane:

• M oziroma Marija Sever je 1978 naredila samomor, bila pa je urednica v Mladinski knjigi, vir Literarni atlas Ljubljane, kjer je tudi natančen opis njegovih partnerskih zvez, navaja druge fakte iz njegovega življenja, natančne lokacije bivanja, izobraževanja, službe, itd itd.