Jungove sanje kot strokovna dediščina

Spomini, sanje, misli / Carl Gustav Jung

* če že, ocena 6/10.....

• brala v zdravilišču, knjigo mi je posodila Marjeta
• je označena kot avtobiografija, a je imela aktivno zapisovalko/urednico
• prvi del oziroma o otroštvu dejansko kar zanimiv, o očetu župniku z dvomi v boga, originalno mamo, relativno osamljen v otroštvu, pri matematiki mu ni bilo jasno, zakaj bi bilo toliko računanja, da je na koncu a=b, kar prav gotovo ne more biti... Pri pripravah na prvo obhajilo se je najbolj veselil tem o svetem duhu, a je oče to kar preskočil, češ da tega pa še on ne razume – obhajilo mu je bilo popolno razočaranje in na drugega ni šel nikoli več. Starsa sta se slabo razumela, mama je bila več mesecev odsotna (umobolnica? to nikakor ni pojasnjeno, kaj ji je bilo) in na str 20 celo piše, kako se kot otrok spominja neke ženske, ki je mnogo let kasneje postala njegova mačeha, a o tem nič kasneje in celo ob smrti očeta se zdi, da so spet živeli z mamo skupaj?! 
• Gre bolj za delovno biografijo, pojasnjevanje, iz česa izhaja njegovo zanimanje za nezavedno. Po svoje še vedno zanimivo, a me ni zelo zanimalo njegovo razglabljanje o simbolnih arhetipih, bogovih, od stvarstva danih univerzalnih spominih… Marsikaj se mi je zdelo precej narcisoidno in slabo razmišljeno, pretirano naslanjanje na sanje, ki zihr so odsev nezavednega, ampak taka direktna linija z nadmogočnim pa zihr spet ne. Npr, njemu se je v sanjah prikazalo, kako ga je kočijaž nekje pustil in rekel, tukaj smo obtičali, in je bilo  tam 17. stoletje, in to je bil dokaz, da naj išče v znanosti tega obdobja in je tako nasel alkimijo in naredil nadaljnji znanstveni preboj, etc etc etc. 
• Se kar zanimivo tudi s strokovnega razvoja, npr kako je Freud bil histerično obseden s sexom in razočaran, da ga Jung ni nasledil s svojo teorijo. 
• Jung deluje dobrega srca, priden, pameten, razumen. Je pa to pisal par let pred smrtjo (1875-1961), pa se to ne čisto sam, ampak so mu nekako zrihtali eno žensko, ki je zadevo vodila in jo nato pripisala kar njemu kot avtobiografijo. Bolj osebna štorija bi mi bila mnogo bolj zanimiva, tako pa se tip nič ne sprašuje o sebi, ampak je predvsem obremenjen, kako bo ostal predstavljen svetu potem, ko ga ne bo več. 
• Dobra izjava se mi je zdela, da so ljubosumne tiste ženske, ki ne pripadajo popolnoma svojemu možu, in da je biti zasvojen z dobroto zelo slabo. 
• Dolge opise njegovih simboličnih sanj sem brala zelo diagonalno, pa tudi njegove potopise itd itd itd. Precej jasno je, da so lahko zelo zanimive avtobiografije, kjer je avtor intimen in iskren in razmišljujoč, pa spreten z jezikom in slogom, zanimiva življenjska zgodba seveda pomaga, zaskrbljenost glede svoje duhovne zapuščine pa zelo kontraproduktivna. Nič, absolutno nič o njegovem osebnem odraslem življenju, družini, zakonu, ki ni bil samo gladek...

Spomini, sanje, misli / Carl Gustav Jung ; [zapisala in uredila Aniela Jaffé]; Naslov izvirnika: Erinnerungen, Träume, Gedanken, 1961, prevod Božidar Kante; Zbirka Biografije / Državna založba Slovenije, 1989; 374 strani.

 

 

dodatek tri mesece kasneje:

....veliko pa o Jungu pove razmerje s pacientko/ljubico Sabino Spielrein, kar je bilo "in breach of professional ethics, and that it jeopardized his position at the Burghölzli and led to his rupture with Bleuler and his departure from the University of Zurich". O vsej tej veliki drami v tej "avtobiografiji" niti ene iskrene besedice, je bil pa posnet film A Dangerous Method. Zanimiv film, Junga prikaze kot licemera, malomescana (ne po premoznosti, pac pa po obnasanju), verujocega v mistiko in samanizem, hladno ljubec do zene, Freuda pa kot cinika, in vse to v okviru seksualne a tudi ljubezenske zveze s Sabino. Prikaze njeno osebno storijo, kako je bila zaznamovana od kompliciranega otrostva in ji to vpliva na seksualnost, pa tudi Jungov in Freudov konflikt na strokovni in osebni ravni. Zanimivo, da je Sabinina osebna in strokovna storija bolj v skladu s Freudovo teorijo, ki deluje bolj racionalna in znanstvena, a Jung je osebnostno bolj prilagojen in uglajen, tudi zelo bogato porocen. In ves cas samovsecno misli o sebi kot o neki posveceni osebi z nekim poslanstvom. Freud pa ne verjame v spreminjanje ljudi, in se posmehuje temu, kako se Jung pocuti kot bog, pa tudi Freud zidovstvo dojema kot pomembno karakteristiko in coklo, mendem ko je Jung protestant in mu to Freud tudi vcasih posmehljivo oponese. In se v filmu zelo poudarja, kako Jung nikakor ne verjame v nobena in nikakrsna nakljucja, vse so mu neka blazna znamenja... V "avtobiografiji" je zelo poudarjal, kako obrobno je bilo njegovo srecevanje in konflikti s Freudom, kar je v filmu prikazano kot zelo dramaticno in pomembno za oba, in tudi Sabina je odigrala veliko vlogo v tej vojni med njima. Jung v filmu rece, da se je njegov odnos s Freudom zrusil, ko mu ta ni hotel povedati svojih sanj, ces da bi s tem skodoval svoji avtoriteti. 
Film se mi zdi  mnogo bolj iskren od "avtobiografije"...
Otto Gross (pacient in psihoanalitik, ki je s pogovori sprovociral Junga k zvezi s Sabino) je umrl od lakote 1920, Freud je pobegnil pred nacisti v London in umrl za rakom 1939, Sabino so z obema hcerkama nacisti ustrelili v sinagogi 1941, Jung pa je sicer med prvo svetovno vojno dozivel zivcni zlom, a po vojni mirno zivel kot najbolj uveljavljen psihoanalitik, prezivel vse, tudi zeno Emmo in ljubico Toni Wolf (z njo in zeno je imel odprto poligamijo in so se krasno razumeli) - nauk: malomescanstvo se splaca. Zanimivo je pa to, da je Jung kljub vsemu malomescanskemu znacaju sel v alkimijo in se ni sekiral, da bi ga razumeli kot obskurnega znanstvenika, zdi se, da je takrat postal ze tako samozavarovan...  Zanimivo mi je tudi to, da je film povsem potrdil moj osebni vtis o Jungu iz njegove "avtobiografije"....
Film in dokumenti prikaze Emmo kot steber njegovega zivljenja, ne samo materialni, drugo ljubico Toni Wolff kot parfum - prvo ljubico Sabino pa kot resnicno ljubezen v dobrem in zlem, strastno iskreno pametno, predvsem pa najbolj iskreno in najbolj simpaticno od vseh teh karakterjev v filmu - vsaj v filmu...
citat iz filma: Vcasih moras storiti kaj neodpustljivega, da sploh lahko zivis naprej.