Prebrano

Damir Zlatar Frey: Kristalni kardinal * če že, ocena 1/10..... Od težkega otroštva  do formiranja velikega plesno-gledališkega umetnika. Mama je želela deklico in ga je dolgo oblačila v roza, oče pa ga je itak želel splaviti, bil je starejši, alkoholik in brutalno pretepal zlasti mamo. Mama ga je nenadoma zapustila, njega pa so že prej za daljša obdobja prepuščali očetovi sestrični, verski fanatičarki, ki je Damirja namenila ministriranju in je gledala stran ob očitnih dokazih spolnih zlorab duhovnika.  Brez nekega silnega obtoževanja, precej vdano pripovedovanje. Poleg tega pa pogoste daljše  simbolistične scene , katerih celotno simboliko  lahko samo slutim (Pegazi, Meduze...)...  Šolanje, ples, umetnost, izobraževanje potem v Nemčiji, do trdega umetniškega kruha se je prikopal najprej v Sloveniji. Bil pa je sčasoma zelo uspešen in prodoren in postal pojem gibalno-plesnega umetniškega izražanja na Balkanu.  Nisem mogla brati kot celoto, čeprav je napisano...

Sylvia Plath: Stekleni zvon * če že, ocena 10/10..... Slavna pesnica (1932-1963), tale njena avtobiografija predstavlja  padanje v klinično depresijo in poskuse samomora pri dvajsetih. Opisuje to, kar želi pozabiti ali vsaj zamolčati, saj "j e treba vedno znova govoriti prav o tem, o čemer ne moremo govoriti ". Knjiga se začne z njenim soočanjem s plehkostjo in odtujenostjo  med enomesečno nagradno študentsko prakso v New Yorku, ob tem pa pove tudi kaj za nazaj, da pojasn i sebe v tem obodobju. Očitno je, da je zelo inteligentna in da si želi integracije s svetom tudi na notranji ravni, zunanjo do takrat dosega pravzaprav precej z lahkoto, a brez pravega zadovoljstva in zelo zelo samotarsko - in vsega tega se dobro in tenkočutno zaveda. Ob vrnitvi iz NY pa trešči v globoko depresijo. Naslov "s tekleni zvon" se nanaša na fetuse različnih starosti in različne dele teles v steklenih posodah,  ki jih je opazovala ob obisku v secirnici.  Avtorici pri osmih letih umre oč...

  Claudia Durastanti: Tujka * če že, ocena 8/10..... Pisateljica in prevajalka (1984). Hči dveh gluho nemih staršev, oba sta bila umetniška boema in neprilagojena, otrok nista vzgajala konvencionalno . Italijansko-ameriška migrantska rodbina, do šestih let je živela v New Yorku, potem pa na podeželju na italijanskem Jugu, kot odrasla se seli v Anglijo. Piše precej poetično, prikrito melanholično, en suh humor in cinizem.  Nekaj poglavij s kratkimi podpoglavji z zanimivi in pogosto intrigantskimi naslovi. Začne z opisovanjem svojega bizarnega otroštva in širše ter ožje družine in rodbinskih legend ter internega humorja, zdi se, da pri tem poetično pretirava. Konkretnih dogodkov ni veliko, vse je bolj tako posplošeno oddaljeno pripovedovanje z občasnimi nakazanimi detajli, z mešanico navdušenja in ogorčenosti nad rodbino in to glede istih vidikov . Stavki so inteligentni, globoki in prebrisani, želijo povedati stvari tudi med gostobesedičenjem, so se mi zdele kar posebene ...

  Christoph Ransmayr: Atlas rahločutnega moškega * če že, ocena 1/10..... Priznanemu sodobnemu avstrijskemu pisatelju (1954) so pisateljski uspehi omogočili intenzivno potovanje in življenje po vsem svetu.  Sedemdeset kratkih poglavij z najrazličnejših koncev sveta, vedno kaj izjemnega z vidika dogodka, psihologije, zgodovine, narave ali geografije, in čeprav pogosto  natrese zraven cel kup lokalnih izrazov ali podatkov, npr o bikoborbi ali o nekem kometu, p a je poanta vedno predvsem poetičen in filozofski razmislek opazek o ljudeh, posameznikih ali pa o kakšnem detajlu. V Sloveniji ni bil, ali pa je bil, a se ga ni nič dovolj dotaknilo. Pojavlja se na najbolj znanih, odročnih ali nenavadnih krajih po svetu, pogosto je deležen kakšnih posebnih povabil in privilegijev, osebnih stikov, ljudi vse po vrsti prikazuje vdane, večinoma mirne in dobre. Vsaka zgodba je zelo omejena na ozek časovni in lokalni okvir, včasih s kratkim povzetkom zgodovine kraja. On sam pa  kot ...

  Forrest Carter: Pot otroštva Malega drevesca * če že, ocena 0/10..... Gre za prevarantsko lažno avtobiografijo : zgodba o petletnem fantu, ki ga po smrti mame vzgajata indijanska stara starša in ga naučita spoštovati in ljubiti naravo ter vse druge poduhovljenosti.  Asa Earl Carter (1925-1979) je tole izdal pod psevdonimom,  tip pa je bil aktiven član KKK, zagrizen segregacionist, goreč in spreten govornik in pisec političnih rasističnih govorov, podžigalec sovraštva in nemirov, imel pa naj bi res neke meglene in daljnje Cherokee rodbinske povezave. Prva izdaja tele knjige je bila precej neopazna, na naslovnici na veliko napisano, da gre za resnično zgodbo, ponovna izdaja 1991 pa je doživela veliko pozornosti in vzhičenosti, zadeva je bila holivudizirana, Oprah jo je promovirala kot blazno poduhovljeno knjigo... na, pa se izkaže, da je bilo vse skupaj čista izmišljotina , ki danes lahko služi izključno razmisleku o avtentičnosti in lahkoverju na splošno, predvsem p...

Monika van Paemel: Marguerite * če že, ocena 1/10..... O babici, ki je bila izjemno  ekscentrična , groba do bližnjih in daljnjih, zelo podjetna - pravzaprav tipični primerek kakšnega dandanašnjega prostaškega obrtnika. D a naj bi med vojno na veliko reševala Jude, kot je zapisano na zavihku, knjiga eksplicitno sploh ne trdi, je pa, po dobesednem navedku, na veselje lastnega želodca in lastne denarnice intenzivno tihotapila hrano s podeželja in jo preprodajala Judom, ki so se skrivali v mestu Antwerpen, prekupčevanje s preživelimi pa je nadaljevala tudi še po vojni. Vnukinja zaradi nefunkcionalnih staršev med odraščanjem veliko časa preživi pri babici, kuje pa jo v zvezde kot neko junakinjo pokončnosti, ko je babica že zdavnaj mrtva, cca 15 let kasneje. In zagleda tako pisateljica enkrat v muzeju presunljivo podoben portret ene druge Marguerite, Marguerite Luchard, ki jo je naslikal Claude Julien 1834 - in jo morajo zato ob zaprtju skoraj odgnati domov in se vrne naslednje jutro te...

  Gaute Heivoll: Preden zgorim * če že, ocena 8/10..... Norveški avtor (1978) prepleta v tej knjigi tri zgodbe iz treh različnih obdobij. Ena je o piromanu , ki je ravno v letu njegovega rojstva požigal v mali podeželski norveški skupnosti. Druga je o sovpadanju umiranja njegovega očeta in njegovega omahovanja med študijem prava in pisateljevanjem . Tretja pa je raziskovanje in pogovarjanje z lokalci o požigih pred tremi desetletji, o njegovem očetu in na sploh o preteklosti.  Slikovito, naklonjeno, poetično in melanholično na kratko predstavi cel kup ljudi. Po nekaj prvih požarov se lokalci zorganizirajo v neke vaške straže - vmes pa spremljajo svetovno nogometno prvenstvo v Argentini. Požigalec je zgrajen iz otroštva dalje. Podobno kot njega zajame tudi lastno formiranje od začetka šolanja. Ne vleče neposrednih vzporednic med sabo in požigalcem, ampak na to predvidljivo napeljuje bralca: gre za dva zelo pridna fantka, s katerima so imeli starši veliko veselja in ambicij, izs...

  Philip Roth: Očetovina. Resnična zgodba * če že, ocena 7/10..... Kultni avtor (1933-2018) tukaj opisuje zadnji dve leti svojega očeta. Sedem let po mamini smrti mu je diagnosticiran možganski tumor, odločajo se o medicinskih postopkih in se pripravljajo na smrt , ob tem pa pripoveduje in zakoličuje rodbinske stvari za nazaj - o osebnem odraščanju ob tem očetu ali mladostnih konfliktih zelo malo. Sin ima v opisanem obdobju 1986-1988 za očeta veliko razumevanja in je zelo prizadeven, čuti pa se, da sta oba precej težka karakterja, čeprav njun odnos že opisuje z nostalgijo . Avtor je v tem času že zelo uspešen in premožen, oče pa je bil celo življenje nergač, skopuh, brez razumevanja za druge, z osnovno šolo, a relativno uspešen v veliki zavarovalnici. Je neortodoksni Žid, kar dodobra preveva tako njegovo življenje kot karakter kot celo knjigo. Zanimivo, da je oče dobro leto po smrti žene (ki jo je na dan smrti kljub slabemu počutju še prisilil k dolgemu sprehodu) že imel novo prija...

Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati. Nočno poročilo * če že, ocena 9/10..... Avtor (1956-2013) v nespečni noči premleva o sebi, o svoji bolezni (HIV +), o homoseksulanosti, o mami (bil je nezakonski otrok starejši mami, ki ga je do smrti svoje mame za tri leta dala v zavod), o svoji veliki ljubezni Janu (ki ga je zapustil, a imata še zelo prijateljske stike), o svoji osamljenosti in drugačnosti - čeprav se je vedno precej dobro "prilagajal", kot so od njega tudi pričakovali. V dolgi noči si kuha kavo, se preseda na svojem kavču, je neskončno iskren do sebe, niti ne očita ničesar ne mami ne Janu, a sta mu oba zelo pomembna in ima za njiju veliko razumevanja. Ne slepi se, niti o sebi, s kruto odkritostjo in neko distanciranostjo do samega sebe in svojega življenja razmišlja o sebi, kaj ga je oblikovalo in kako je poskušal prilagojeno plavati v svoji drugačnosti. Knjiga se začne s stavkom " Ne najdem več ovčic na travniku svoje noči. Niti enega samega jagenčka ni, ki bi g...