Prebrano

  Hermann Hesse: Mali srpan in druge mladostne pripovedi * če že, ocena 8/10..... Hermann Hesse (1877-1962) je telih osem zgodb napisal pri svojih 25-33 letih. Govori o odraščanju,  odtrgavanju od doma, prvih naivnih zagledanosti in plahih poskusih, zavrnitvah... Tri od devetih zgodb so se mi zdele izjemne, kar nekaj pa slaboprebavljivo naivnih . Mladostne pripovedi da, res o mladostnikih in odraščanju, se mi pa zdi, da je to lažje prizanesljivo brat, če poznaš še kakšen Hessejev večji biser. Prva zgodba Iz otroških časov  je prvoosebna, z manj opisov in utemeljevanjem dejanj, ki pri pripovedanju o sebi niso potrebne oziroma so odveč, ta zgodba me je najbolj ganila in pretresla, po njej sem bila pri vseh ostalih žal obsojena na rahlo razočaranje... v njej se spominja smrti otroškega prijatelja, odraščanje od tiste prve pomladi, ko potem nobena pomlad ni bila več ista. Mali srpan (julij) govori o prvi zagledanosti v malce starejše dekle na kratkem obisku, dekle je obzirn...

  Pierre Michon: Mala življenja * če že, ocena 8 /10..... Roman je razdeljen na osem poglavij, vsako  obsvetli kakšno obrobno osebo, o kateri pisatelj razmišlja ali se nanjo spominja , ki pa so z vidika pisanja zanimive predvsem zato, ker mu očitno prihajajo  pogosto v (pod)zavest. Ves čas poudarja eksplicitno (morda, verjetno, recimo da, ...) ali pa samo s stilom pisanja, da gre večinoma za domneve o teh osebah, itak pa piše predvsem o sebi, mentalna prisotnost zgodbe posameznih "malih ljudi" še vpleta samo vzporedno , ves čas po malem ali po kosih z občasno večjim fokusom, včasih pa to osrednjo osebo poglavja komajda omeni in kakšno od teh niti ni nikoli srečal (npr umrla sestrica pa brat babičine babice, ki ga je oče v pijanosti neke noči pognal od doma in se je potem o njegovi usodi samo ugibalo). Piše o mnogih drobnarijah, ki so zanimive predvsem zato, ker si ji jih zapomnil (npr. vijolična barva obleke, ki mu je bila zelo všeč, v kateri se je njegovo dekle stisnilo...

Lars Gustafsson: Čebelarjeva smrt   * če že, ocena 9/10..... Introvertirani prezgodaj upokojeni štiridesetletnik, njegovo soočanje z rakom (malce ga ignorira) oziroma s smrtjo (čas kar dobro izkoristi za razmišljanje), lastno ovrednotenje brez sprenevedanja. Tole je zadnji in najbolj znan od petih romanov cikla Razpoke v zidu, skupna tema jim je odtujenost posameznika in v vsakem romanu je en Lars rojen na isti dan kot pisatelj Lars  Gustafsson (1936-2016), doktoriral iz Nitscheja. Tako pisatelj kot protagonist Lars sta rojena 1936, dogajanje oz. pisanje pa okrog 1975. Eklektični nekonsistentni zapiski iz raznih beležnic, ni čist dnevnik, a pripovedovanje v prvi osebi sebi o sebi.  Zelo moderno, mladostno razmišljanje in pisanje... Malo sprotnih drobnih dogodkov, malo spominov na otroštvo in na bivšo ženo, malo o bolezni, malo neke simbolične a še kar znosne sci-fi eskapade, včasih malce preveč zakomplicirani in dolgovezni stavki za moj okus... Da gre za nek cikl petih ro...

Hermann Hesse: Demian; Potovanje v Jutrovo deželo * če že, ocena 9 in 1/10..... Hermann Hesse 1877-1962, problematičen in upornik že kot otrok (nad njim so izvajali celo eksorcizem), poskus samomora v mladosti, začel delati v bukvarnah, veliko bral in se kmalu uspel preživljati s pisanjem, Nobelova nagrada 1946 kot sprava z nemškim narodom, od prve vojne prepričan pacifist, antinacionalist, v 30-ih letih aktivno promoviral judovske pisatelje, bil prepovedan v Nemčiji  - ob začetku prve svetovne vojne se je izpostavil v svojih delih kot pacifist (in se na široko zameril v Nemčiji s pozivom proti nacionalizmu v časopisnem članku 1914  O Freunde, nicht diese Töne! ), izselil se je v Š vico. V  60-ih je postal izredno popularen v Ameriki v času uporništva in želji po razsvetljenju... Poročen trikrat. Njegovi starši so bili iz misionarskih družin iz Indije, zato so mu bile te kulture blizu.  Na začetku knjige je izsek iz utemeljitve Nobelove nagrade (za resnobnost in iskr...

  Velibor Čolić: Sarajevski omnibus * če že, ocena 8/10..... Leposlovno delo z resničnimi osebnostmi (Gavrilo Princip, Ivo Andrić, duhovniki štirih bosanskih religih,....) predvsem okrog atentata Ferdinanda 1914 v Sarajevu . Poetično in pravljično, zasnovano kot lepo tekoč "filmski" omnibus, različni pogledi na ta zgodovinski dogodek in še kakšne dodatne vsaj rahlo povezane sarajevske znamenitosti, poglavja pa si sledijo vsaj rahlo povezana. Začne se sicer s podobnimi "osebnimi" zgodbami gradilcev različnih verzij Latinskega mosta od 16. stoletja dalje, kasneje pa podobno o graditeljih Viječnice, mestne hiše, nato pa o Hagadi - judovskem svetem dokumentu prinesenem iz Španije med njihovem pregonu v 15. stoletju, o spletu naključij, ki je dokument obvarovalo nazadnje med srbskim obstreljevanjem - zelo lepo tekoča pripovedka, vmes sicer npr kakšne neverjetne podrobnosti o videzu hišne pomočnice prvega pomembnega varuha tega dokumenta. Na koncu pa še Dodatek:  zgodba ...

  Jože Javoršek: Srečanja * če že, ocena 1/10..... Tole je označeno kot esej o teoriji umetnosti, razprava o sodobnem romanu . Javoršek piše kot v dnevniških zaznamkih (a brez letnic) o druženju in o raznih srečanjih in razglabljanjih z eminentnimi evropskimi (predvsem francoskimi) literarnimi sodobnimi velikani. Nisem uspela ugotoviti, ali je res bil po izpustitvi iz zapora 1952 pa do izzida knjige 1958 več kot eno leto nepretrgoma v tujini, proti koncu tudi piše o tem, kako si zna pričarati pogovore s Shakespearom itd, tako da ne vem, ali si ni malo pričaral in prikrojil tudi vse to. V  svojih avtobiografijah ( Nevarna razmerja , La mémoire dangereuse ) sicer podrobno navaja, med kakšnimi krogi se je gibal v Franciji med študijem na Sorboni takoj po vojni, pa tudi kako je po zaporu komaj čakal na vizo za ponoven obisk prijateljev in kako jih je s sinom Svitom obiskoval itd itd, pa kako je imel resne možnosti, da se kar preseli za stalno v tujino, ne spomnim pa se tako dolge ...

  Yasmina Reza: Babilon * če že, ocena 9/10..... Yasmina Reza (1959) je predvsem uveljavljena dramatičarka, za Babilon pa je prejela prestižno francosko literarno nagrado. Gre za samorefleksivno pripovedovanje po srcu mlade ženske o vpletenosti v sosedin umor . Ko pripoveduje, kako jo je zbližala hoja po stopnicah (ona zaradi postave, on zaradi klavstrofobije) namesto dvigala z nekim čisto nič posebnim sosedom, s precej (samo)ironije razmišlja o sebi kot ženski okrog 60, svojem otroštvu, svojih prijateljih, možu, sinu, svoji sestri in ravnokar umrli mami ter njeni negovalki, prijateljih in prijateljicah, še največ podrobnosti pa pripoveduje o tem na videz dolgočasnem sosedu, njegovem nadležnem mačku, s katerim se je pogovarjal po italijansko, njegovi new-ageovski ženi in njenem problematičnem vnuku. Po zabavi, ki jih ni pogosto prirejala in je pod stresom kupila sto novih kozarcev "kot da bi imela same take prijatelje, ki jim je zelo važno, da vsako pijačo pijejo ravno v pravi obl...

Charles Dickens: Povest o dveh mestih * če že, ocena 8/10..... Charles Dickens (1812-1870)  je za nekatere (predvsem Angleže) največji pisatelj, tole je njegovo najbolj cenjeno delo in eno najbolj prodajanih leposlovnih knjig vseh časov. Glavni protagonisti živijo med Parizom in Londonom, gre za težke in prepletene osebne drame  v zgodovinskem okvirju francoske revolucije (1789-1799), posledica dogodkov izpred desetljetij. Na wiki obstaja izčrpna  razdelava zgodbe . Knjigo v angleščini mi je kot svojo najljubšo pred leti podaril Mike, pa je nikakor nisem mogla brati, zdaj v slovenščini mi je jasno, zakaj. Zdravnika Manetta 1757 pokličejo k mladi revni ženski, ki se ji je zmešalo, ker si jo je ugrabil en markiz, ob tem v dvoboju smrtno ranil njenega brata, očetu je počilo srce, sestre pa so poslali v druge kraje - no, ena od sester je potem čez dobrih trideset let taglavna revolucionarka, poročena ravno z bivšim slugo tega zdravnika, ki so ga 1757 vtaknili brez sodbe za 17...