Komedija Zupanovega tkiva
Tole je pisal konec 70. let, objava dve leti po Igri s hudičevim repom in dve leti pred Levitanom. Knjiga mi je bila bolj všeč od Igre in od Apokalipse, je pa precej težja in to ne samo po kilogramih. V izvirniku je zadeva izšla v dveh knjigah, kar se mi zdi pametno - z držanjem knjige med branjem sem se kar mučila. Prva knjiga Praznik srebrnih svinj je bolj pripovedna, druga knjiga Obraz sežganega pa se med spomini veliko bolj ukvarja s svojim koncem in končnostjo.
Na zavihku piše, da se v tej knjigi Zupan osredotoča na prvih trideset let svojega življenja. Se ne strinjam, prvih 15 let skoraj ne omeni, to je knjiga nekoga pri svojih 65+, ki se spominja in komentira spomine, ki so večinoma res do odhoda v partizane 1943 oziroma do svojega 30. leta, okvirno gre predvsem za gimnazijska leta (a brez šokantnega uboja in posledičnih zapletov z maturo), par mesecev iskanje dela v Dalmaciji in par mesecev dela na ladjah, taborišče v Italiji, OF življenje v LJ, še en kratek a brutalen zapor tik pred italijansko okupacijo - se pa spušča tudi v daljše razmišljanje in komentiranje tudi o povojnih časih, povojnem zaporu, pozapornem životarjenju in vse do tedanje sedanjosti... In nikakor ni prava avtobiografija, bolj neka zaželena zapuščina.
Na zavihku pise "Nemirni duh ga je gnal po svetu..." - ja kaksen nemirni duh neki, pobegnil je zaradi javnega zgražanja nad svojim ubojem prijatelja in zaradi zgražanja javnosti nad oprostilno sodbo, pa ker ni smel opravljati mature... Ampak o tem niti besede v tej "avtobiografiji", samo da je imel poln kufr in je odšel, in tudi ne, da se je po nekaj mesecih že vrnil. Niti črke o človeku, ki ga je ubil, o njegovih starših, kako je doživljal to krivdo, neee, njega je poneselo v svet zaradi avanturizma krtko - a to je še avtobiografija?! Je pa res, da ne vem, kako bi bilo, če vsega tega ne bi vedeli o njem - ampak vemo, in on ve, da vemo, a se požvižga na resnico, na ubitega, na ljudi, ki so imeli tistega mladega fanta/otroka radi, pa tudi na bralce... Hja, pisatelj ima vso pravico pisati po lastni volji, a problem je, če tako bistvene zadeve ignorira in se pretvarja, da niso bistvene. Niti besede o svoji materi, ki je menda ni maral, in se je pretvarjal, da je mrtva, nič o svojem očetu, ki je umrl, ko je bil se malček, in ga je menda zelo pogrešal, in nič o očimu, ki naj bi ga zlorabljal, in je izjavil, da je bil najlepši dan njegovega življenja, ko je umrl, imel je 14 let in je vzel očimovo kolo in se odpeljal na morje.
In še pise na zavihku "...eden najbolj karizmatičnih osebnosti..." - že mogoče nekaterim, vsekakor pa je bil Zupan klasičen psihopat brez empatije. Zmožen je nekega občasnega pajdaštva za omejene eskapade iz globoke samosti, sicer pa tipičen objesten pijandura po vojni kot izrezan iz tipične domobranske propagande - in to po lastnih besedah, s streljanjem za zabavo, prostaštvom, brezobzirnostjo in vsem, kar paše zraven. Kar bizarno persono si je naredil tako v življenju kot v knjigah, tudi če vzamemo v zakup nagnjenost k pretiravanju in samoopevanju...
Menda veliko oseb poimenuje realno, mnoge pa tudi ne. Piše, kot da je živel pri babici, zdi se, da je bil na babico zelo navezan, enkrat samkrat omeni mamo, češ da jo je videl dvakrat letno, kar pa ni nujno resnično - resnica mu je izmuzljiva, tako pa lastnih izjavah v tej knjigi kot po zamolčanih zadevah. V resnici pa je mami iz povojnega zapora pisal zelo prijazna pisma... O babici piše z ganljivo (sploh zanj!) naklonjenostjo zlasti na začetku in proti koncu knjige. Precej direktno pa pove, da ni čisto vse tako, kot napiše... Zanimivo bi bilo vedeti, kdo je kdo v tem njegovem življenjepisu, v katerem naj bi menda nastopale resnične osebe, npr Mihael, ki ga tako občuduje in tako dobro piše in zanimivo razmišlja, je morda to kar sam? Je to morda Torkar?
Piše silovito, globoko razmišlja in se zna izraziti, strastno, slikovito, včasih v kratkih udarnih stavkih, pa spet v dolgih niansiranih zgrajenih pahljačastih podredjih, veliko se sprašuje in to dobesedno z vprašalnimi stavki, je velikopotezen v življenju, v pisanju pa zelo tenkočuten, zna zavzeti distanco celo do sebe, sploh s časom... Bruha asociacije in spomine, z neprikritim sarkazmom, tudi do sebe, cinizem bi bil seveda boljši... Izredno neobziren do soljudi, ki jih mimogrede prizadane in uniči (celo ubije), zelo pa skrbno pedanten do besed.
Veliko piše o svojih sanjah (kdo je že rekel, da ni bolj dolgočasne svari kot poslušati, kaj se je komu sanjalo!?) in zelo nečimrno opisno o oblekah, v katerih je najbolje izpadel. Rad pa piše tudi o stvareh, ki jih je nelagodno doživljati, to mu daje en poseben draž in to tudi precej direktno proglasi za svoj pisateljski program - in te nelagodne stvari so zanj očitno predvsem seks, po možnosti grobi sado-mazo. Zelo zvišen nad vsemi, druge hitro prebere, si domišlja, in zdi se, da si velikokrat to domišlja upravičeno...
Celotna knjiga večinoma v stilu najboljših delov Igre s hudičem, le da me je tam motila zgodba, tukaj pa niti ni neke zgodbe, ampak nizanje spominov, zelo različnih in random po lastni presoji, a zelo živih in takih, da od njih šprica od krvi in drugih telesnih tekočin in silovitosti... velikokrat sem se spomnila na Kovačičevo prispodobo pisanja, ki naj ne bi bila kot "sluzasti piškot, ki pade v čaj", no, to Zupan definitivno ni, blizu temu je Javoršek, Kovačič pa seveda tudi ne, a Kovačičeva nesluzavost ima iskrenost, česar Zupan nima, ima pa neko blazno (ne)potrebno grandioznost in velikopoteznost, česar pa Kovacic nima, Javoršek pa latentno.
Pogosto je del
teksta zamaknjen za četrtino in tretjino vrstice ali celo več, vsekakor v več stopnjah, kot opomba k tekstu in opomba k opombi, delno konsistentno glede na časovni okvir, iz katerega piše in komentira, kot v smislu, da to ni del "zgodbe", pac pa kot neko
predavanje, razmišljanje, komentiranje z distanco, nekaj za nazaj,
dodatek, literarna kritika, razlaga, pametovanje, pridiganje, splošno znanje, povzetki iz literature - tega je absolutno preveč, pogosto izpade pokroviteljsko ali celo bahaško, češ kaj vse sem opazil in kaj vse jaz vem in kako sem jaz pameten (npr 824-825 na dveh straneh zelo na osnovni ravni o primerjavi vrednosti različnih oblik življenja in bioloških vrst), čeprav sem pa tja kaj zanimivega... Npr zanimivo mi je bilo, kako je tudi on na hitro opazil (str 341) izjemno podobnost med Slovenci in Portugalci, mi smo prišli kot Slovani najbolj na Zahod, oni pa kot Romani - a smo bili najbolj podjetni ali smo najbolje bežali?!
Med branjem sem nihala med velikim navdušenjem, ganjenostjo, pretresenostjo - in dolgočasjem... Je zvišen nad dejstvi in nad bralci - čemu potem sploh pisati? Zupan je pišmeuhar briljantnež psihopat narcis - revež ni mogel biti nič drugačen: on je bil malo Monike Hermana Eve Janezka in drugih posebnežev, o katerih pripoveduje, njemu so se vsi ti ljudje zgodili in zato je zgodil vse te ljudi tudi drugim okrog sebe. Poiskali so prav njega z razlogom. Dejstvo je, da ni postal tak, kot je bil, iz nule... Potreben več pomilovanja kot občudovanja, se je pa z vso to svojo literaturo uspel izogniti obtoževanju. Opazuje življenje in zelo neprizadeto opazuje, kaj dela drugim ljudem.
V tej knjigi se intenzivno sprašuje o sebi in življenju, o pisateljevanju, hkrati pa je poln zvišenosti in pišmevuharstva... Za konec si izmisli svoj konec
(kako se seli in pripravi vse za selitev, potem pa da po prometni nesreči
neka druga roka pripiše, kako so našli tele papirje, od njega pa je v zgorelem avtu ostal samo obraz, ergo naslov drugega dela Obraz sežganega). Kar zanimivo tole močno pisateljsko poslanstvo! Jože Javoršek v francoskih spominih opiše njuno srečanje in drug drugemu silovito recitiranje zaporniške literature na pamet v zaporu... Na koncu tudi o mehiških trobentah, pesmi klavcev, ki so jo celo noč igrali nasprotnikom pred trdnjavo, preden so jo zavzeli in jih poklali - ne razumem čisto, zakaj se mu je zdela to primerna pesem za njegove pogrebce - močno dvomim, da gre za samokritiko, češ da se je on teatralno in grozeče poigraval z ljudmi, preden jih je izigral!?
Nekaj ocvirkov:
- bog je ustvarjal svet šest
dni in na zadnji dan tudi človeka, potem pa je moral en dan počivati - človek pa se sestavlja vsak dan posebej...
- sem kakršen sem, moram se vdati temu, kar je v meni najmočneje, sem duhovnik neobstoječe religije;
- morda so vprašanja spolnosti edini vhodi v človekovo notranjost;
- žival, ki beži pred mano, sem jaz...
- v črnih globinah vesolja sem edini, ki sem jaz;
- Tak sem, ker ne morem biti drugačen. A jasno je, da nekaj ni prav.
- jezi sem dal obliko visokostnega zaničevanja
 |
| dobra hrbtna platnica in dober citat! lahko takale mladostna drznost naredi lepega starca? |
Komentarji
Objavite komentar