Prebrano

  Pascal Bruckner: Pridni sinko * če že, ocena 8/10..... Pascal Bruckner je sodoben in priznan in nagrajevan francoski pisatelj in filozof, rojen 1948. V tej knjigi govori o svojem očetu, ki ga je zaničeval, saj je bil nasilen (čustveno in fizično, sploh do mame), nacist, rasist, antisemit, šovinist in ženskar - dominanten tudi umsko. Pripoveduje, kakšen odnos sta imela z očetom in kako ga je to oblikovalo in zaznamovalo. Nekega silnega sovraštva nisem čutila, imela sta redne in skrbne stike, čeprav nikakor ne ljubeče in tople. Pravzaprav tudi o mami ne govori z ljubeznijo, ima pa zanjo nekoliko več razumevanja in sta si bila bližje, umrla pa je ene 15 let pred očetom, za katerega je do smrti 2012 kot edinec korektno skrbel, kolikor je bilo možno in potrebno, tako finančno kot drugače, npr vsak dan sta se slišala po telefonu, čeprav je bilo tudi v teh stikih vse do konca polno prepucavanja in zlobnih puščic in sta si šla odkrito na živce . " Vem samo to: ker sem moral misliti zop...

Jeffrey Eugenides: Middlesex * če že, ocena 6/10..... Zgodba o fantu, ki se je rodil kot identificirana deklica Calliope  sredi 50. let v Detroitu kot druga generacija grških priseljencev. Roman pa se začne pravzaprav z zgodbo starih staršev pred migracijo, konča pa v začetku 21. stoletja, ko se kot odrasel moški spominja svoje spolne preobrazbe pri 15 letih - in to nekako pripoveduje v soočanju s svojo trenutno romantično zvezo. "Čudovito" prepleteni zgodovinski loki turškega pogroma Grkov v požgani Smirni 1922, rasnih nemirov 1967 v Detroitu, grške mitologije in ikonografije in folklore izseljencev, kar vse skrbno vgnezdi zgodbo fanta rojenega z eno specifično obliko hermafroditizma (5-alfa-reduktaza)- ja, tudi razna biološka spoznanja o nebinarnosti XX in XY so precej spretno (zeeeh) obdelana in predstavljena. Vmes je seveda veliko ene drame in naključij in osebnih ali zgodovinskih štorij, na koncu se pa vse kar dobro in optimistično in odprto razplete, bistvena poanta je...

  Thomas Bernhard: Mraz  * če že, ocena 8/10..... Prvo večje in takoj odmevno Bernhardovo delo, težko nenavadno branje , napisano pri dobrih 30 letih in baje v pičlih treh mesecih. Dobila sem vtis, kot da mlad Thomas Bernhard opazuje vizijo sebe v starosti, tik pred smrtjo - uveljavila pa se je interpretacija, da gre za opazovanje starega očeta. E n sam velik nihilizem , sčasoma sem padla v neko tekočo opazovalno površno branje - potapljanje v posamezne stavke pa mi je preprečevalo videti bistvo.  Tipična Bernhardova Rollenprosa: vživljanje v delno fiktivne osebe . Predstojnik pošlje mladega študenta medicine v zakotni kraj bogu za hrbtom opazovat svojega brata slikarja, s katerim že dvajset let nimata stika. Opazovalec in opazovanec se hitro povežata, zlasti na rednih sprehodih v snegu v bližnji okolici, in slikar globoko in čudno secira življenje v čakanju na smrt. V kraju je mraz in stihija in zatohlost, zakoli živali, smrti, pogrebi, zavijanje psov in vsepovsod zmrznj...

Marjan Rožanc: Ljubezen * če že, ocena 10/10..... Rožanc je bil rojen 1930, umrl 1990, v zgodnjem otroštvu so se preselili v Zeleno jamo in kot  Mostančanu mu je bil center LJ že tako tuj, da si v šoli ni nikoli slekel plašča ali suknje. Na nižjo gimnazijo je hodil na Vegovo,  po vojni je šel na grafično šolo (ki ni vzpodbudila ustvarjanja, ampak oblikovanje), v vojski pa so ga zaradi "sovražne propagande" obsodili na 3,5 let zapora (tocno kaj je bil povod, nisem uspela najti, je bil pa zaradi nekega eseja spet obsojen 1968 pogojno na pol leta, preizkusna doba 2 leti). Po prihodu iz zapora 1955, star 25 let, opusti misel na slikarsko akademijo, posveti se pisateljevanju in 1980 za Ljubezen eno leto po izidu prejme nagrado Prešernovega sklada, eno leto po smrti pa tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Ljubezen avtobiografsko govori o odraščanju v fanta v Zeleni jami, od malo pred vojno do malo po vojni. Premlad za vojno in zapore, od koder se mnogi od le malo starejših...

Marko Radmilovič: Kolesar * če že, ocena 8/10..... No, tole pa je bilo prijetno bralno presenečenje ! Nenavadna zgodba vojnega interniranca, ki je kot delavec v nacistični tovarni izpeljal sabotažo, vse skupaj pa se odkriva v sodobnosti. Na pobudo krožka, ena na sodoben način zastavljena kriminalka in to slovenska in to prvenec - nisem pričakovala glih nevemkaj, za kriminalke se mi zdi škoda časa in sem jih v zadnjih letih (desetletjih) brala samo v tujih jezikih, češ da ni bila samo zabava... Ampak tole je pa kar mojstrovina! In pogoltnila sem jo v enem dahu, no: treh.  Zelo premišljena in skrbno skomponirana zgodba ter premeteno dirigiran potek zapleta in odpleta, čeprav same zelo klišejske osebe, patetični samski učitelj zgodovine, blontna medicinska sestra, ločen zanemarjen zapit kriminalist, navdihujoča prelestna simpatična inteligentna samska mlada kmetica, in precej predvidljiv srečen konec  tako glede ljubezni kot kriminalnega zapleta -  iz oblikovanja notranje st...

  Thomas Bernhard: Moje nagrade * če že, ocena 9/10..... Avstrijski enfant terrible, 1931-89, umrl tik pred dogovorjeno oddajo tegale teksta založniku, ki je izšlo ob 20. obletnici smrti. V urednikovi pripombi na koncu knjige je ocenjeno, da je tekst bil napisan deset let pred smrtjo. Nekoč sem že z velikim navdušenjem prebrala nekaj Bernhardovih del, kakšno celo v nemščini, ampak razen cinizma in strastnega napadanja avstrijskega malomeščanstva se ne spomnim veliko, tele kratke Nagrade so ravno pravšnje, da se ga morda spet lotim. Komentira devet prejetih nagrad (od 12 ali 13, kot pripiše), malo o dogajanju in razmišljanju okrog tega, na koncu pa sledi še pet nagovorov ob slavnostnih podelitvah (znani so škandali okoli teh njegovih govorov ob nagradah...) ter kratko pojasnilo avstrijskega urednika. Kar veliko omenja teto (no, ampak izkaže se , da je ta "teta" njegova 37 let starejša življenjska sopotnica) in deda, tudi pisatelja , ki je tudi prejel prestižno Avstrijsko držav...

  Heinrich B öll: Kaj bo iz tega fanta? ali Nekaj s knjigami * če že, ocena 8/10..... Heinrich Theodor Böll (1917 – 1985) je bil 1972 nobelovec. Pred vojno se ni želel vključiti v Hitlerjugend, a je bil mobiliziran, štirikrat ranjen in povojni ujetnik. Bil je zelo priznan, vpliven in nagrajevan pisatelj nemškega povojnega vala, ki se je soočal s spomini in krivdo WWII in nasprotoval molku in tabujem - prava nacionalna vest.  Bil je strasten pacifist, sploh  po lastnih vojnih izkušnjah, pa tudi iz pacifistične köllnske družine (so pa enega sina zaradi pritiskov vendarle delegirali med hitlerjeve mladce, kar jim je za vedno zameril, in res bi lahko vsaj metali kocko, izobešali pa itak so najmanjšo možno zastavo s kljukastim križem...). Predvsem njegov  Ansichten eines Clowns  (1963) je zaradi kritiziranja katoliške cerkve in CDU stranke povzročil velike polemike.  Böll je bil veren, a zelo kritičen do cerkve in ni nikoli odpustil konkordata med Vatikanom in n...

John Edward Williams: Stoner * če že, ocena 8/10..... John Williams 1922-1994 je dobitnik National Book Award 1973 za Augustos, Stoner je njegov najbolj oseben roman, objavljen 1965, postal je kulten roman šele po pisateljevi smrti, prej je bil cenjen predvsem v ozkih krogih kritikov. Williams je bil predan pisanju, boril se je z alkoholizom, objavil je tri romane, po vsebini zelo različne, vse pa predstavljajo oblikovanje osebnosti pod vplivom rivalnosti med moškimi, napetosti med moškimi in ženskami, očeti in hčerkami, in na koncu razočaranja in nesmiselnosti. V tej knjigi gre za neglamuroznost, če ne kar krutost akademskih karier, polnih pasivno-agresivnega rivalstva - a univerzalnost zgodbe presega akademske okvire. Stoner naj bi bil " najboljši nepoznani ameriški roman ", primeren za začetek branja zahtevne literature, haha. Par poudarkov o romanu iz komentarja (pretežno povzetka) Urbana Vovka: molovska tonaliteta, sodobni Sizif, premaganec , ki ni napredoval v službi, s...

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro (na petindvajset strelov) * če že, ocena 9/10..... V knjigi je na začetku daljši študijsko zastavljen komentar Nade Barbarič, na koncu sledijo celo šolska vprašanja za domače branje, je bila pa knjiga cela po študentsko podčrtana itd... Komentar se zelo navezuje na film Nasvidenje v naslednji vojni, vključno s številnimi fotkami. Med življenjepisnimi mejniki omenjeno njegovo pleskanje v Franciji, umora gimnazijskega prijatelja pa ne. Omeni Zupanovo zaničevanje žensk - hm, tega izraza jaz sicer ne bi uporabila, pa kakorkoli se temu reče, ni bilo omejeno samo na ženske, ki jih je seveda ponosno objektiviziral, pa še o tem se je morda malo bolj šopiril, kot bi bilo treba in kot je bilo res... pa se je le dokopal do ameriške brzostrelke, enega funkcionalnega in statusnega kosa orožja si je zelo zelel, zelo rad je objestno streljal tudi po vojni zadnja platnica 1975 prvi izid, v knjigi govori o počitnikovanju 1973 na Majorki. A l e kdaj je to res pisal? Deluj...