Elena Ferrante - uspešna pop literatura

Genialna prijateljica : otroštvo, odraščanje / Elena Ferrante

  * če že, ocena 4/10.....

• Prvi del kvatrologije Neapeljski cikel, otroštvo in odraščanje. Po predlogu bralnega krožka.
• Elena začne zapisovati spomine, ker njena prijateljica Lila izgine in je jezna nanjo, da ji je uspel tak podvig, brez da bi pustila za sabo “dlako”, še sama ni našla niti najmanjše materialne sledi v svoji škatli spominov. 
• Ni mi jasno, zakaj nam je Valentina rekla, da je prvih 20 strani zoprnih in da se je treba prebiti čeznje, potem pa steče. Na začetku pač 60+ letna ženska izve, da je prijateljica izginila, ta prijateljica Lila ima sina, in Elena ima tudi z njim nekaj kontaktov, da je nič ne skrbi, ampak sčasoma pa jo začne grabiti jeza, kako je Lila hladnokrvno mrknila, in začne skoraj iz maščevanja pisati… takoj se sluti, da je zadaj zapletena in dolga zgodba.
• Precej berljivo, hitro se dogaja, a med vrsticami ni nič napisanega, nič posebej globokega, nič pretresljivega - tekst je poln bogatega besednega zaklada, a stavki so klišejski. 
• Italijanščina vs narečje, kar se sicer nič ne čuti v prevodu, a veliko omenja… jutarnji.hr: Ferrante ne piše dijalektom, ali učestalo naglašava kada ga njeni likovi upotrebljavaju kako bi dodatno razdvojila jezik ulice, kojim govore likovi poput Elenine nepismene, šepave majke i oholih Camorrista, od toskanskog talijanskog, jezika socijalnog prestiža kojim se izražavaju obrazovane elite: Elenini profesori, kolege studenti i književni urednici, ali i same djevojke kada žele pobjeći od svog porijekla.
• Barvito slikovito glasno življenje v revnih neapeljskih zakotjih, z veliko pretepanja v družinah, zelo mimogrede in brez dramatiziranja npr o tem, kako naj bi na prošnjo deklici otipavali enega dedka v koraku, itd itd itd.
• "v borih dveh tednih na morju je sonce in voda izklesala njeno telo", šestnajstletnica si lahko to morda res domišlja, a da kaj takega napiše 60+ ženska – hahahaha...
• Veliko pretiravanja o izjemnosti Lile (npr se je pri 3 naučila sama brati, ob tem da njena mama sploh ne zna) in sama se naučila latinščine in grščine kar tako iz knjig, v imenu cele družine si je izposojala knjige in so bili oni 4 najpogostejši izposojevalci v knjižnici, lepa, prelestna, vsi (ampak res vsi!) so se zaljubljali vanjo - in veliko pretiravanja o patološkem odnosu med prijateljicama, Lila istočasno genijalna zlobna poduhovljena, Elena pa pridna in putkasta, a se hkrati vsega zaveda in analizira in preudarno reagira že od ranih let.
• Lila zahteva od Elene, da pridno študira, ker je njena briljantna prijateljica – tako ji dobesedno reče – v bistvu pa Elena za Lilo misli, da je briljantna, in se tako pridno uči in dokazuje v šoli in uspeva prav zaradi nje – to z naslovom knjige in s tem eksplicitnim in implicitnim vzajemnim dojemanjem briljantnosti se mi je zdelo morda še najbolj iskrivo posrečeno...
• Neverjetno veliko drame v 16 letih, blazno odmevna poroka, preračunljiva in iskrena pravna zakonska zveza istočasno, zrel nastop do prejšnjega oboževalca, ki se je počutil že kot zaročenec, etc etc etc...
• Lilina poroka pri 16-ih pomemben zaključek obdobja tudi za Eleno: prikaže se na svatbi Nino, v katerega je že dolgo zaljubljena, njegov oče jo je nadlegoval na enem otoku, kjer je glih v isti počitniški hiši bivala, bili pa so sosedi pred 10 leti v Neaplju in spremljali drame okrog njegove afere s sosedo, ja kaj češ kaj bolj bizarnega naključja… in Elena na poroki opazuje ljudi in zrelo ugotavlja, kdo se bo v kratkem spečal s kom, ker je tako predvidljivo in praktično usojeno. Seveda pa je poroka pomemben prelom predvsem za Lili: dobro se je poročila, unovčila svojo fatalnost, in to pri 16 letih, a ostala bo v svoji soseski, na svoji betajnovi, na svojem kurniku, največ kar je lahko potegnila iz sebe, in poroka se je vendarle sfižila s svojo cenenostjo za revnejše nevestine svate, in kot višek vsega pride na koncu kljub njeni izrecni prepovedi tudi Marcelo, bivši nesojeni občudovalec, in to v čevljih, ki jih je kot veliki projekt designirala ona, ki jih je nato kupil njen bodoči in zdaj že ravnopečeni mož, da se je sploh prerinill v družino…. in s tem zapletom na poroki je že jasno, da drame ne bo konec, da zakon ne bo srečen, da se ne bosta spoštovala, in da se zadeva Lili kljub njeni blazni briljantnosti ni tako briljantno posrečila...
• Popolnoma nepojasnjeno in težko doumljivo, zakaj se je Lila neki osnovnošolski učiteljici tako zamerila, ker ni šla študirat, da jo je dobesedno zasovražila, itd itd itd.
• Na zadnji platnici knjige Brina Svit: "Neverjetna bralna izkušnja!!!" Guardian: "Najboljši literarni portret prijateljstva!!!" KVA?! Kaj je z vsem tem pretiravanjem?  “Najboljša prijateljstva” sploh med mladimi dekleti so itak pogosto toksična, a pravega prijateljstva v tej knjigi sploh ni, gre kvečjemu samo za pajdašenje. Zdi se mi rumena literatura, vsekakor nič butičnega… tudi kakšnih odmevnih nagrad tale knjiga seveda nima, bolj za publiciteto kot za kvaliteto…

Genialna prijateljica : otroštvo, odraščanje / Elena Ferrante; Neapeljski cikel ; knj. 1; Naslov izvirnika: L'amica geniale, 2011, prevod Anita Jadrič; Cankarjeva založba, 2016; ISBN: 978-961-282-138-8; 311 strani.

**************************

O novem priimku : mladost / Elena Ferrante

* če že, ocena 3/10.....

• Prvi del Neaplejskega ciklusa mi je bil precej bolj všeč, sploh konec se mi je zdel zelo posrečen in globok in obetaven za naprej, tako da se mi je prikupila cela prva knjiga malo tudi za nazaj, sem mislila, da je bilo vse pretiravanje pravzaprav briljantna imitacija otroških interpretacij – a ne, drugi del je še bolj za lase privlečen, skorajda karikirano stripovsko pretiravanje… in ni dileme, da v tej knjigi že bolj odrasle zaplete interpretira že odrasla ženska pri 65 ob izginotju prijateljice….
• Lila se kljub lokalnemu bogastvu ne more izkopati iz soseske, v primerjavi z drugimi pristnimi sofisticiranimi lepoticami iz kvalitetnih družin se njej vidi, da se samo trudi biti nekaj boljšega, kot je, pristno boljšim pa se ni treba nič truditi… Elena pa je vendarle že organsko povezana z intelektualci, načitana, redno bere časopise, itd itd ...
• Stavki so okorni in hecni, na pol pretenciozni s kakšnimi občasnimi globokimi besedami, ki štrlijo iz "soseske", kot npr "grenkoba", a prevajalka Anita Jadrič je ista kot v Dnevih zavrženosti, kjer ni bilo tega problema! A to pomeni, da je tudi v originalu tekst okoren? Primer zelo trapastega stavka npr “boril se je z njim in se pretvarjal, da ga bo utopil” – kva? zakaj ni napisano “tunkanje”?.. “za tistim napadalnim delovanjem se skriva bitje, ki išče izhod”… “živahni pogovori o stanju človestva so zamrli, od njih so ostali samo raztreseni stavki, ki so utrli pot bolj osebnim zadevam” itd itd itd podobna prelepa nabuhla latovščina…
• Višek absurdnosti zgodbe: Lila je dala dnevniške zapiske Eleni, a da naj jih ne bere, a jih seveda je, tako da lahko priročno poznavalsko pripoveduje o njej tudi iz daljših obdobij, ko sploh nista imeli stikov, ampak ko dnevnik prebere, ga vrže v reko – zakaj ji je Lila dnevnik sploh dala in ne kar sama uničila? Sploh si nista bili tako blizu, ful dolgo se nista videvali, se celo izogibali… In potem se na začetku prve knjige pritožuje, ker za prijateljico ni ostala niti dlaka… 
• Elena se odloči za razdevičenje z očetom od svoje ljubezni, ki pa kasneje naredi otroka Lili, etc etc etc - od strani do strani berem z večjim odporom, strani pa je 440, tako da je odpora na koncu res že veliko...
• Nadaljuje se nenavadna in nepojasnjena pomembnost osnovnošolske učiteljice Oliveirove, ki v tej knjigi sicer skorajda ni omenjena in tudi postarana umre, a ima vendarle veliko vlogo, tako v spominih kot v pripombi ob slučajnem srečanju z Lilo in otrokom v parku, po kateri Lilo začne skrbeti, da njen otrok ne bi bil dovolj pameten, in se ful ukvarja z njim… potem pa ob smrti učiteljičina sestra pošlje Eleni skrbno shranjene osnovnošolske zvezke in “knjigo” Modra vila, ki jo je napisala Lila kot desetletna deklica, pa je Oliverira takrat ni hotela pohvaliti, zdaj pa je bila polna zapisanih občudujočih opomb… takrat pa je bila menda užaljena, ker je starši niso dali naprej v šole, in čeprav jo je zelo cenila kot nadarjeno, se ji je zdela zlobna – in kako prav je imela… No, in Elena presenečena ugotovi, da je strast iz Modre vile to, kar je steber njene prve knjige, ki jo izda tik ob diplomi - to je tudi en velik krneki! Tudi sicer  naj bi Elena veliko profitirala od pobiranja drobcev genialnosti, ki jih mimogrede razsipa okrog sebe Lila, npr na fakulteto je sprejeta, ker pobere Lilin komentar neke knjige, da prava svoboda pride šele s popolno slepoto in gluhoto… 
• Spet, kot v prvi knjigi, konec za naprej popolnoma odprt in napovedujuč sprememb, Lila zapusti moža in gre z otrokom in nadarjenim Enzom v neke delavske razmere, tam tolče pomanjkanje in gre potem delat v neko tovarno klobas, od jutra do večera v mizernih razmerah, zvečer pa z Enzom študirata računalniške jezike, Modra vila je nič ne zanima in jo vrže v ogenj takoj, ko ji jo Elena prinese, Elenina knjiga je tudi ne zanima, enako kot je izgubila navdušenje nad čevlji, jo pretekle zadeve popolnoma nič ne brigajo… v tretji knjigi bo zihr uspešna računalničarka, ni druge, zeeeh...
• Elena pa doštudira, je vedno bolj brez truda sofisticirana, a se tudi sprijaznjuje z realnostjo, npr da bo učiteljica in ne univerzitetna profesorica, napiše izpovedni roman o deprimiranem razdevičenju z ostudnim očetom svoje prave ljubezni, ki ga prevzame “najboljša” prijateljica… in to knjigo ji izdajo in lepo plačajo na pobudo “verjetne bodoče” tašče (vedno se je zapletala z zanimivimi moškimi, a večinoma precej nestrastno, se zdi, bolj iz dolgočasja in varnosti)… in na predstavitev knjige (v absolutno zadnjem stavku romana!) pride tudi velika ljubezen Nino, sin pomembnega akterja v romanu, zanemarjen in zaradi Lile faliran študent, biološki oče Lilinega otroka, in jo zagovarja pred nekim napadalnim komentarjem… Pa tudi že prej se nakazuje zanimiv in tenkočuten konec tega drugega dela, ker Lila ob zaključku študija pride domov v sosesko, kamor ne spada, a vendarle spada, kjer nima kaj iskati in kjer ni nič izgubila… 
• Na zadnji platnici spet elogije “iskrena pripoved o ženskem prijateljstvu”?! …“pripravite se, da ju ne boste razumeli, ju obsojali, a knjige ne boste mogli spustiti iz rok” … “prijateljici se zbližujeta v nesreči in oddaljujeta v zavisti med kratkotrajno srečo druge, vmes pa odraščata v ženski“ ...
• Elena se sicer v tem delu zaveda, da gre za kraljico na Betajnovi, ampak tudi v tem okviru Lilo preveč poveličuje in idealizira… razen če ne pride do nevemkakšnega spoznanja v kasnejših letih ali celo na koncu cikla, a težko bi bilo po prvih dveh knjigah to izpeljati verodostojno… 
• Nisem prepričana, da me iz radovednosti ne bi mikalo prebrati tudi naslednjih dveh knjig tega cikla, ko bosta pač prevedeni, pač padeš v tole telenovelo na papirju, a se zavedam, da bi lahko čas tudi mnogo mnogo bolje izkoristila za kaj drugega... in to bolje za skoraj karkoli drugega :-(

O novem priimku : mladost / Elena Ferrante; Neapeljski cikel; Naslov izvirnika: Storia del nuovo cognome, 2012, prevod Anita Jadrič; Cankarjeva založba, 2017; ISBN: 978-961-282-281-1; 439 strani.

*******************************

Dnevi zavrženosti / Elena Ferrante

 * če že, ocena 10/10.....

• Tole sem dobila v roke med čakanjem na drugo knjigo Neapeljskega ciklusa, prebrala sem zelo zelo na hitro, na meji diagonalnega branja, saj sem jo hotela na hitro vrniti, hkrati pa me je zelo pritegnila. Zelo!
• Šokantna zgodba o tem, kako se je razgradila 38-letna ženska, ki jo je zapustil mož Mario z 20-letnico, ki jo je inštruiral zadnjih 5 let – niti do svojih otrok ni premogla več, kaj ljubezni!, osnovne skrbi, brutalno pretepla psa, ker je lajal na prestrašene ljudi v parku, pes na koncu celo umre zaradi njene raztresenosti pri ravnanju s strupom za mravlje, na vsak način se hoče dati dol s sosedom, ki se ji dobesedno upira in nima ob tem niti erekcije, zgubi vsako samospoštovanje, funkcionalnost, racionalnost, obnaša se in govori prostaško (kurba kurc je še najmanj)… 
• V spomin se ji vrača soseda iz otroštva, ki je bila prijazna in ji dajala bonbone, potem pa je znorela, ko jo je zapustil mož, naredila samomor – spominja se, kako so o tem šepetale mama in druge ženske razne življenjske “modrosti”… 
• Super naslov, popolna zavrženost, celo lastna, zanimivi pogledi na dramo tudi skozi otroške oči.
• Zadnji stavek, da potem vsem se je vendarle vse dobro končalo, celo s sosedom, s katerim sta se “ljubila še dneve in mesece”, hahaha, nobene utvare pri tem “srečnem” koncu, ki je sicer zelo časovno omejen, a vendarle dokončno zapečati konec obdobja zavrženosti… 
• Knjiga me je večkratno in večplastno šokirala: ker je mnogo boljša od Genialne prijateljice, ker je tako surovo življenjska, ker tako surovo predstavi zapuščeno oz. zavrženo žensko, vse njene misli, ko jo zapusti mož, kar ji je čisto in popolno presenečenje in ga še ljubi, ne zna živeti brez njega – zelo me je pretreslo črno na belem, kako hudo je, če te zapusti nekdo takrat, ko misliš, da je zveza dobra, meja z norostjo in shizofrenostjo je čisto blizu tej bolečini in nejeveri, medtem ko je neskoncno lažje, če človek kaj sluti ali če si celo želi konca zveze. In kako blizu je črta, ko zaradi lastne zavrženosti zavržeš celo lastne otroke.

Dnevi zavrženosti / Elena Ferrante; Naslov izvirnika: I giorni dell'abbandono, 2002, prevod Anita Jadrič; Cankarjeva založba, 2016; ISBN: 978-961-282-108-1; 204 strani.

 

*****************************************
Zelo dober mi je bil spremni komentar Ane Ugrinović v knjigi Dnevi zavrženosti, nekaj res dobrih ubesedenj glede tele ferrantomanije:
- pisateljica ob svoji prvi knjig izjavi, da če je knjiga kaj vredna, bo govorila zase in lahko ostane anonimna oziroma odsotna, s tem pa si lahko privošči večjo odkritost in razgaljenost pri pisanju in v npr Neapeljskem ciklusu ponovo podoživi svoje življenje. Svojo življenjsko zgodbo napiše dvakrat, najprej v knjigah pred Neapeljskim ciklusom, potem pa še v njem. Trije krajši romani so udarne zgodbe, takoj se začno, npr že v prvem stavku tukaj pove, da jo je mož zapustil. Trajajo kratek cas, npr tale zgodba od spomladi do konca jeseni.
- ima rada Virginio Woolf, Elso Morante, psihoanalizo in feminizem! Piše o zgodbah žensk, ki so kompleksne, na robu sovraštva z materjo in prijateljicami in celo lastnimi otroki.
- tale knjiga je njen drugi roman, 10 let po prvem, ker je bil prvi tako zelo uspešen, da ji je bilo skoraj preveč.
- stil: takoj udari v prvem stavku, a ustvari hladen ton, pod katerim se čuti neznosna vročica, kot magma pred izbruhom, noben povedan podatek ni odveč, vse zgoščeno, kriza kot sprožilni mehanizem preobrazbe, kljub grozi in nesmislu pa ženske ne klonijo in se borijo, zunanje dostojanstvo ni važno, ta obstaja v preživetju...
- intenzivne in neprijetne zgodbe, napisane obrtniško in nadzorovano, žanrski ljubezenski kriminalni lahkoten način podajanja, a kot nujna izpoved mračnih čustev, pripovedovalke zgodbe se trudijo ubesediti to, česar še same ne razumejo.
- pisanje prežema bes oz morda bolje moč, protagonistka ne popušča, piše brez samopomilovanja, v sebi nosi otroštvo...
- zaklenjena v stanovanju, umirajoč pes in bolan otrok = eksistencialistični pekel, se razstavi in šele potem počasi sestavi, najprej mora uničiti sebe, ker je sebi največja sovražnica.
- ko je pripovedovalka prebirala kot mladenka zgodbe zavrženih zensk (Karenina, Bovary, …), jih je zaničevala tudi sama.
- podobno kot Alice Munro in Doris Lessing ujame preizkušnjo ženskega vsakdanjika v vsej svoji banalnosti, prepad s patriarhalnimi vzorci in normami, literatura, ki se ne sramuje pred življenjem.

*****************

identiteta pisateljice pa je bila medtem že odkrita s pomočjo raziskovalnega finančnega novinarstva, prevajalka je priznala in prosila za diskretnost in anonimnost, ki ji omogoča ustvarjanje...