Prebrano

Mati Noč / Kurt Vonnegut * če že, ocena 10/10..... - prva izdaja 1961, slovenski prevod 2007 - knjigo mi je posodila Daša, se mi je pa med branjem zdelo, da cel kup stvari in fraz in for poznam – zdi se mi, da sem jo morala prebrati v študentskih časih, očitno v angleščini, čeprav se jasno spomnim samo Klavnice 5 in Zajtrk prvakov, in sem mislila, da so vse te fraze od tam. - kultna knjiga, mirovniška, humanistična, cinična, s slavnimi in pogosto citiranimi frazami Uvod avtorja iz leta 1966 (str 5, 6 in 7), o njegovih osebnih izkušnjah z nacisti in vojno. Ta Uvod je čudovit, kratek in enostaven in pretresljiv. Knjiga mi je bila zelo všeč, uvod pa še mnogo mnogo bolj. Bil je vojni ujetnik, vzdrževati se je moral z lastnim delom v tovarni sirupov, ko je ob koncu vojne doživel bombardiranje Dresdna, ki ga je preživel v hladilnici pod klavnico “z vrstami in vrstami otrebljenih kadavrov”. Absolutni mirovnik na ciničen nacin, s toleranco in svetovljan brez patetike, trpe...

Gepard / Giuseppe Tomasi di Lampedusa   * če že, ocena 10/10..... - 41: Proti jutra pa je imela kneginja vendarle priložnost, da se je prekrižala. (knez je šel k prostitutki ponoči, žena ga je dolgočasila in odbijala s križanjem pred sexom… Porogljiv, suhoparen, ciničen, sarkastičen način pisanja, opazovanja, tudi notranjega razmišljanja .) - 42: Če hočemo, da ostane vse, kot je, je treba spremeniti vse. 1. poglavje: maj 1860 Knez Don Fabrizio Salina na Siciliji, star 46 let, poglavje zajema od enega rožnega venca zvečer do drugega, v zraku grožnja prevrata, pri katerem se zna zamenjati kralj in malo premešati karte, na zgubi naj bi bila predvsem moč Cerkve, vmes pa kot mimogrede o družinski dinamiki (prvi sin je dolgočasnež, drugi je zginil v London, cel kup hčerk), zvest ljubljen pes Benedicó in podivjan vrt, nočni obisk Palerma in prostitutke, spomin na obiske pri kralju v Neaplju, ki ga tipa za novicami, ljubljeni, lahkomiselni in obcudovani nečak po sestri gre k prevr...

Vražje dekle / Ilka Vašté * če že, ocena 3/10..... knjigo mi je posodila Daša, ki ima rada zgodovinske romane, ni ravno po mojem okusu in se mi je rahlo vlekla, a se mi je zdela zanimiva in sem ob njej pogooglala tako Valvasorja kot Ilko Vašte, ki se mi zdi zelo spretna pisateljica in je zelo vešče (čeprav obrtniško) predstavila zgodbo iz 17. stoletja - tako po jeziku kot opisih se zdi, meni laiku,  zelo avtentično. Roman je bil napisan 1933 knjiga je v cobbisu oznacena kot življenjepis, kar me čudi, saj se mi zdi Valvazor preveč obrobna oseba v tem romanu, pa čeprav pomembna in vplivna na glavno junakinjo, ki pa je  vendarle najbrž čisti plod domisljije in nikakršna zgodovinska oseba!? zgodba je skrajno pravljična, pametna lepa čutna punca Marija Trošt premaga prav vse težave, ki se ji grmadijo na pot proti obvezno srečnemu koncu. Izkaže se, da je posledica prešuštva svoje matere, ker je tako podobna biološkemu očetu, njen formalni oče Andrej Trošt, Valvazorjev bakror...

Ti povem zgodbo? : zgodbe, ki so me naučile živeti / Jorge Bucay * če že, ocena 3/10..... knjigo mi je posodila Polona, napisal jo je južnoameriški psihoterapevt (gestalt, kot se izkaže), 50 poglavij, vedno kratek uvod s pacientom, ki mu na vsaki seansi pove eno poduhovljeno zgodbo (ala Anthony Mello, a še cel kup drugih virov). Ne gre za literaturo, sem pa z zanimanjem prebrala (in mi ni žal), ker mi je Polona zanimiva punca. A na začetku sem raje brala, na koncu pa že zelo diagonalno s preskakovanjem tako poduhovljenih zgodbic kot okvirne zgodbe, ki povzema dinamiko in vsebino seans in odnosa med terapevtom in klientom (ki je precej poenostavljena in površna, klient deluje zelo nezrel in tudi je mlad, npr še živi pri starših in na začetku končuje študij in potem začenja delo). Mislim, da nisem ne dovolj poduhovljena ne dovolj iskreno prizadevajoča si k osebni rasti - oziroma zagnana oziroma upajoča glede tega. Ne bom pa rekla, da ni kakšna od teh zgodbic zelo zanimiva in luštna...

Genialna prijateljica : otroštvo, odraščanje / Elena Ferrante   * če že, ocena 4/10..... Prvi del kvatrologije Neapeljski cikel, otroštvo in odraščanje. Po predlogu bralnega krožka. Elena začne zapisovati spomine, ker njena prijateljica Lila izgine in je jezna nanjo, da ji je uspel tak podvig, brez da bi pustila za sabo “dlako”, še sama ni našla niti najmanjše materialne sledi v svoji škatli spominov.  Ni mi jasno, zakaj nam je Valentina rekla, da je prvih 20 strani zoprnih in da se je treba prebiti čeznje, potem pa steče. Na začetku pač 60+ letna ženska izve, da je prijateljica izginila, ta prijateljica Lila ima sina, in Elena ima tudi z njim nekaj kontaktov, da je nič ne skrbi, ampak sčasoma pa jo začne grabiti jeza, kako je Lila hladnokrvno mrknila, in začne skoraj iz maščevanja pisati… takoj se sluti, da je zadaj zapletena in dolga zgodba. Precej berljivo, hitro se dogaja, a med vrsticami ni nič napisanega, nič posebej globokega, nič pretresljivega -...

Spomini, sanje, misli / Carl Gustav Jung * če že, ocena 6/10..... brala v zdravilišču, knjigo mi je posodila Marjeta je označena kot avtobiografija, a je imela aktivno zapisovalko/urednico prvi del oziroma o otroštvu dejansko kar zanimiv , o očetu župniku z dvomi v boga, originalno mamo, relativno osamljen v otroštvu, pri matematiki mu ni bilo jasno, zakaj bi bilo toliko računanja, da je na koncu a=b, kar prav gotovo ne more biti... Pri pripravah na prvo obhajilo se je najbolj veselil tem o svetem duhu, a je oče to kar preskočil, češ da tega pa še on ne razume – obhajilo mu je bilo popolno razočaranje in na drugega ni šel nikoli več. Starsa sta se slabo razumela, mama je bila več mesecev odsotna (umobolnica? to nikakor ni pojasnjeno, kaj ji je bilo) in na str 20 celo piše, kako se kot otrok spominja neke ženske, ki je mnogo let kasneje postala njegova mačeha, a o tem nič kasneje in celo ob smrti očeta se zdi, da so spet živeli z mamo skupaj?!  Gre bolj za delovno biografij...

Milan Kundera: Identity * če že, ocena 5/10.... . brala v zdravilišču v angleščini, knjigo mi je posodila Marjeta v slovenščini Kundere še nisem in ne vem, ali bi ga sploh lahko brala. Kundera mi pušča mešane občutke , nič posebnega se ne dogaja, veliko razmišljanja, en par živi v Parizu (a bi glede neizrazite pripovedi lahko živel kjerkoli), predstavljanje razmišljanj in interpretacij vsakega posameznika glede na iste izrečene in neizrečene stvari. Medtem bolj mimogrede spoznavamo njuno življenjsko zgodbo, da je ona ločena po smrti petletnega otroka (in nič več o tem, samo da se ji je potem sex s takratnim možem uprl, zlasti ker so ga vzpodbujali v moževi družini z namenom drugega otroka…), potem pa spoznala tega novega in mlajšega tipa kot smučarskega inštruktorja, ona starejša in finančno močnejša. O sedanjem tipu še najbolj intimno preko umiranja prijatelja iz mladosti, ki pa se mu je neskončno zameril, ker se nekoč ni postavil zanj… tik pred smrtjo ga gre sicer obiskat, a mu ...

originalna naslovnica: čista, neprevzetna in nesprenevedajoča Zmagovalka / Teresa Cremisi   * če že, ocena 9/10..... prebrala na pobudo bralnega krožka prevod in razni intervjuji Mimi Tukarić Podkrižnik kot otrok avtorica emigirirala s starši v Evropo, knjiga črpa iz tega. Protagonistka je izredno pragmatična, se ne trudi ugajati, mi sicer ni zelo simpatična, a ne moreš ne ceniti njene iskrenosti in prostodušnosti, in kako je znala in morala poskrbeti zase. Kljub vsemu je imela kar veliko sreče v življenju in se zdi, da se tega kar zaveda, tako karierno kot z možem, ki je dal neko boemsko dimenzijo njeni poslovnosti. Kako iskreno bi ji privoščila malo idealizma in čisto svojo pravo zmagovalko. Knjiga o staranju brez obžalovanja. Lep in tenkočuten jezik pripovedovanja in odličen prevod. “ Prišleki bijejo mnoge bitke, ki jih drugim ni treba, doživljajo poraze, ki jih večina niti ne sluti .”- mislim, da tudi druge zmage!, in je ona lep dokaz, da se socialna priviligiranost...