Janko Kos se srečuje z umetniki in meščani

starša na naslovnici

 

Janko Kos: Umetniki in meščani

* če že, ocena 1/10.....

Janko Kos (1931) v tej knjigi umesti svojo družino kot liberalno umetniško po očetu kiparju Tinetu Kosu in krščansko malomeščansko mamo z neznanim očetom in zgodaj umrlo mamo. To dvopolnost svojega porekla ponovi ene dvajsetkrat, brez da bi se spuščal v globlje pomene in posledice. Nadrobi cel kup omemb srečevanja raznih ljudi, vse zelo suhoparno na faktični ravni, od očetovih prijateljev do svojih sošolcev, profesorjev, sosedov, sorodnikov. Dlakocepi, kdo je bil prijatelj in kakšna stopnja prijateljstva ali znanstva je bil posamezen odnos. Večina knjige je uokvirjena do njegovega začetka študija 1950, a ne čisto dosledno.

Kljub dobrim namenom sem sredi knjige obupala, da se bo stil pisanja kaj spremenil, in sem samo diagonalno prelistala do konca - zadnje čase nimam sreče z izbiro knjig, pa tudi neka potrpežljivost me je zapustila in hitreje odneham z branjem. Kot cenjeni in vplivni literarni teoretik, kritik in zgodovinar je pač predvsem dokumentiral razne spomine, niti ne vedno lastne, na razne ljudi, ki so se mu zdeli dovolj eminenti ali pomembni za razumevanje svojega obdobja. Posvetil se je bolj omembi ljudi kot njihovih del, vse zelo diskretno in zato hladno (npr, družinsko so prijateljevali z Zlobcem, in v enem stavku pač napiše, da je hčerka zbolela in umrla, in nič o osebnih dramah povezanih z anoreksijo). Saj ne rečem, kakšno zadevo tudi bolj barvito napiše, čeprav zelo diplomatsko, npr o Tonetu Pavčku, češ da mu je bila na začetku simpatična njegova pesniška žilica, on sam pa "s svojim naglim in prekipevajočim značajem preveč drugačen, da bi bila lahko kaj več kot prijateljska znanca", in da se pač ni zanimal za njegovo "vedro, moralno poučno poezijo v popularnem načinu in slogu"- auč! In tudi res me je bolj pritegnil kakšen odstavek o ljudeh, ki so me kdaj že bolj zanimali (npr Javoršek in Zupan, a se seveda sploh ni spuščal v umazane zgodbe in ni dal nobenega mnenja, ki ga je zihr imel, kar tesno prijateljeval je z Ahacom iz te triperesne zgodbe, omenja celo Javorškovega sina Svita in njegov samomor in kako je bil enkrat poštirkano oblečen, ampak vse to v dveh stavkih, morda največkrat omeni Tarasa Kermaunerja). Lojzeta Kovačiča sicer ekstra pohvali kot pisca in češ da mu je bil simpatičen, morda zaradi ubornosti, ampak sta si bila tako različna, da prijatelja pa pač nista mogla biti, vseeno pa malo popopra s pornografijskimi informacijami...

Čeprav se zelo skuša prikazati kot outsider, je bil v prejšnjem sistemu kar dobro usidran in uspešen, kritičen odnos do sistema in oblasti in npr povojnih pobojev pa predstavlja zelo skrivnostno in zadržano diplomatsko, tako da so možne interpretacije njegove vloge in stališč take in drugačne. Kakšne opazke pa je sploh tako slabo predstavil, kaj šele utemeljil, da me je to zelo čudilo - npr razpredanju o Titovih očeh je kar težko verjet, da se mu je zdelo to vredno pustiti v taki obliki in kaj je sploh hotel s tem povedati...

proletarski nered pri Kovačiču, s katerimi sta bila prijateljska znanca in ne osebna prijatelja

Tito je imel po njegovi cenjeni oceni ledeno hladnih oči ne samo voljo in veselje, ampak pravi pohlep po življenju

Janko Kos: Umetniki in meščani, Beletrina 2015, ISBN 9789612840457, 203 strani.