Prebrano

Intimnost / Hanif Kureishi * če že, ocena 9/10..... - knjigo sem dobila v dar pred leti, pri tokratnem ponovnem branju sem se jo spomnila zelo bežno - bere se hitro, tisk je velik, strani kar letijo, z lahkoto prekineš med odstavki in začneš znova, v bistvu zelo lahkotno in depresivno hkrati ... ni rečeno, da je ne bom prebrala še kdaj ;-) Ali pa še kaj od tega avtorja, ki ni zelo uspešen brezveze... - iskreno podajanje podečih se misli moškega srednjih letih v noči, preden zapusti družino . Preskakovanje med spomini na to zvezo in druge ženske, starše, razne prijatelje, dojemanje dveh sinov malčkov, sebe, stvari... Brez olepševanja in brez ovinkarjenja, brez pretiranega pojasnjevanja. Precej dobro zavedanje, da se s tem končuje komotnost življenja, da bo prizadel otroka, da je patetičen. - tip v bistvu zelo nesimpatičen, v marsičem dobesedno aboten, rešuje pa ga iskrenost in samopoznavanje in samospraševanje in razmišljanje. Zato je poleg obsojanja in nerazumevanja deležen ...

Pomladni dan / Ciril Kosmač  * če že, ocena 7/10..... - ko je Žiga zaključil z maturo, sem jo prebrala iz radovednosti, kaj mora mladina brati za zrelostni izpit spomladi 2018 - morda sem jo celo že kdaj zdavno prebrala, se ne spomnim natančno, a tokrat sem na začetku kar težko brala in me sploh ni pritegnilo, ob koncu knjige pa vendarle razmišljam, da sem bila kot mlada bralka precej manj kritična in bi me manj motilo rahlo obrtniško pisanje in bi mi bila knjiga verjetno precej bolj všeč kot zdaj - prvi in zadnji stavek sta ista, skoraj: Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit. Vmes pa pripovedovanje o mladem moškem, ki je po 15 letih prišel domov, po odisejadah druge svetovne vojne in življenja, obuja spomine na otroštvo, na prvo svetovno vojno, odlaša povedati ostareli in osamljeni in izčrpani teti novico, da je oče umrl v nemškem taborišču - gre pa pravzaprav za roman o Kadetki, kot so vsi imenovali Boženo, katero rojstvo in živ...

Gospod Ibrahim in cvetovi iz Korana / Eric-Emmanuel Schmitt  * če že, ocena 6/10..... - slučajno mi je knjiga prišla v roke, med čakanjem pri Martinu sem jo v hipu prebrala tretjino, in ker je bila čist ok, sem jo potem odnesla domov in prebrala do konca - rahlo presladka in preveč instantno ganljiva, kljub velikemu fontu skorajda prekratka zgodbica za knjigo in celo trde platnice, ampak najbrž je ambicija, da bi bila to klasika ala Mali princ - zgodba o zanemarjenem fantu na koncu otroštva, z depresivnim očetom (ki kasneje naredi samomor), mama ju je pa že zdavnaj zapustila (zelo slabo pojasnjeno, zakaj, sploh ker se kasneje spet pojavi in se izkaže kot obzirna in topla oseba)... fant se naveže na starega arabskega trgovca Ibrahima, ki ignorira in razume dečkove male kraje, s prišparanim denarjem pa si fant privšči obiske pri prostitutkah in prvi za darilo podari svojega medvedka... vedno več se pogovarjata in ko tudi oče izgine, Ibrahim poskrbi za fanta, gresta na i...

Samotnost praštevil / Paolo Giordano * če že, ocena 6/10..... - po svoje zanimiva sodobna zgodba , čeprav ni ravno moj žanr - prepleteni zgodbi o punci, ki je šepala od otroštva zaradi smučarske nesreče, in fantu, ki je bil odgovoren za izginotje svoje zaostale dvojčice, oba zelo posebna in socialno odmaknjena, ona anoreksična in on se reže, se slučajno povežeta... vmes še nekaj zanimivih likov kot npr en gejevski sošolec in ena bully sošolka, pa zanimiv lik hišne pomočnice, ki si je izmislila moževo smrt, da ji ni bilo potrebno priznati, da jo je zapustil... pa starši obeh protagonistov so tudi zanimivi, njegova mama mu ni nikoli odpustila za dvojčico, oče pa je bil topel a neroden, njen oče pa hladen, mama pa z zelo neizrazito vlogo (pravzaprav še najbolj s svojo smrtjo, ko je bila hčerka na začetku dvajsetih let) - zgodba bi se lahko dogajala kjerkoli, Italija je sicer omenjena, a to se še najbolj čuti pri imenih, podiplomski študij pa je pač nekje na severu Evrope in to je t...

Mati Noč / Kurt Vonnegut * če že, ocena 10/10..... - prva izdaja 1961, slovenski prevod 2007 - knjigo mi je posodila Daša, se mi je pa med branjem zdelo, da cel kup stvari in fraz in for poznam – zdi se mi, da sem jo morala prebrati v študentskih časih, očitno v angleščini, čeprav se jasno spomnim samo Klavnice 5 in Zajtrk prvakov, in sem mislila, da so vse te fraze od tam. - kultna knjiga, mirovniška, humanistična, cinična, s slavnimi in pogosto citiranimi frazami Uvod avtorja iz leta 1966 (str 5, 6 in 7), o njegovih osebnih izkušnjah z nacisti in vojno. Ta Uvod je čudovit, kratek in enostaven in pretresljiv. Knjiga mi je bila zelo všeč, uvod pa še mnogo mnogo bolj. Bil je vojni ujetnik, vzdrževati se je moral z lastnim delom v tovarni sirupov, ko je ob koncu vojne doživel bombardiranje Dresdna, ki ga je preživel v hladilnici pod klavnico “z vrstami in vrstami otrebljenih kadavrov”. Absolutni mirovnik na ciničen nacin, s toleranco in svetovljan brez patetike, trpe...

Gepard / Giuseppe Tomasi di Lampedusa   * če že, ocena 10/10..... - 41: Proti jutra pa je imela kneginja vendarle priložnost, da se je prekrižala. (knez je šel k prostitutki ponoči, žena ga je dolgočasila in odbijala s križanjem pred sexom… Porogljiv, suhoparen, ciničen, sarkastičen način pisanja, opazovanja, tudi notranjega razmišljanja .) - 42: Če hočemo, da ostane vse, kot je, je treba spremeniti vse. 1. poglavje: maj 1860 Knez Don Fabrizio Salina na Siciliji, star 46 let, poglavje zajema od enega rožnega venca zvečer do drugega, v zraku grožnja prevrata, pri katerem se zna zamenjati kralj in malo premešati karte, na zgubi naj bi bila predvsem moč Cerkve, vmes pa kot mimogrede o družinski dinamiki (prvi sin je dolgočasnež, drugi je zginil v London, cel kup hčerk), zvest ljubljen pes Benedicó in podivjan vrt, nočni obisk Palerma in prostitutke, spomin na obiske pri kralju v Neaplju, ki ga tipa za novicami, ljubljeni, lahkomiselni in obcudovani nečak po sestri gre k prevr...

Vražje dekle / Ilka Vašté * če že, ocena 3/10..... knjigo mi je posodila Daša, ki ima rada zgodovinske romane, ni ravno po mojem okusu in se mi je rahlo vlekla, a se mi je zdela zanimiva in sem ob njej pogooglala tako Valvasorja kot Ilko Vašte, ki se mi zdi zelo spretna pisateljica in je zelo vešče (čeprav obrtniško) predstavila zgodbo iz 17. stoletja - tako po jeziku kot opisih se zdi, meni laiku,  zelo avtentično. Roman je bil napisan 1933 knjiga je v cobbisu oznacena kot življenjepis, kar me čudi, saj se mi zdi Valvazor preveč obrobna oseba v tem romanu, pa čeprav pomembna in vplivna na glavno junakinjo, ki pa je  vendarle najbrž čisti plod domisljije in nikakršna zgodovinska oseba!? zgodba je skrajno pravljična, pametna lepa čutna punca Marija Trošt premaga prav vse težave, ki se ji grmadijo na pot proti obvezno srečnemu koncu. Izkaže se, da je posledica prešuštva svoje matere, ker je tako podobna biološkemu očetu, njen formalni oče Andrej Trošt, Valvazorjev bakror...

Ti povem zgodbo? : zgodbe, ki so me naučile živeti / Jorge Bucay * če že, ocena 3/10..... knjigo mi je posodila Polona, napisal jo je južnoameriški psihoterapevt (gestalt, kot se izkaže), 50 poglavij, vedno kratek uvod s pacientom, ki mu na vsaki seansi pove eno poduhovljeno zgodbo (ala Anthony Mello, a še cel kup drugih virov). Ne gre za literaturo, sem pa z zanimanjem prebrala (in mi ni žal), ker mi je Polona zanimiva punca. A na začetku sem raje brala, na koncu pa že zelo diagonalno s preskakovanjem tako poduhovljenih zgodbic kot okvirne zgodbe, ki povzema dinamiko in vsebino seans in odnosa med terapevtom in klientom (ki je precej poenostavljena in površna, klient deluje zelo nezrel in tudi je mlad, npr še živi pri starših in na začetku končuje študij in potem začenja delo). Mislim, da nisem ne dovolj poduhovljena ne dovolj iskreno prizadevajoča si k osebni rasti - oziroma zagnana oziroma upajoča glede tega. Ne bom pa rekla, da ni kakšna od teh zgodbic zelo zanimiva in luštna...

Genialna prijateljica : otroštvo, odraščanje / Elena Ferrante   * če že, ocena 4/10..... Prvi del kvatrologije Neapeljski cikel, otroštvo in odraščanje. Po predlogu bralnega krožka. Elena začne zapisovati spomine, ker njena prijateljica Lila izgine in je jezna nanjo, da ji je uspel tak podvig, brez da bi pustila za sabo “dlako”, še sama ni našla niti najmanjše materialne sledi v svoji škatli spominov.  Ni mi jasno, zakaj nam je Valentina rekla, da je prvih 20 strani zoprnih in da se je treba prebiti čeznje, potem pa steče. Na začetku pač 60+ letna ženska izve, da je prijateljica izginila, ta prijateljica Lila ima sina, in Elena ima tudi z njim nekaj kontaktov, da je nič ne skrbi, ampak sčasoma pa jo začne grabiti jeza, kako je Lila hladnokrvno mrknila, in začne skoraj iz maščevanja pisati… takoj se sluti, da je zadaj zapletena in dolga zgodba. Precej berljivo, hitro se dogaja, a med vrsticami ni nič napisanega, nič posebej globokega, nič pretresljivega -...