Severni arhivi očetove rodbine
Razmislek o dinamiki zgodovine preko očetove rodbinske veje, ki jo predstavlja kot sicer nadpovprečno priviligirano, a po duhu precej plitko. Začne filozofirati od predčloveškega obdobja, se malo bolj pomudi ob francoskih evolucijah, bolj plastično pa začne portretirati očetovega očeta (na naslovnici so sicer na rodbinskem drevesu izpostavljeni tudi njeni prastarši). Očetovega očeta prikazuje kot dobrodušnega, a patetičnega, očetovo mamo kot popolno brezsrčnico (le kako bi lahko umrla od odpovedi srca!). Z očetom sta si bila precej zaupna, tako da marsikaj o njem ve, marsičesa pa tudi ne. Bil je zanimiv tip, dvakrat dezertiral iz vojske, živel z žensko poročeno z drugim, živel s sestrama, bil zasvojen z igrami na srečo, brezdelno potoval po svetu... Posebej zaničljivo mnenje ima o svojem petnajst let starejšem polbratu, s katerim skoraj ni imela stikov (jih je pa imela z njegovimi potomci) in ga obtožuje nemarnosti, če ne kar namernega škodoželnega oškodovanja njene dediščine.
Tole je drugi del rodbinske trilogije Labirint sveta, prvi V pobožen spomin sledi mamini veji, tretji Splet večnosti pa avtoričinem otroštvu. Prvi del sem brala precej lažje in raje, težko rečem zakaj, tale drugi del je menda bolj cenjen - morda sem bila pri prvem samo bolj pozitivno presenečena. Stil je zelo podoben, mamina flamska rodbina je predstavljena bolj pobožnjakarsko in plemenitaško sofisticirano, očetova pa je po duhu pragmatična in praktična in preračunljiva - a njen oče ni bil tak. V obeh delih trilogije gre za neko objektivnost, tolmačenje družinskih zgodb in človeške narave brez posebne naklonjenosti, subjektiven je samo izbor rodu, ki mu sledi - in ta rod je njen, njen pa je zgolj samo slučajno... Do mamine veje je bolj distancirana, mama ji je umrla ob rojstvu, z njimi skorajda ni imela stikov, bili so ji tuji, a zanimivi - o očetovi veji ve več osebnih stvari, doživljala jih je na svoji koži, tukaj je več čustvenosti in obsojanja.
Komentarji
Objavite komentar