Janko Kos z oporečniki in ideologih
Isto leto kot je Janko Kos (1931) izdal mladostne spominske omembe raznoraznih ljudi, je izšel tudi tale njegov povzetek svoje karierne poti, izpade kot zakoličevanje in tudi obramba svojega dela in stališč. Predstavi razne okoliščine, sopotnike in aktivnosti vsekakor ene zanimive t.i. zanesenjaške "kritične generacije" v negotovih povojnih informbirojevskih in kasnejših komunističnih časih. Pač ena zaželena zapuščina z zaželenimi pojasnili in interpretacijami, nobena prava avtobiografija razen morde karierna, gre bolj za dokumentiranje lastnih interpretacij sebe in svojega delovanja.
Meni mnogo bolj zanimiva kot prva knjiga Umetniki in meščani - je pa v obojem skupaj vendarle napisal vse, kar je želel dokumentirati s korektnostjo literarnega zgodovinarja. Napisano je mnogo bolj angažirano in temeljito kot prejšnja knjiga, kjer je bilo samo nametavanje omemb, pametno, da sta bili to dve ločeni in istočasni knjigi, ker gre za ločen slog in pristop in angažma... Tukaj res zavzeto skuša pojasniti in utemeljiti svoje aktivnosti, mnogo bolj zanimivo celo če te slovenska politično-kulturna komparativistična srenja ne zanima tako zelo, precej zanimivi liki tudi s karakternega vidika, sploh pa je zanimiv karakter tale Kos, ki izpade malce zadržan a ambiciozen, discipliniran, ambiciozen iz druge vrste, pameten, diplomatski, priden, iznajdljiv, prilagodljiv in ravnopravšnji konformist. Prikazuje se kot neškodljiv in dobronameren in idealist, samo za kakšne bolj mladostne kritike prizna, da je bil morda res malo preveč zagnan in petelinast - verjetno pa to velja tudi kar za vse njegovo kasnejse delovanje, le da v bolj zreli varianti.
Sicer veliko enih mrdejev in kot da marsičesa ne ve ali se ne spomni in včasih samo kaj nakaže, precej ene svete preproščine in obrambe: češ, bil sem mlad in naiven, pa kako je v marksističnem jeziku idealistično dokazoval, kako se z Marxom in Engelsom ne da nič naučiti in se posvečal marksistični estetiki. Bil je družbeno in politično zelo aktiven, kljub določenemu izpostavljanju pa je zelo skrbno in uspešno in ambiciozno hodil po robu in se uveljavil in uspel prav v tem sistemu. Npr, piše, kako je sam opustil cerkev a se k tem vrednotam vračal in jih cenil - je pa v starosti zelo zameril Tarasu Kermaunerju njegove napade na Cerkev...
Bil je aktiven pri Besedah, Oder 57, Perspektive... Javoršek da je bil izločen iz teh krogov po njegovo izključno samo zato, ker njegove drame niso bile ustrezne kvalitete, sicer pa skorajda osrednja tema Pučnik in njegova pokončnost, zdaj s časovno distanco zelo cenjena, takrat pa nikakor ne sledena, in "samo pri Zboru za republiko v smislu ohranjanja Pučnikovih vrednot je 2005! prvič začutil politično vznemirjenje" - v času politične sistemske gonje proti Pučniku pa so bili vsi ostali samovšečno samooklicani pozitivistični zanesenjaki. Zelo pomembni sopotniki na univerzi so mu bili kolega Pirjevec, predhodniki Ocvirk in Slodnjak - vse to kruto akademsko komolčarstvo zelo diplomatsko opisano brez kakšne avtorefleksije o svojih vlogah pri kasnejših komolčarjenjih. Vsaj na hitro omenja tudi Vidmarja, Kocbeka, Zihrla, Kraigherja, Kardelja...
 |
| polstoletna slovenska odrevenelost, politično vznemirjenje 2005, nedovolj prijazna ministrica |
Janko Kos: Ideologi in oporečniki, Beletrina 2015, ISBN 9789612841065, 219 strani.
Komentarji
Objavite komentar