Jorge Bucay pripoveduje zgodbice
Ti povem zgodbo? : zgodbe, ki so me naučile živeti / Jorge Bucay
* če že, ocena 3/10.....
- knjigo mi je posodila Polona, napisal jo je južnoameriški psihoterapevt (gestalt, kot se izkaže), 50 poglavij, vedno kratek uvod s pacientom, ki mu na vsaki seansi pove eno poduhovljeno zgodbo (ala Anthony Mello, a še cel kup drugih virov). Ne gre za literaturo, sem pa z zanimanjem prebrala (in mi ni žal), ker mi je Polona zanimiva punca. A na začetku sem raje brala, na koncu pa že zelo diagonalno s preskakovanjem tako poduhovljenih zgodbic kot okvirne zgodbe, ki povzema dinamiko in vsebino seans in odnosa med terapevtom in klientom (ki je precej poenostavljena in površna, klient deluje zelo nezrel in tudi je mlad, npr še živi pri starših in na začetku končuje študij in potem začenja delo). Mislim, da nisem ne dovolj poduhovljena ne dovolj iskreno prizadevajoča si k osebni rasti - oziroma zagnana oziroma upajoča glede tega. Ne bom pa rekla, da ni kakšna od teh zgodbic zelo zanimiva in luštna, morda pa so v primerjavi z Mellotovimi iz moje mladosti te tukaj rahlo razvlečene in malo bolj pokroviteljske. Razumem pa, da je ta knjiga marsikomu zelo všeč in v koristno oporo.
- še najbolj zanimivo pa mi je bilo poglavje Kakšna terapija je to, str 56. Tam terapevt razloži temu klientu različne terapevtske šole. Klasična psihoterapija išče razloge, zakaj si tak, in jo zanima preteklost, traja leta in leta oziroma ni nikoli dokončana. Behavioristična terapija je kratka, lahko celo samo 5-10 seans, osredotočena na prihodnost, izhaja iz tega, da pacient sebe itak že pozna dovolj dobro, zdaj ga je treba samo vzpodbuti, da prekine svoje vedenjske vzorce, ki mu povzrocajo težave, že s prvo prekinitvijo se okrepi samozavest in klient se potem tega samo drži. Gestalt pa zanima sedanjost, in osredotočena je na specifičen odnos med individualnostjo terapevta in individualnostjo klienta, samospoznavanje pride bolj mimogrede, tipično traja 6-24 mesecev, njena največja pomanjkljivost pa naj bi bila nevarnost občutka pri klientih, da gre za lahkotno in uživaško terapijo, carpe diem filozofijo… Skratka, te razlage so mi bile kar zanimive, ker mi prej ni bilo čisto jasno, kaj je behaviorizem (razen po direktnem prevodu) in niti kaj je gestalt, ceprav sem prav gestalt že nekoč hotela razčistiti in googlala na to temo. Je pa seveda te razlage in primerjave napisal gestalt terapevt, torej pristansko in je gestalt torej itak najboljša... Pripadajoča zgodbica v tem poglavju: nek pacient serje v hlače, ker ugotovijo, da z njim ni fizično nič narobe, ga pošljejo na terapije: po psihoanalitični še vedno serje, a vsaj ve zakaj; po behavioristični še vedno serje, a zdaj nosi plenice in je zadeva neproblematična, po gestalt terapiji pa sicer tudi še vedno serje v hlace, a se zdaj ne sekira več.
Komentarji
Objavite komentar