Prebrano

Vitomil Zupan: Komedija človeškega tkiva * če že, ocena 9/10..... Tole je pisal konec 70. let, objava dve leti po Igri s hudičevim repom in dve  leti pred Levitanom. Knjiga mi je bila bolj všeč od Igre in od Apokalipse , je pa precej težja in to ne samo po kilogramih. V izvirniku je zadeva izšla v dveh knjigah, kar se mi zdi pametno - z držanjem knjige med branjem sem se kar mučila. Prva knjiga Praznik srebrnih svinj je bolj pripovedna, druga knjiga Obraz sežganega pa se med spomini veliko bolj ukvarja s svojim koncem in končnostjo. Na zavihku piše, da se v tej knjigi Zupan osredotoča na prvih trideset let svojega življenja. Se ne strinjam , prvih 15 let skoraj ne omeni, to je knjiga nekoga pri svojih 65+, ki se spominja in komentira spomine, ki so večinoma res do odhoda v partizane 1943 oziroma do svojega 30. leta, okvirno gre predvsem za gimnazijska leta (a brez šokantnega uboja in posledičnih zapletov z maturo), par mesecev iskanje dela v Dalmaciji in par mesecev dela na ladj...

  Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna * če že, ocena 8/10..... - koncept celotne knjige je "rahlo" konfuzen, zelo različni stili kratkih zgodb, različne dolžine , niti ni kazala zgodb. Nekatere zgodbe napisane v prvi osebi, pa jasno niso avtobiografske, nekatere napisane v tretji osebi in deloma celo kot ženska, pa jasno izhajajo iz izkušenj pisatelja. Zdi se, kot da je Hemon tukaj nabral skupaj več svojih tekstov iz obdobja, ko se je zelo lovil in iskal kot človek in pisatelj . Ob izdaji izvirnika je bil star 36 let, za njim je 8 let Amerike, vojna v  Bosni se je umirila, prebavila pa še ne, za njim je najbrž osebna eksistenčna beda kot tudi že prvi nenadejani uspehi pisanja v angleščini... V  tej zbirki nekaj spominov na otroštvo in mladost in umeščanju v Ameriki, na razne ljudi, ki so se ga dotaknili - pa čeprav samo na daleč, na mizerijo begunca v ZDA, spremljanje vojne od daleč,  apatično iskanje prostora zase pod tujim soncem v obdobju, ko je bil popolnoma z...

  Bora Ćosić: Vloga moje družine v svetovni revoluciji * če že, ocena 9/10..... - prostodušno pripovedovanje otroka o življenju netipične družine tik pred in med WWII ter v prvih letih komunizma, napisano kot rahlo konfuzen in nepremišljen spis za domačo nalogo, zgoščenost dogodkov in spominov v dveh ali treh stavkih , kljub nekim poglavjem  natroseni   brez premora stripovsko postavljeni trenutki in spomini. Drdranje družinskih utrinkov z neko zvezdavosto, ironijo, naivnostjo, čudenjem, preprostostjo, vdanostjo, brez sramu, brez kakšne posebne prizadetosti - a zadnja dva stavka sta vendarle: " Vse to se je dogajalo v zmedi, ampak bilo je točno tako. Tako ali še huje! " - družina je v tem primeru ciničen dedek, radoživ mlad stric in dve najstniški teti, k dramatičnosti nagnjena mama in oče alkoholik, ter fantek, ki ves čas vleče na ušesa in si vse preveč zapomni in kot da je malo naiven, ampak v resnici je čisto preveč odrasel... Družina je bila navajena boljših čase...

Halldór Laxness: Luč sveta * če že, ocena 10/10..... Laxness je napisal Independent People po delih 1934 in 1935, utemeljitev njegove Nobelove nagrade 1955 se zelo naslanja predvsem na ta roman. Luč sveta je roman v štirih delih, ki so izšli 1937, 38, 39 in 40. Gre za pisateljevo izrazito socialistično obdobje, močno vzajemno simpatiziranje s komunističnimi režimi in obratno:  1952 in 1953 je bil nagrajen z Leninovo mirovno in literarno nagrado. Laxnessa pa so sčasoma Sovjeti zelo razočarali in je dokončno spregledal po zatrtju madžarske revolucije 1956.  Luč sveta naj bi bila socialna kritika družbe, a meni se zdi predvsem prostodušna kritika neobstoječega boga, ki ga ni možno niti kriviti z a ta brezumni svet. Okvir zgodbe je menda navdahnjen z Magnúsom Hjaltason Magnussonom, obrobnim islandskim pesnikom s konca 19. stoletja. Bila mi je precej bolj všeč kot Independent People  (ki je sicer bolj cenjena med bralci in kritiki), a manj kot The fish can sing , ki naj bi bi...

Kajetan Gantar: Utrinki ugaslih sanj * če že, ocena 5/10..... Kajatan Gantar , klasični filolog, akademik, naslednik znamenitega Antona Sovreta, prevajalec klasičnih del, se je rodil 1930. Ob svoji 70. letnici je dobil od družine vrteč usnjen stol in prošnjo, naj napiše knjigo o svojem življenju. In to je tudi naredil: zelo faktično pripovedovanje , ki se začne o tem, kaj ve o družinah svojih staršev, potem pa o svoji primarni družini in sebi do poroke, kolikor le mogoče natančne navedbe imen raznoraznih oseb, ki se jih spomni, če so bile zanj pomembne ali pa če se mu zdi, da so pomembne javnosti.   V knjigi je kar nekaj prepisov njegovih ali ženinih pesmi.  Pravi, da svojih lepih šolskih ocen ne bo izpostavljal, a jih zelo dosledno navaja po predmetih praktično z vseh ravni šolanja. Čisto korekten način pisanja in pripovedovanja o zanimivem življenju v zanimivih časih, a brez kakšnih literarnih presežkov ali globokih razmišljanj. Čeprav bi človek pričakoval pravzaprav ve...

  Drugi v bližini : Antologija avtorjev Jugovzhodne Evrope * če že, ocena 6/10..... naletela sem na tole zaradi Hemona in se mi je zdelo obetavno. Sem pa ravno Hemonov in Jergovićev del pred kratkim že prebrala drugje, čeprav deloma prirejen in z drugim prevajalcem... to, da ni nikjer navedeno, od kje so zgodbe, so prirejene ali napisane prav za tole knjigo in kdaj so bile napisane, se mi zdi kar pomanjkljivo. V Hemonovih zgodbah je bilo npr to zelo korektno narejeno v kazalu. So pa zato tukaj v kazalu zelo izpostavljeni prevajalci, najbrz kot prizadevanje poudarjanja internacionalnosti. In bolj kot naslovi prispevkov so poudarjena imena avtorjev, tako v kazalu kot na začetku vsakega posameznega prispevka. o korektnosti tele knjige je sploh veliko za pokomentirati. Richard Swartz je švedski novinar in pisatelj, napisal je eno kratko pojasnilo o izboru, suma sumarum je povabil tiste Balkance, ki jih osebno pozna, ta kriterij kar prostodušno prizna. Zamolči pa, da je z enim od povab...

Jože Javoršek: Gefährliche Erinnerung * če že, ocena 9/10..... jasne paralele z Javorškovimi  Nevarnimi razmerji - pravzaprav gre samo za različico za tujce in z dodatnimi desetimi leti podlage - tudi tole je pripovedovanje v obliki pisma, a eni sami osebi, kot eno samo celovito dolgo izpovedno in poetično in premišljeno pismo, eni nedoločni ljubi prijateljici v tujino, kot črta pod življenje, piše kot poraženec , a po svoji oceni brez sovraštva mnogo več podrobnosti na osebni ravni, vsaj v tem nemškem prevodu francoskega originala je malo hoferski (piše eni ženski, ki ji vmes z besedami poljublja roke itd), malo klišejski, malo farški, rad bi bil všečen in naiven in dobrosrčen in svetovljanski.  Nekoliko m anj se spušča v slovenske znane osebe, nekoliko bolj v pariške, a vse na mnogo bolj berljivi ravni... gre za deset let starejši izdelek od Nevarnih razmerij, imel je čas na novo razmisliti o tem, kaj in kako bi želel povedati svojo zgodbo, ki pa ga očitno zelo zelo pesti.....

Jože Javoršek:  Nevarna razmerja * če že, ocena 8/10..... Pretežno v obliki pisem, esejistično polemično, avtobiografsko izpovedno, provokativno in kritično o kulturno-politični slovenski sceni. Javoršek je veliko časa preživel v Parizu, študiral literaturo na Sorboni in imel svetovljanske izkušnje in stike, veliko enih literarnih in političnih scen, oseb in razprav nisem mogla dobro razumeti in sem zlasti proti koncu kakšen odstavek prebrala bolj diagonalno. Naslov in forma pisemskega dopisovanja sposojena od Laclosovih  Les Liaisons dangereuses (Dangerous Liaisons) iz 1782, originalna zgodba govori o dveh narcističnih bivših ljubimcih, ki tekmujeta med sabo z zapeljevanjem in ob tem hladnokrvno uničujeta druge, umeščena pa je v koruptivno in sprevrženo obdobje tik pred francosko revolucijo.   H tej knjigi me je privedel Vitomil Zupan, sem pa na Javorška mislila že dolgo, tudi zato, ker sem bila paralelna sošolka njegovega sina in je nekdo nekoč enkrat omenil (m...

Vitomil Zupan: Apokalipsa vsakdanjosti * če že, ocena 9/10..... Po Igri s hudičevim repom , ki mi je pustila mešane občutke, me je mikalo prebrati še kaj Zupanovega, in nekako najbolj obetavna se mi je zdela Apokalipsa, češ zadnje delo, ob zavedanju staranja in minljivosti, pa čeprav nedokončano delo... Najbrž bo res treba prebrati še kaj njegovega, a ne kmalu, kakšnega silnega navdušenja nad njim pa se mi očitno ne bo uspelo nalesti... Apokalipsa  (starogrško apokalipsis = odkritje, odstiranje) označuje zapisano skrivno razodetje, zlasti v povezavi z dogodki ob koncu sveta. V pogovornem smislu izraz apokalipsa večinoma predstavlja konec sveta, v ožjem pomenu z veliko začetnico predstavlja drugo ime za zadnjo knjigo Svetega pisma: Razodetje, ki jo je domnevno napisal sveti Janez Evangelist in vsebuje videnja povezana s koncem sveta. - povsem mogoče popolnoma izmišljena zgodba, ki pa je primeren okvir za razmišljanje o življenju. Precej postaran oziroma starikav frajer sreča med poč...