Zmagovalka

originalna naslovnica: čista, neprevzetna in nesprenevedajoča

Zmagovalka / Teresa Cremisi

 * če že, ocena 9/10.....

• prebrala na pobudo bralnega krožka
• prevod in razni intervjuji Mimi Tukarić Podkrižnik
• kot otrok avtorica emigirirala s starši v Evropo, knjiga črpa iz tega. Protagonistka je izredno pragmatična, se ne trudi ugajati, mi sicer ni zelo simpatična, a ne moreš ne ceniti njene iskrenosti in prostodušnosti, in kako je znala in morala poskrbeti zase. Kljub vsemu je imela kar veliko sreče v življenju in se zdi, da se tega kar zaveda, tako karierno kot z možem, ki je dal neko boemsko dimenzijo njeni poslovnosti. Kako iskreno bi ji privoščila malo idealizma in čisto svojo pravo zmagovalko. Knjiga o staranju brez obžalovanja. Lep in tenkočuten jezik pripovedovanja in odličen prevod.
• “Prišleki bijejo mnoge bitke, ki jih drugim ni treba, doživljajo poraze, ki jih večina niti ne sluti.”- mislim, da tudi druge zmage!, in je ona lep dokaz, da se socialna priviligiranost iz mladosti kljub kakšni pahnjenosti v revščino bogato obrestuje tudi mnogo kasneje… 
• “Spodbudil me je založnik, čeprav je hotel nekaj drugega: rekel mi je, naj izberem dvajset ali trideset starih fotografij, ki so mi všeč, in o vsaki napišem po dve strani besedila. Nastala je ta knjiga.”.... »Glavna junakinja nisem jaz. Kolikor mogoče natančna sem bila resda pri opisih staršev [očeta uspešnega podjetnika in matere, tudi v Evropi slavne kiparke], a pripovedovalki sem dala deset let več, kot jih imam. Rodila sem se po drugi svetovni vojni, ne pred njo.« ....Svojo literarno junakinjo v določenem trenutku odrine od sebe, nista več ista oseba, »vsaka ima svoj poklic, pripovedovalka [žurnalistka ...], na primer, nima otrok, jaz pa. Recimo, da je knjiga bolj avtoportret kot avtobiografija. Obe imava radi iste stvari, česar jaz ne maram, tudi njej ni všeč. Da, knjigo bi označila za (duhovni) avtoportret.« 
• str 13: Mi smo bili premožni, a smo se zavedali, da imamo srečo, da je tako hotelo naključje. 
• str 14: Povezava med delom, zaslužnostjo in družbenim uspehom ter denarjem na drugi strani sploh ni obstajala kot na Zahodu, v svetu dela. 
• oče manj izrazit, čeprav ljubec (edini jo je uspešno potolažil ob prvi menstruaciji), ves čas pa pajdaštvo in dvojina z mamo, ki jo je Milano zdepresiral in je postala poraženka, čeprav je bila morda od vseh treh družinskih članov najbolj obetavna  
• str 56: da se prilagodiš novemu okolju in ljudem (tudi nesimpatičnim), je dovolj, da sprejmeš pravila, se ne izpostavljaš, nenadkriljive prebliske pa prihraniš za takrat, ko boš škof – do takrat pa bodo ta pametni prepoznali tvojo iskrivost v očeh 
• str 63: ko se je sprostila in začela izstopati v srednji šoli, so jo sošolke začele zavračati, zato je začela namenoma delati napake v kontrolkah in domačih nalogah, uspešno – to je strahopetno in pogumno, domišljavo in ponižno, dvolično…prikrivanje sposobnosti in brušenje skrajnosti. To imenuje “mimikrija za prekrivanje drugačnosti.” 
• str 64: kako sta starša hibernirala pred tv, medtem ko je hčerko Milančanko odpihnilo v svet
• str 71: ob vsakem koraku naprej se skrči paleta bodočih možnosti 
• str 110: mama ji je na smrtni postelji rekla: Bodi previdna, šibki nas bodo žive odrli. Snubec pa ji je utemeljeval poroko: Močne ljudi je treba ščititi bolj kot druge. 
• str 113: junake nič ne preseneti, Pepelka ne vzklika od začudenja, ampak se mirno vsede v kočijo ravnokar ščarano iz buče 
• str 125: nenavadno veliko kosov obleke se spominja in jih omenja, to se mi zdi kar žensko – a po drugi strani zelo malo o svojih ljubezenskih zapletih in dogodkih, kar se mi zdi zelo nenevadno in hladno. Se mi zdi precej samovšečna, ponosna na svojo drugačnost (kot da se ne bi zavedala drugačnosti čisto vseh!!?) in hladno egocentrična, npr tudi do staršev. 
• str 127: na bolšjaku kupovala razglednice, a zvečer vsa pobita od tega, življenjske zgodbe v fragmentih povedane v parih stavkih na razglednici, odkriti slučajno v stari leseni škatli na pločniku. 
• str 133: zelo hladna ob obisku Alexandije po 30 letih (odšla kot sedemnajstletnica v knjigi, a baje za 10 let postarana) s starsi cca 1955 ob Sueški oz. Kanalski krizi), ni se pustila melanholiji in bolečini ali razočaranju nad spremembami (na slabše…) - a ob obisku puščave in gledanju puščavskega vetra je rekla možu Poglej, mama! – in on jo je stistil k sebi in rekel: Dvojni lapsus!, normalna ženska bi rekla Poglej,oče! – eden močnejsih močnih opisanih trenutkov z možem. 
• bila je edinka, in češ da edinci znajo dobro opazovati ljudi – ne vem, na kateri strani je to napisano, ne zdi se mi kakšno resnično pravilo 
• str 134: kot mimogrede pove, da je tik pred smrtjo očeta iz krvnih testov ugotovila, da ni njen biološki oce 
• str 140: petdeseta leta so starost mladosti, šestdeseta leta pa mladost starosti 
• str 144: prikrita razočaranja pri izdelkih šivilj je na srečo zamenjala velebagovnica s kvalitetninimi in cenenimi izdelki, z veliko izbire, telesa so se zdaj prilagajala izdelkom in ne več obratno kot nekoč – zanimiva analogija šivilj s propadanjem revij… ima pa ta ženska res rada veleblagovnice, izložbe, ogledovanje izdelkov… 
• francosko državljanstvo so ji zavrnili, ona pa je dala odpoved, nekdo je kmalu naredil nov poslovni načrt in izbrisal njen vpliv na poslovanje 
• ni poglavij, vsaj ne v kazalu, a na vsake toliko se na veliko nov sklop utrinkov (med njimi zvezdice) začne z velikimi črkami, sami časovni prislovi Zgodaj zjutraj, pa Pozno popoldne, Zvečer… 
• str 156: kot deklica izsilila dokaz ljubezni, da je fant pojedel deževnika, ki mu ga je pomolila na lopatki… dokaz, da je ljubezen ogabna, ne mara trpljenja zaradi trpljenja, čustvenih toboganov 
• str 158: na starost je postala morski ježek, pol leta preživi v ribiški vasici, kjer je edino opravilo, da se odločiš, kaj bos kosil in kaj večerjal. Sončna očala, slamnik in pareo polepšajo človeka. Ganjena, da jo žena izposojevalca čolnov preverja, ko gre plavat. 
• str 162: če se ti ne skisajo možgani, umreš mlad. Družbeni pritiski popustijo in spet zapihlja mladostna svoboda. 
• str 164: v ribiški vasici popoldneva pri 77 preživlja v kavarni ob kokakoli, na internetu, se predaja študiranju srednjeveških ladij in slik, in v starinarnici kupljenimi risbami ladij nekega slikarja oz. nadarjenega mornarja, ki je še posebej rad slikal korveto Zmagovalko. Pompozna ladja z 12 topovi ob vsakem boku, že po imenu bahaška v stilu expandonistične Francije. Tudi ona bi šla na eno tako ekspidicijo. “A Zmagovalke zame ni bilo”. 
• dvojno življenje, uspešna poslovna ženska, z rahlo boemsko dušo in možem slikarjem 
• str 167: veliko vem, občutim pa ničesar. 
• str 170: reflektor na cerkev je v skalah izrisal gusarsko glavo – kako ranljiva podoba, če bi reflektor premaknili za meter, bi izginil – kar se bo neizogibno zgodilo, zato ga je shranila na iphone, da ne bi odšel brez sledu v pozabo 
• str 171: V zgodovino ne bom vpisala niti vejice. Moje sledi so neznatne. Iz neizrazljivih in hlapljivih idej, ki so se mi porajale v mladosti, ni vzklilo nič. Vse bo šlo hitro v pozabo. Pa tako sem motrila ta svet. 
• mislim, da celo knjigo ne uporabi imena “portretiranke” oziroma glavne junakinje?! 
• v bistvu je to knjiga o staranju in minevanju, rahlo hladna mimikrija, vzvišenost in egocentričnost, a z obilo opazovanja sveta. Edinka in brez otrok (v knjigi). Knjiga se konča z aleksandrijskim pesnikom, prva in zadnja vrstica te pesmi sta izpostavljeni tudi nekje na začetku: 

Pol enih. Kako hitro je mineval čas, potem ko sem prižgal svetilko ob devetih.
Pol enih. Kako mine čas. Pol enih. Kako hitro minejo, leta. 

(Konstantin Kavafis, Od devetih) 

 

Zmagovalka / Teresa Cremisi; Naslov izvirnika: La Triomphante, 2015, prevod Mimi Podkrižnik Tukarić; Totaliteta, 2017; ISBN: 978-961-94315-1-1; 173 strani-