Prebrano

  Frédéric Beigbeder: Francoski roman * če že, ocena 8/10..... Rojen 1965, roman je zastavljen kot priklicevanje spominov na otroštvo, medtem ko je v priporu zaradi snifanja koke v javnosti. Dodelana struktura opisov priporniške izkušnje in vmesnega drobljenja družinskih fragmentov , nekaj malega od starih staršev dalje, predvsem pa o tem, kako je bil kot mlajši bratec tako priden, da je seveda moral iztiriti v srednjih letih. Mama je bila potomka plemištva, oče buržuj, ločila sta se, ko mu je bilo šest let, in dolgo so se sprenevedali, da oče samo dela v tujini. Veliko vpletanja sodobne pop kulture, precej razkazovanja splošne razgledanosti. Precej humorja, cinizma in samoposmehovanja, čustev pa kot da jih ni in se zganejo šele kasneje, ko hčerko uči metati žabice, kot je nekoč njega učil ded. Preveč skrbno zastavljena struktura "spominjanja na otroštvo v priporu" pogosto vključuje kakšen zelo poduhovljen globok stavek za zapik na koncu poglavja, npr: Kar sem imel za amnezi...

  Daniel Katz: Kako je ded prismučal na Finsko * če že, ocena 9/10..... Rojen 1938, piše o raznih družinskih legendah, začenši pri dedu, na valovih evropske zgodovine in raznih vojn, ki so premetavale posameznike. In tale rodbina je bila židovska in je relativno dobro prestala WWII, je pa način pripovedovanja rahlo poenostavljen in navidezno lahkoten tudi o težjih obdobjih. En poseben suh ciničen humor, malo pretiravanja pri slikanju karakterjev, a brez patetike, zato pa veliko pragmatičnosti pri življenjskih odločitvah. Med vrsticami več toplih medčloveških odnosov kot v dejanskih zapisih . Sicer precej enih navedb specifičnih ljudi in krajev in zgodovinskih podatkov, ki pa se zdi, da niso niti zelo pomembni za razumevanje, morda pa celo niti ne vsi resnični: gre pač bolj za ustno družinsko izročilo.  Zgodba ni premočrtna, bolj neki posamezni časovni prerezi posameznih situacij , od rekrutiranja deda kot dečka v rusko vojsko, pa npr bratovo obrezovanje v zaklonišču med bombar...

  Agota Kristof: Analfabetka. Avtobiografska pripoved * če že, ocena 9/10..... Švicarka madžarskih korenin (1935-2011), med protikomunistično madžarsko revolucijo 1956 zapustila domovino in se naučila francoščine. Tale drobna knjižica (dobrih 50 strani) zelo na kratko in skopo govori predvsem o brezdomstvu , o tem, kako je postala pisateljica v tujem jeziku, s katerim se je zelo težko spopadala, medtem ko se je branja materinščine naučila sama pri štirih letih. Gre za preproste stavke, za katerimi se samo sluti bolečina . Nič ni razloženo, zakaj je sploh prebegnila - enostavno zaradi upanja na srečnejše in svobodnejše življenje? - se pa ves čas sprašuje, ali ne bi bila srečnejša v domovini . Nič ne razlaga, npr zakaj je bil njen oče po vojni v zaporu...  Piše kot analfabetka in kot otrok, v najpreprostejših stavkih. Gre za kratko pripoved imigrantke, ki pa ji je uspelo - večini ne, in tega se pisateljica dobro zaveda . Gre za kratko pripoved o posekanih koreninah, novi poganki...

  Jean-Marie Gustave Le Clézio: Napev o lakoti * če že, ocena 5/10..... Rojen 1940, nobelovec 2008, tukaj opeva mladostno zgodbo svoje matere na zelo prisiljeno poetičen način . Junakinja je ob začetku WWII stara cca 20 let, oče je mauricijskega porekla, mama ima neke buržuazno-plemiške korenine, pred vojno zaradi očetovih špekulacij izgubijo praktično vse, tudi dekletovo premoženje, ki ji ga je zapustil nek ljubeč in sofisticiran mamin stric, starša se stalno prepirata in oče ima zvesto izvenzakonsko ljubezen, vmes pa vpletena tudi zgodba o krajšem otroškem prijateljstvu z neko revno pragmatično rusko pregnanko, itd itd. Junakinja je bistra in trpko opazuje svet, občasno se čudovito postavi zase in pogumno prenaša težave revščine in vojne.  Ni jasno, zakaj se tako trudi poetizirat (biseri potu so jo žgečkali pod pazduho) in se neprepričljivo vživljat v njeno dojemanje staršev, očetove ljubice, otroškega prijateljstva, pomanjkanjem navdušenosti in ljubezni z možem. Ni jasno, z...

  Olga Pega Kunstelj: 1 + 2 = 4. Rejenka * če že, ocena 8/10..... Avtorica rojena 1952, mama jo je rodila pri 17 in ji je morala biti takoj v oporo pri vsakoletnem rojevanju in nasilnem očetu alkoholiku. Nekaj mesecev so bili otroci že v rejništvu, ko je oče 24-letno nosečo mamo potolkel s sekiro na začetku septembra, ko je Olga šla v šolo. Že prej je bila močna, odrasla, iznajdljiva in kljub vsemu nezlomljena, gledala ljudem v oči, tudi ko so si jo ogledovali kot hči nasilnega alkoholika in morilca, kot siroto, ki je smrdela od dela v hlevu, itd itd itd... Prav presenetljivo se je znala postaviti zase, si na primer zrihtala novo rejništvo, internat za srednjo šolo, preživetje... Piše popolnoma premočrtno, odkrito, nepretenciozno, zelo jasno zastavljena in tudi izpeljana struktura, brez sprenevedanja. Stavki in besede so sicer zelo preprosti, ampak ustrezajo zgodbi in strukturi in pripovedovalki , ki ima občutek za opisovanje podrobnosti, npr pri oblekah ali pa poslopij raznoraznih...

  Deborah Levy: Cena življenja * če že, ocena 9/10..... Drugi del njene "žive avtobiografije", prvi Vsega tega nočem vedeti mi je bil zelo všeč. Tukaj gre za obdobje ločitve, istočasno ji je umirala mama .  Iz perspektive časa pisanja pove kakšno zadevo tudi za nazaj, najbrž bi se dalo brati tudi čisto samostojno, a prvi del avtobiografije pomaga pri všečnosti  drugega dela. Prvi del ima seveda težkodosegljivo prednost otroštva in infantilizma. Ne pripoveduje premočrtno, bolj po nekih medsebojno fluidnih delih, ki jih uvaja s kakšnimi sprotnimi asocijacijami. Ločila se je, se preselila, pisala, se intenzivno družila z novimi ljudmi, opazovala naključneže, obiskovala mamo v bolnišnici in jo v zadnjih tednih crkljala s sladoledom, se vozila naokrog z električnim kolesom, pa tudi potovala, saj je bila v tem obdobju že uspešna in prevajana in nagrajevana avtorica. Nekajkrat se referira tudi na kakšne svoje knjige, ampak še kar v znosnih količinah. Precej enih citatov, s...

  Barbara Pešut: Prvi polčas. Slastne četrtine * če že, ocena 6/10..... Rojena 1964, velika in produktivna pop umetnica, pesnica pisateljica pevka, podpisana pod marsikateri čudovit in uspešen glasben projekt (med najbolj uspešnimi izvajalci njenih stvaritev npr Sestre, mož Robert Pešut - Magnifico, Manca Špik, Nina Pušlar...). Pisano kot dnevnik, v katerem pa se bolj kot sprotnemu poročanju posveča spominjanju in razmišljanju za nazaj, izjemna oseba, ki se mora spopadati s "hendijem", s katerim pa se kljub pozitivizmu ne more in noče sprijazniti in ne moreš, da ne bi bil skupaj z njo žalosten ob zožanju njenega življenja -  zbolela za multiplosklerozo kmalu po rojstvu otroka okrog svojega 30. leta - tegale pisanja se je kot projekta lotila okrog svojega 50. leta, prvega polčasa. V tej knjigi pa je ta hendi vseeno predvsem samo okvir - glavna tema se mi zdi njena ljubezen do moža, razočaranje ob tem, kako nemočno in presenetljivo šibko se je soočil z njeno spremembo, čeprav s...

Richard P. Feynman: Gotovo se šalite, gospod Feynman! * če že, ocena 6/10..... Nobelov nagrajenec za atomsko oziroma kvantno fiziko 1965, (1918-1988), gre za zapis šegavih anekdot iz njegovega pestrega življenja, ki so bile posnete med pogovorom s prijateljem. Bil je  gizdalin in hvalisavec, superioren, družaben, šarmer, nastopač, blefer, radoživ, radoveden, ni trpel praznega besedičenja in ni se mu bilo težko izpostavljati , bil je zelo inteligenten in pronicljiv, slovel je po svoji neposrednosti in IQ in postal popularna ikona že v času življenja,  Sheldon iz Big Banga je njegov veliki občudovalec.  Anekdote so precej raznolike, segajo od otroštva naprej, naslov je odziv gostiteljice na njegov odgovor, ali želi limono in mleko v čaj, in je izstrelil, da oboje. Hipnoza se mu je zdela zanimiva izkušnja: imel je občutek, da mu ni nujno ubogati navodil, ampak da jih hoče - in pokomentira, da je to isto, kot da mu jih je nujno ubogati. Eksperimentiral je z vplivanjem na sanj...