Laxnessova luč sveta

Halldór Laxness: Luč sveta

* če že, ocena 10/10.....

Laxness je napisal Independent People po delih 1934 in 1935, utemeljitev njegove Nobelove nagrade 1955 se zelo naslanja predvsem na ta roman. Luč sveta je roman v štirih delih, ki so izšli 1937, 38, 39 in 40. Gre za pisateljevo izrazito socialistično obdobje, močno vzajemno simpatiziranje s komunističnimi režimi in obratno:  1952 in 1953 je bil nagrajen z Leninovo mirovno in literarno nagrado. Laxnessa pa so sčasoma Sovjeti zelo razočarali in je dokončno spregledal po zatrtju madžarske revolucije 1956. 

Luč sveta naj bi bila socialna kritika družbe, a meni se zdi predvsem prostodušna kritika neobstoječega boga, ki ga ni možno niti kriviti za ta brezumni svet. Okvir zgodbe je menda navdahnjen z Magnúsom Hjaltason Magnussonom, obrobnim islandskim pesnikom s konca 19. stoletja. Bila mi je precej bolj všeč kot Independent People (ki je sicer bolj cenjena med bralci in kritiki), a manj kot The fish can sing, ki naj bi bila iz poznejšega pisateljevega budističnega obdobja. Ni pa samo lahko branje, gre za izjemen suh humor, cinizem, ironijo, bizarne zgodbe in karakterje, ki so patetični in pragmatični in čudoviti hkrati, čudaštva na tone, istočasno razumevanje in pomilovanje in zasmehovanje, zasmehovanje pesništva in ljubezni in islandstva in idealizma in materializma, samoponiževanja potrebnega za golo preživetje, zelo prepletena zgodba - ob tem da se sploh ne dogaja veliko, včasih na desetine in stotine strani eno samo ležanje v postelji... In vsa ta mizerija pri prebijanju skozi življenje brez neke patetike, drame, tragike, pritoževanja ali čudenja. Če gre pri Independent people za socializem in pravično gospodarstvo, gre v tej knjigi za umetnost in lepoto in smisel, obilo naivnosti in bizarnosti, brez trdnega prepričanja glavnega protagonista samega vase, ki se popolnoma zaveda svoje ubornosti, je vdan v usodo, se ne bori, bolj opazuje kot živi... Še najbolj proaktiven je čisto na koncu svojega življenja in v svoji poti v verjetno smrt.

Ólafurja iz Ljósavíka sta takoj ob rojstvu zapustila oba starša, v otroštvu je bil brutalno maltretiran v rejniški družini, domača sinova sta mu dajala nasprotujoče ukaze in ga zato pogosto pretepla, enkrat skoraj do smrti, zato je dve leti preživel v postelji in opazoval sončni žarek na steni, dokler ga ne pozdravi škrat, a je za vedno nesposoben fizičnega dela in dostojnega preživljanja. Take in drugačne ljubezenske in seksualne zgodbe, sicer pa životarjenje v grabežljivosti lokalnih veljakov, mizerija soljudi, ničvrednost življenja, brezbrižnost cerkve, priklenjenost v posesivno zvezo z epileptično štarejšo žensko, ki pa ga preživlja po svojih močeh in ki jima v bedi umirajo otroci, sledi usodni zapor zaradi seksa z mladoletnico... Mizerija od rojstva do smrti, a vendar ves čas kar nekaj toplih človeških stikov, in ves čas oklepanje nekega čudnega in čudaškega idealizma vse do smrti, v katero sledi zaradi svoje veliki ljubezni. Sicer pa razen na koncu zaradi te ženske nikoli drugače še sam ne ve točno, kaj hoče, kaj si želi - ali si sploh kaj želi, in ali si sploh kaj more in sme in zna želeti. Velikokrat modro odgovarja oziroma ne odgovarja, ne samo v izogib težavam, ampak iz obzirnosti in ker iskreno ne želi nobenega prizadeti  - nekaj pa seveda tudi zaradi golega balansiranja za golo preživetje (ali pa za beračenje in poniževanje za krsto za otroka), čeprav mu niti ni veliko do preživetja. Ni heroj, življenja ne živi, ampak se mu dogaja, je pasivnež, več notranjega kot zunanjega doživljanja. Napak poln človek v napačnem svetu polnem napak.

Mnogo nenavadnih presunljivih originalnih misli in opazanj, tudi ciničnih, ki pa se rade zgubijo v prehitrem branju zgodbe, ki je srhljivo čudovito spletena, čeprav je pravzaprav malo dogajanja... Kompleksni liki, konsistentni in oprijemljivi v svoji nedoločnosti, vračanje k osebam, predmetom, mislim, spominom, spoznanjem, drobne pripombice in naključja, ki se izkažejo za pomembna ali celo usodna - celovito prepleteno in spojeno od prve do zadnje strani. Od otroka, ki ga je mati v vreči jokajočega poslala od sebe, do pesnika, ki je podaril dragoceno ogledalo hromi deklici, da bo lahko iz postelje gledala ledenik, preden je sam odšel na vrh ledenika, da se pri soncu združi s svojo umrlo ljubico Bero, ki si jo je dobesedno izsanjal, in s tem dosegel več, kot si je obetal celo življenje. Bolj proti koncu knjige sem vse bolj počasi brala, stavek za stavkom vsak v svoji pretresljivi preprostosti. 

Zanimivo se mi je zdelo pomembno razlikovanje med poimenovanjem pesnika (rahlo posmehljivo) in poetom. Sicer pa so bili pesniki zelo cenjeni in hkrati zasmehovani med Islandci, enako kot škrati in druga poganska bitja in islandske sage. V dveh Laxnessovih knjigah, ki sem jih prebrala do zdaj, je poglavitna tematika poslanstvo umetnosti, obrobna pa tudi v Independent people, in to poslanstvo je čisto in dragoceno neglede na vrednotenje družbe, oziroma celo kljub temu vrednotenju, ki ga je hitro preveč in hitro premalo... 

Neskončna mizerija ne samo njega ampak cele družbe, materialna in duhovna revščina, zaplankanost, samozavest neizobraženih in pametovalsko filozofiranje nepismenih - tako da preseneti občasno omenjanje telefonskih drogov (v angleščini so sicer to dosledno prevajali kot telegrafski drogovi!?), letal in enkrat celo Einsteina, saj marsikaj deluje še daleč od dejanskega začetka 20. stoletja ...

Včasih rahlo arhaično postavljanje vejic (za ločevanje neosebnih glagolskih oblik, npr), ali pa pisanje "pet sto" in "tucat", a prevod se je bral zelo ok, se mi pa zdi, da je tudi manj zapleteno besedilo in besedišče kot v Independent people... 

Vsak človek je čisto svoj svet.
Človek nikoli ne more razumeti življenja drugega človeka.
Priklenjen k ženi, ki je ne ljubi, s sočutjem, ki je morda močnejše od vsake ljubezni.
Ne samo dejanska smrt, celo življenje kot hrepenenje izgubljenca v meglenem gorovju.
Celo srce, polovično življenje.
Prebudi se kot tujec v svojem lastnem življenju, zbudi se daleč proč od samega sebe; pot nazaj je predolga za celo človeško življenje. 
Od vsega nepopolnega, kar so ljudje ustvarili, so bogovi najbolj nepopolni.
Kaj koristijo vse dobre pesmi, če so pesniki slabi ljudje.
Zmožnost trpeti je koristno orožje in varna obramba.
Nesporazum v praznem prostoru, ki mu pravimo življenje.
Človek mora biti večji pesnik, če hoče svoja čustva skrivati, kakor če jih hoče izraziti.
Tako človeško življenje je bilo od zmeraj največje: smejati se s svojim otrokom, če se smeje, tolažiti ga, če joka, nesti ga v grob, če je mrtev, vendar obrisati svoje solze in se znova smejati in vse sprejeti, kakor pride, živeti, biti dober z ljudmi.

Halldór Laxness: Luč sveta; prevod Jože Udovič, iz nemščine, naslov originala  Ljos Heimsins (1937-40); Cankarjeva založba, Ljubljana 1959; 617 strani.